Že spet dežuje!

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ IRSKE

»Oh, ne! Že spet dežuje!«

Ali ste že kdaj rekli kaj podobnega? Denimo, sredi poletja, ko ste obiskali Irsko in si ogledovali kakšen slikovit kraj na atlantski obali? Morda ste upali na topel, sončen dan, tako da bi lahko uživali v prekrasni pokrajini – toda pričakali so vas viharni vetrovi in hud naliv. V takem trenutku človek zlahka pozabi, da bi za dež morali biti hvaležni. Brez njega tukaj ne bi bilo ne lepe pokrajine ne nas!

Ko dežne kaplje namočijo zemljo, iz oblakov kasneje spet dežuje – kot da dežja nikoli ne zmanjka. Kako je to mogoče? Zaradi izjemnega sistema kroženja vode. Že bežen vpogled v tri najpomembnejše stopnje – izhlapevanje, utekočinjanje in nastanek padavin – tega nujno potrebnega sistema za vzdrževanje življenja na zemlji nam razkrije, da vse to nikakor ni naključno. Neka knjiga pojasnjuje, da je to zapleteno oblikovan proces, »ki deluje v skladu z ustaljenimi, nespremenljivimi zakoni«.

Izhlapevanje

Približno 97 odstotkov vode na zemlji najdemo v oceanih. Ostala voda je večinoma ujeta v ledenikih ali pa shranjena v jezerih in vodonosnikih. Voda iz oceanov seveda ni pitna. Oceani so, če potožimo kakor trpeči pomorščak v pesnitvi »Pesem starega mornarja« *, »le voda, voda vsepovsod, / za žejo – kaplje ni . . .«.

Da bi voda iz oceanov postala pitna, prepotuje dolgo in zapleteno pot. Najprej izhlapi in postane plin – vodni hlap. Vsako leto sonce s kopnega in iz morja povleče v ozračje za okoli 400.000 kubičnih kilometrov vode. V starih časih je mož po imenu Elihu zasluge za ta proces pripisal Bogu z besedami: »On jemlje kvišku vodne kaplje, izliva dež iz  svoje megle.« (Job 36:27, Ekumenska izdaja)

Že sama atmosfera je »skoraj neverjetno kompleksen sistem«, ki sega več kot 400 kilometrov v vesolje. Voda kroži v pasu od 10 do 20 kilometrov nad površjem zemlje. Knjiga Our Fragile Water Planet opisuje ta pas, ki se imenuje tudi troposfera, kot »območje ob zemljinem površju, kraljestvo oblakov, dežja, snega, hurikanov in tornadov«.

Toplejši ko je zrak, več vode lahko zadržuje. Zaradi tega se oprano perilo hitreje posuši na topel, vetroven dan. Z vodo je najbolj nasičeno ozračje tropskih krajev. Ob tem se morda sprašujete: ‚Kako pa vsa ta voda pride do krajev, kjer jo potrebujejo?‘ Z mogočnimi sistemi vetrov, ki obkrožajo zemljo. Ti nastanejo zaradi tega, kako se zemlja vrti okoli svoje osi, in zato ker se nekateri deli zemeljskega površja segrejejo močneje kot drugi, zaradi česar je atmosfera v neprestanem gibanju.

V nemirni atmosferi se gibljejo ogromne zračne mase – velike gmote zraka, ki je več ali manj enake temperature. Kako velike so te mase? Prekrijejo lahko površino tudi do več milijonov kvadratnih kilometrov. Tople zračne mase nastajajo v tropih, hladne pa v arktičnih oziroma polarnih območjih. V atmosferi delujejo kot velikanski vodonosci.

Mojstrsko oblikovanje se vidi tudi pri gibanju vodnih hlapov v ozračju. Ti prenašajo toploto iz vročih krajev, kot so na primer  tropi, v kraje, kjer je temperatura nižja. Drugače bi nekateri kraji na zemeljski obli postajali vse bolj neznosno vroči.

Utekočinjanje

Vodni hlapi opravljajo pomembno nalogo v ozračju, seveda pa nam bodo bolj malo koristili pri namakanju zemlje, če ostanejo tam zgoraj. Ozračje nad Saharo je na primer zelo vlažno, vendar je pokrajina še vedno sušna. Le kako se ta atmosferska vlaga vrne na zemljo? Najprej se utekočini oziroma preide v tekoče stanje.

V kopalnici ste verjetno že opazili, da se vodni hlapi utekočinijo, kadar pride od prhanja segret zrak v stik s hladnim oknom ali ogledalom. Nekaj podobnega se zgodi, kadar temperatura zraka, ki se dviguje v hladnejše plasti, pada. Zakaj pa se zrak dvigne? To se lahko zgodi, kadar toplo zračno maso potisne navzgor gostejša in hladnejša zračna masa. Včasih se zrak vzpenja zaradi gora. Posebno v tropih se rado zgodi, da zrak ponesejo navzgor konvekcijski tokovi.

Morda se sprašujete: ‚Toda le na čem se ti hlapi utekočinijo?‘ V ozračju je veliko izjemno drobnih delcev, kot so dim, prah in morska sol. Ko se zrak prične ohlajati, se vodni hlapi utekočinijo na teh majcenih delcih. Drobne vodne kapljice postanejo nato vidne kot oblaki.

Toda ta voda ne pade takoj na zemljo. Zakaj ne, ko pa je voda navsezadnje 800-krat gostejša od zraka? Ker je posamezna oblačna kapljica tako majhna in lahka, da brez težav lebdi v zračnih tokovih. Elihu, ki smo ga prej omenili, je občudoval prav ta izjemni del vodnega cikla, ko je govoril, kako »visé oblaki, čudežna dela Vsevednega«. (Job 37:16, EI) Ali ni osupljivo spoznanje, da je v majhnih puhastih oblačkih, ki v zraku plavajo nad nami, tudi od 100 do 1000 ton vlage?

Nastanek padavin

Iz večine oblakov nikoli ne nastanejo dežne kaplje oziroma, točneje povedano, padavine. Dokaj preprosto je pojasniti,  kako pride voda v ozračje in kako oblaki lebdijo na nebu. »Prava težava pa je,« kot pravi neki pisec, »pojasniti, kako voda nazadnje pade na zemljo.« (The Challenge of the Atmosphere)

Za eno malo dežno kapljico je morda potrebnih »kakih milijon oblačnih kapljic«. Videti je, da nima nihče popolnoma zadovoljivega odgovora na vprašanje, kaj spreminja te majcene lebdeče oblačne kapljice v približno milijardo ton vode, ki vsako minuto pade na zemljo. Ali se drobne oblačne kapljice preprosto združijo v večje dežne kaplje? Včasih se. To je verjetno vzrok za nastanek dežnih kapelj v nekaterih predelih zemlje, na primer v tropih. Vendar to niti malo ne pojasni »uganke nastajanja dežnih kapelj« v krajih, kot je atlantska obala na Irskem.

Majhne oblačne kapljice, ki so nad to obalo, se ne zlijejo preprosto druga v drugo. V procesih, ki jih ne razumemo popolnoma, se oblikujejo v majhne ledene kristale. Ti se potem združijo v »eno najlepših mojstrovin narave« – v snežinko. Ko postanejo snežinke večje in težje, jih dvigajoči se zračni tokovi ne morejo več zadrževati, zato pričnejo padati na zemljo. Če je dovolj hladno, padejo kot sneg – v samo eni povprečni snežni plohi pade na tla na milijarde snežink. Toda če padajo skozi sloj toplega zraka, se stopijo in padajo kot dežne kaplje. Sneg torej ni zmrznjen dež. Pravzaprav večina dežja, vsaj v področjih z zmernim podnebjem, začne svojo pot na zemljo kot sneg, ki pa se med padanjem stopi.

Tako se dež vrne s potovanja, ki je bilo morda dolgo tudi na tisoče kilometrov, skozi zapletene, ne povsem doumljive procese. Res je, da vam kdaj pa kdaj dež prekriža načrte in vas zmoti pri opravkih. Toda zaradi tega izjemnega procesa imamo neskončno zalogo vode. Da, dež je res pravi blagoslov. Tako boste morda naslednjič, ko vas bo dež tepel po licih, bolj pripravljeni izraziti svojo hvaležnost za ta Božji dar.

[Podčrtna opomba]

[Okvir/shema na strani 14]

Kako nastanejo zrna toče

»Toča je nenavadna padavina, ki nastane v velikih, vrtinčastih nevihtnih oblakih,« piše v knjigi Weather. Ko se oblačne kapljice v nevihtnih oblakih oblikujejo v dežne kaplje, se te včasih ujamejo v močne vzgornike, ki jih dvignejo v višje dele oblaka, kjer zmrzuje. Pri teh nizkih temperaturah druge oblačne kapljice, namesto da bi se na začetni zmrznjeni dežni kaplji utekočinile, nanjo takoj primrznejo. Ko zmrznjena dežna kaplja potuje gor in dol, v pas, kjer zmrzuje, in iz njega, se na njej vsakič nabere nov sloj ledu, tako da postaja vse težja in težja, prevlečena z več sloji kakor čebula. Sčasoma postane tako težka, da premaga vzgornike v oblaku in pade na zemljo kot trdo, ledeno zrno toče, kakršno poznamo. »Zrna toče so včasih prav velikanska, saj lahko posamezno tehta tudi po 0,76 kg,« piše v knjigi Atmosphere, Weather and Climate.

[Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

toča

↑ vzgornik

pas zmrzovanja .........................

↓ vzdolnik

[Okvir/slike na strani 15]

Ali ste vedeli?

Količina vode v vsej atmosferi povprečno zadošča le za kakih deset dni dežja.

V eni sami poletni nevihti se lahko sprosti tudi do dvanajstkrat več energije, kot se je je sprostilo ob eksploziji bombe, ki je med drugo svetovno vojno padla na Hirošimo. Po svetu je vsak dan okoli 45.000 neviht.

Ozračja večinoma ne ogreva neposredna toplota sonca. Večji del te toplotne energije samo potuje skozi ozračje do zemljinega površja. Ozračje se segreva, ko ogreto zemljino površje odbije energijo nazaj v ozračje.

Voda je edina snov, ki je je na zemlji v obilju in je lahko v istem okolju v treh različnih stanjih – trdnem, tekočem in plinastem.

Megla je le oblak, ki nastane tik nad zemeljskim površjem.

[Shema/slike na strani 16, 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

V oceanih je 97 odstotkov vse vode na zemlji

Sončna toplota povzroči izhlapevanje vode

Vodni hlapi se utekočinijo in oblikujejo v oblake

Oblaki oddajajo vlago v obliki padavin

Dežne kaplje in snežinke