Zakaj verjamem Bibliji – znanstvenik pripoveduje svojo zgodbo

PRIPOVEDUJE ALTON WILLIAMS

LETA 1978 sta moje življenje zaznamovala dva pomembna dogodka. Septembra sem doktoriral iz jedrske fizike, decembra pa postal Jehovova priča.

Ko ljudje izvedo, da sem znanstvenik in Jehovova priča, se pogosto sprašujejo, kako uskladim svoje znanstveno spoznanje z vero v Biblijo. Priznati moram, da sem se tudi sam leta spraševal, ali sta znanstveno spoznanje in vera v Biblijo združljiva. Toda čez čas sem se povsem prepričal, da se Biblija sklada z znanstvenimi dejstvi. Kako sem prišel do tega sklepa? Naj vam najprej povem, kako sem postal znanstvenik.

Devetnajstletni projekt

Rodil sem se leta 1953 v Jacksonu (Misisipi, ZDA) kot tretji od 11 otrok. Naša družina je bila revna. Pogosto smo se morali seliti iz hiše v hišo, ker starša nista zmogla plačevati najemnine. Hrano, ki je bila na mizi, smo si večinoma priskrbeli po državnem programu pomoči, nosili pa smo rabljena oblačila, ki so nam jih dali ljudje, katerim je mama pospravljala hiše in pisarne.

Starša sta nam otrokom pogosto govorila, da je edina pot iz revščine dobra izobrazba. Zato sem si že zelo mlad zastavil cilj, da diplomiram na kolidžu. V šolo sem šel s šestimi leti in se nepretrgoma šolal naslednjih devetnajst let. Ker sem imel rad znanost in matematiko, sem se po vpisu na kolidž pričel zanimati za znanstveno kariero.

 Na kolidžu sem spoznal dekle po imenu Del. Eden od profesorjev jo je napotil k meni, da bi ji pomagal pri nekem naravoslovnem predmetu, ki si ga je izbrala. Vendar so najini pogovori kmalu zajadrali tudi na druga področja, in zaljubila sva se. Poročila sva se 10. januarja 1974 – izkoristila sva dve prosti uri med predavanji! Štiri leta kasneje, leta 1978, sem končno doktoriral.

Dosegel sem, kar je bilo po mojem ključ za uspeh. Bil sem znanstvenik, pa še jedrski fizik povrhu! V žepu sem imel doktorat iz teoretične jedrske fizike in lahko sem pričel žeti sadove svojega dolgoletnega študija. Želel sem si pridobiti sloves v znanstvenih krogih. Poleg tega sem zdaj lahko izbiral med mnogimi dobičkonosnimi ponudbami za službo v zasebnih podjetjih in vladnih ustanovah.

Vendar sem čez nekaj mesecev, 30. decembra 1978, naredil korak, za katerega se je kmalu izkazalo, da je za moje življenje in prihodnost celo pomembnejši od nedavno doseženega akademskega naslova. Tisti dan sem s krstom v vodi simboliziral svojo posvetitev Bogu Jehovu in tako postal Jehovova priča. Kaj me je spodbudilo, da sem storil ta korak?

Moje zanimanje je vzbudila knjiga

Proti koncu leta 1977, med študijem na Massachusetski univerzi v Amherstu, sta na vrata mojega stanovanja potrkali dve Pričevalki. Mene ni bilo doma, bila pa je moja žena skupaj z najinima otrokoma, triletnim sinom in komaj rojeno hčerko. Del ju je povabila v stanovanje. Po prijetnem pogovoru je privolila, da jo Priče obiskujejo enkrat tedensko in z njo preučujejo Biblijo.

Ko mi je žena povedala za ta dogovor, sem bil takoj proti. Nič nisem imel proti temu, da se pridruži kakšni veri. Toda ne Jehovovim pričam! Čeprav o Pričah pravzaprav nisem veliko vedel, sem imel vnaprej ustvarjeno mnenje, da so neka čudna skupina, ki uporablja Biblijo za zavajanje ljudi. Ženo sem hotel rešiti, kot sem mislil, iz krempljev Jehovovih prič, zato sem prišel na misel, da bi s svojim znanstvenim znanjem izpodbil njihove nauke.

Neki teden sem si vzel prosto od raziskovalnega dela na univerzi in odšel domov, da bi bil navzoč pri ženinem biblijskem pouku. Vendar sem domov prispel kasneje, kot sem nameraval, tako da se je ženska, ki je vodila biblijski pouk, ravno poslavljala. Dala mi je knjigo Se je človek razvil, ali je bil ustvarjen?. * Poleg tega je moji ženi povedala, da bodo naslednji teden pregledali biblijsko prerokbo, ki kaže na pomembnost leta 1914. Prav na takšno priložnost sem čakal! Pričevalki sem povedal, da bom pri naslednji biblijski razpravi tudi sam navzoč. Hotel sem namreč preveriti, ali bo to, kar bo govorila o letu 1914, matematično točno.

Še isti večer sem pričel brati knjigo, ki mi jo je Pričevalka pustila. Iskreno povedano, knjiga je name naredila vtis. Bila je napisana logično, vsebovala pa je tudi številne znanstvene navedke, kar se tiče razvojnega nauka. Na svoje presenečenje sem spoznal, da Biblija vsebuje veliko več točnih informacij o ustvaritvi, kot sem prej menil. Ko sem v nekaj dneh knjigo preučil, sem moral priznati, da to, kar Biblija v resnici trdi o ustvaritivi, ne nasprotuje znanim znanstvenim dejstvom o življenju na zemlji.

 Odločen najti nedoslednosti

Kljub temu sem bil, kar se tiče naukov Jehovovih prič, še vedno skeptičen in komaj sem čakal, da preverim matematično točnost biblijske prerokbe o letu 1914. Menil sem, da bom Pričevalko s tem pristopom zagotovo prestrašil, hkrati pa sem upal, da bom pomagal svoji ženi sprevideti napake v verovanjih, ki jih učijo Priče.

Naslednji teden je Pričevalka prišla skupaj z moškim, ki je služil kot starešina v krajevni občini Jehovovih prič in je potem tudi vodil biblijski pouk. Pregledal je biblijski prerokbi iz 4. in 9. poglavja Danielove knjige, ki govorita o tem, kdaj naj bi Jezus nastopil kot Mesija in Kralj. Bil sem odločen najti matematične nedoslednosti, toda našel nisem niti ene. Ravno nasprotno, logičnost biblijskih informacij je name znova naredila vtis.

Do takrat sem mislil, da vera v Boga temelji bolj na čustvih kot pa na razumu. Kako sem se motil! Pričam sem se zahvalil za poučno razpravo in dejal, da želim tudi v prihodnje sodelovati pri tedenskem preučevanju. Tako sem od takrat naprej delal oboje – še naprej opravljal svoje raziskovalno delo na univerzi in hkrati skupaj z ženo preučeval Biblijo s Pričami. Z ženo sva pričela tudi obiskovati shode Jehovovih prič v kraljestveni dvorani.

V nekaj mesecih sem spoznal veliko novih biblijskih resnic in kmalu sem ustrezal pogojem, da se pridružim Pričam pri oznanjevanju po hišah. To sem storil, čeprav sem takrat končeval svoj doktorat na univerzi, kar mi je jemalo veliko časa. Disertacijo sem napisal poleti leta 1978 in se z družino preselil v zvezno državo Alabama. Tam sem pričel učiti fiziko na Alabamski univerzi za agronomijo in mehaniko v Huntsvillu. Ko smo se preselili, smo takoj poiskali Priče, in tako je eden od starešin s svojo soprogo z nama nadaljeval biblijski pouk. Čez nekaj mesecev sva se z ženo krstila, oba na isti dan.

Dejaven kot znanstvenik in Božji služabnik

Zame se je pokazalo povsem združljivo delati kot znanstvenik in hkrati biti Jehovova priča. Leta 1983 sem pričel delati kot astrofizik v Nasinem Centru za vesoljske polete Georgea C. Marshalla, ki je prav tako v Huntsvillu. * Delal sem tako na eksperimentalnih kot na teoretičnih področjih, povezanih z rentgenskim teleskopom. (Leta 1999 je bil ta teleskop – observatorij Chandra za preučevanje rentgenskih žarkov – uspešno poslan v orbito z vesoljskim raketoplanom Columbia.) Zelo rad sem delal na tem projektu, katerega namen je bil bolje razumeti fizično vesolje in je zajemal preučevanje rentgenskih žarkov, ki jih oddajajo posamezne zvezde in galaksije.

 Delo mi je prinašalo dvojno zadovoljstvo, saj nisem preučeval le znanstveno izzivalnega problema, ampak tudi pričenjal še bolj ceniti Stvarnikovo moč in modrost. Besede, ki jih je Jehova izrekel po staroveškem preroku Izaiju, so zame dejansko dobile poseben pomen. Stvarnik pravi: »Povzdignite kvišku oči in glejte: Kdo je ustvaril vse te zvezde? On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; vsled presilne moči njegove in ker je mogočen v krepkoti se niti ena ne pogreša.« (Izaija 40:26) Bolj ko sem dvigal oči kvišku, da bi pokukal v razsežnost, kompleksnost in lepoto vesolja, bolj sem cenil delo inteligentnega Oblikovalca, ki je vse to ustvaril, in tudi postavil zakone, ki vse to držijo skupaj.

V tem času sem imel veliko dela s pisanjem člankov za znanstvene revije, ki so temeljili na mojih raziskavah v rentgenski astrofiziki. Vendar sem bil prav tako dejaven v krščanski občini. Služil sem kot starešina in mesečno preživel kakih 20 ur v javnem oznanjevalskem delu. Žena je medtem polnočasno sodelovala pri biblijskoizobraževalnem delu.

Po kakih štirih letih dela pri Nasi sem čutil vse močnejšo željo, da bi več svojega časa posvetil temu, da kot prostovoljec pomagam drugim spoznavati čudovite biblijske resnice. Toda kako bi mi to uspelo? Ko sem se o svoji želji pogovoril z ženo in v molitvi z Jehovom, sem ugotovil, da me čaka nekaj pomembnih odločitev.

Tehtne odločitve

Stopil sem k svojemu nadrejenemu pri Nasi in mu povedal, da bi rad svoj delovni teden skrajšal s pet dni na štiri. Seveda sem bil za to pripravljen sprejeti nižjo plačo. Pojasnil sem mu, da želim preostale tri dneve v tednu porabiti za oznanjevalsko dejavnost. Čeprav v Nasi do takrat še ni bilo take prilagoditve delovnika, je privolil. Toda povedal mi je, da se moram o tem pogovoriti še z njegovim nadrejenim. To sem tudi storil in bil prijetno presenečen, ko je ta prav tako ugodil moji prošnji. Tako sem septembra 1987 pričel svojo kariero kot polnočasni oznanjevalec in kakih 90 ur mesečno oznanjeval tako od hiše do hiše kot tudi v drugih vejah te službe.

Čez čas me je poklical predstojnik Alabamske univerze za agronomijo in mehaniko v Huntsvillu. Ponudil mi je profesorsko mesto na oddelku za fiziko. Odgovoril sem mu, da sem to zaposlitev pripravljen sprejeti le, če bom imel možnost večino svojega časa porabiti za oznanjevanje. Vendar sem mu tudi zagotovil, da kakovost mojega poučevanja zaradi tega ne bo trpela. Predstojnik je privolil. Na tej univerzi učim še danes in hkrati služim kot polnočasni oznanjevalec. Našel sem celo čas, da se naučim španščino. Z ženo trenutno služiva v špansko govoreči občini Jehovovih prič v Huntsvillu.

 Znanost in vera

V vseh svojih letih znanstvenega raziskovanja nisem nikoli naletel na kakšno nesoglasje med dokazanimi znanstvenimi dejstvi in biblijskimi nauki. Vzrok za navidezna nesoglasja je pogosto pomanjkanje poznavanja bodisi znanstvenih naukov bodisi tega, kar Biblija dejansko uči. Nekateri znanstveniki, pa tudi drugi ljudje, na primer zmotno mislijo, da Biblija uči, da so rastline, živali in ljudje nastali na zemlji v šestih dobesednih dnevih po 24 ur. To je v nasprotju z znanimi znanstvenimi dejstvi. Toda Biblija tega ne uči. V resnici odkriva, da so stvarjenjski »dnevi« trajali tisoče let. *

Zmedo poleg tega povzroča zmotna ideja, da je vera v Boga zgolj nekakšna čustvena izkušnja. Daleč od tega, vera v Boga in Biblijo temelji na dejstvih, ki jih je mogoče preveriti. Kot je definirano v Bibliji, je »vera [. . .] trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje [jasen dokaz, NW] o stvareh, ki jih ne vidimo«. (Hebrejcem 11:1) Da, vera temelji na dokazih. Na stotine prerokb se je izpolnilo v preteklosti, izpolnjujejo pa se tudi v današnjih dneh. Celo z uporabo metode, s katero vsi znanstveniki potrjujejo znanstvene teorije, imamo lahko popolno zaupanje v izpolnitev biblijskih prerokb, ki se nanašajo na prihodnje dogodke.

Ena takšnih prerokb vsebuje obljubo, da bomo v bližnji prihodnosti lahko uživali v rajskih razmerah na zemlji. Nič več ne bo uničujočih posledic starosti, bolezni, smrti, vojn in krivičnosti. (Razodetje 21:3, 4) Takrat bomo imeli čas, da podrobno raziščemo in preučimo čudovite stvaritve Boga Jehova kot tudi neštete zakone, ki jih je postavil, da vodijo njegovo občudovanja vredno fizično vesolje.

Hvaležen sem Bogu Jehovu, da mi je pomagal najti ključ do resnične sreče – čudovite resnice, zapisane v njegovi Besedi, Bibliji. Molim, da bi še mnogi drugi, tudi znanstveniki, našli ta dragoceni ključ.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Mislil sem, da vera v Boga temelji bolj na čustvih kot pa na razumu

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Nikoli nisem naletel na kakšno nesoglasje med dokazanimi znanstvenimi dejstvi in biblijskimi nauki

[Slika na strani 21]

Kot profesor delam polovični delovni čas, zato da lahko preživljam svojo družino

[Slika na strani 23]

Nasin observatorij Chandra za preučevanje rentgenskih žarkov v orbiti in rentgenski posnetek dvojnega zvezdnega sistema črne luknje

[Vir slike]

NASA Photo

NASA/CfA/J. McClintock et al.

[Slika na strani 23]

Z ženo uživava v polnočasni službi