»Cenimo oblačila, ki jih nosimo«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

ŠPANCI so v 16. stoletju prvič stopili na tla Mehike in tam našli množico različnih kultur – Azteke, Maje in druge. Ali so Evropejci te kulture povsem izbrisali? Ne, še vedno obstajajo. V Mehiki živi kakih 12 milijonov ljudi, ki so potomci predkolumbovskih etničnih skupin. Mnogi od njih še vedno govorijo jezike svojih prednikov. In zaradi svojih čudovitih oblačil so ti ljudje zares nekaj posebnega.

Jugozahodna mehiška zvezna država Oaxaca, področje z največjo kulturno raznolikostjo v Mezoameriki, je kakor velikanska modna revija. Tam lahko najdemo Čontale, ki se preživljajo s poljedelstvom, govedorejo, lovom in nabiralništvom v gorskih predelih. Na njihovih družinskih vrtovih je vse polno sadja, zelenjave in rož. Čontali svojo privrženost naravi kažejo s tem, da na ženske bluze vezejo živalske podobe in cvetlice v rdečih in črnih barvah. Neporočene ženske svojo nošo še dodatno okrasijo z barvnimi trakovi, ki si jih vpletejo v lase.

Huavi in Zapoteki se sicer oblačijo podobno kot Čontali, s katerimi si delijo Tehuantepeško zemeljsko ožino, vendar znajo tamkajšnji prebivalci poreklo ženske nekako razbrati iz njene noše. Zapoteki, ki sami sebe imenujejo ljudstvo z oblakov, pa iz tega, kako je ženska oblečena, znajo celo razbrati, iz katere vasi prihaja. Činanteki iz severnega dela te zvezne države imajo na svojih oblačilih še bolj zapletene vzorce. Činanteške ženske z izvezenimi vzorci na ohlapnih brezrokavnih oblekah, ki se imenujejo huipils, razkrivajo zgodovino svojih prednikov. Ob svečanih priložnostih si nadenejo prekrasno izvezena oblačila, v njihovem jeziku poimenovana »velik trebuh«.

Tudi ženske iz plemena Mikstekov, ki živijo na ozemljih mehiških zveznih držav Oaxaca, Guerrero in  Puebla, imajo rade vezenine. Prebivalke ene od pokrajin si svoje bluze iz muslina polepšajo s tehniko, ki se imenuje »naredi me, če me moreš«. Tako kakor drugi Mehikanci tudi Miksteki z obale še vedno uporabljajo enako vrsto blaga, kakršnega so imeli njihovi predniki v preteklih stoletjih. Enako tehniko tkanja, kot jo uporabljajo danes, je namreč mogoče videti na muzejskih lutkah, ki imajo na sebi oblačila iz predšpanskega obdobja, in na slikarijah.

Moška oblačila starih Majev in Aztekov so bila še posebej skrbno dodelana. Danes pa se moški večine staroselskih skupin oblačijo bolj ali manj enako kakor ljudje, ki niso indijanskega izvora. Vendar je med nekaterimi staroselci, denimo Vičoli, še vedno po malem opaziti, da dajejo prednost stilom oblačenja iz predšpanskega obdobja. Izvezena oblačila Vičolov, ki so znamenje družbenega položaja, imajo tako zapletene vzorce in dodatke, da človek potrebuje kar nekaj časa, da bi si lahko pazljivo ogledal in razumel vse podrobnosti.

Oblačila, ki so najbolj podobna tistim iz predšpanskega obdobja, nosijo Nahuji iz Cuetzalana v zvezni državi Puebla, kjer ženske nosijo vpadljiva naglavna pokrivala iz preje, vpletene v lase (slika na strani 26), in quechquemitl, prosojno okrasno ruto. Podobne stvari so opisane tudi v starodavnih rokopisih.

Višavja zvezne države Chiapas so mozaik različnih etničnih skupin in nekatere od njih imajo skupne korenine. Tamkajšnji Cocili, Celtali in Toholabali so oblečeni v oblačila, ki so zanje nekaj povsem vsakdanjega, obiskovalci pa so naravnost očarani nad tem, kar vidijo.

Mnogi tamkajšnji prebivalci si blago tudi sami stkejo. Ali ne bi dobili močnega občutka pripadnosti, če bi vas mama naučila, kako si lahko sami izdelate blago? Cocilske ženske, ki živijo na mrzlih višavjih Chiapasa, se same lotijo celotnega postopka. Ovco najprej ostrižejo, dobljeno volno pa nato operejo, zmikajo, spredejo in potem še pobarvajo z naravnimi barvami. Volna je tako nared za tkanje na ročnih statvah. »Na začetku je bilo kar težko,« se z zadovoljstvom spominja Petrona, dekle iz Chamule, »toda bila sem zelo vesela, ko je pod mojimi prsti nastajala prva volnena nagua [krilo] in ko sem si izvezla prvo bombažno bluzo. Naredila pa sem si tudi pas.« Ko smo spoznali, koliko truda je vloženega v to delo, smo razumeli, zakaj je dejala: »Cenimo oblačila, ki jih nosimo.«

V najbolj konservativnih področjih polotoka Jukatan, se majevske ženske oblačijo v hipil, ohlapno, belo obleko, ki jo nosijo vsak dan, in ima izvezene slikovite vzorce. Pod to obleko si največkrat nadenejo čipkasto spodnje krilo. Ženske in mlada dekleta – tako na podeželju kot v mestih – pa ob posebnih priložnostih s ponosom oblečejo terno, bolj dodelano različico hipila.

Obiskovalci utegnejo za takšna značilna mehiška oblačila odšteti veliko denarja. Vendar si domačini to razkošje lahko privoščijo, čeprav so po večini revni, saj ta oblačila z vso skrbnostjo izdelujejo sami.

Obisk krščanskega shoda v eni od 219 indijansko govorečih občin Jehovovih prič v Mehiki je lahko prava paša za oči. Ob takšnih dogodkih si imajo navzoči priložnost nadeti svečane obleke, zapuščino svojih dedov – in kako prekrasna so ta tradicionalna oblačila!

 [Zemljevid na strani 26]

(Lega besedila – glej publikacijo)

JUKATAN

PUEBLA

OAXACA

CHIAPAS

[Slika na strani 26]

Majevsko čipkasto spodnje krilo

[Slika na strani 26]

Zapoteška vezenina

[Slika na strani 26]

Zapoteki iz Oaxace

[Slika na strani 26]

Maji z Jukatana

[Slika na strani 26]

Nahuji iz Pueble

[Slika na strani 26]

Cocili iz Chiapasa