Očarani nad ognjemeti

NAJ gre za manjšo prireditev ali pa za olimpijske igre, je ognjemet postal neogiben del praznovanja. Svetlobne eksplozije spremljajo slovesnost ob dnevu neodvisnosti v Združenih državah, praznovanje ob obletnici padca Bastilje v Franciji in na silvestrovo razsvetlijo nebo skoraj nad vsako svetovno prestolnico.

Toda kdaj se je človek tako navdušil nad ognjemeti? Kakšna iznajdljivost je potrebna za ustvarjanje teh bleščavih predstav?

Vzhodna tradicija

Večina zgodovinarjev se strinja, da so ognjemete iznašli okoli 10. stoletja n. š. na Kitajskem. Orientalski kemiki so namreč odkrili, da je spojina, ki nastane pri mešanju solitra (kalijevega nitrata) z žveplom in ogljem, eksplozivna. V Evropo so to vnetljivo snov prinesli ali raziskovalci, kot je bil Marco Polo, ali pa arabski trgovci, in tako so evropske gledalce že v 14. stoletju razveseljevali spektakularni ognjemeti.

Vendar pa je prah, ki je poskrbel za tako prekrasno zabavo, prav tako spremenil tok evropske zgodovine. Vojaki so uporabljali to snov, ki je kasneje postala znana kot smodnik, za izstreljevanje svinčenih krogel, razstreljevanje grajskih obzidij in uničevanje političnih sil. »V evropskem srednjem veku so se na zahod poleg vojaških eksplozivov razširili tudi ognjemeti; poleg tega so v evropske vojske vpoklicali strokovnjaka za ognjemete, da bi praznovanja zmage in miru pospremili s pirotehniko,« piše v Encyclopædii Britannici.

Zdi se, da se Kitajci medtem večinoma niso zmenili za uničevalno moč smodnika. V 16. stoletju je Italijan Matteo Ricci, jezuitski misijonar na Kitajskem, zapisal: »Kitajci nimajo izkušenj z uporabo pušk in artilerije in pri vojskovanju le malo uporabljajo tovrstno orožje. Soliter po drugi strani potratno uporabljajo za pripravo ognjemetov na javnih igrah in ob prazničnih dneh. Kitajcem so takšne predstave v veliko veselje. [. . .] Pri izdelovanju ognjemetov so prav neverjetno spretni.«

Skrivnosti spektakla

Prvi izdelovalci ognjemetov so nedvomno potrebovali tako spretnost kot pogum, ko so razvijali različne ognjemete. Odkrili so, da velika zrna smodnika gorijo razmeroma počasi, medtem ko drobna zrna zgorijo eksplozivno. Rakete so naredili tako, da so en konec cevi iz bambusa ali papirja zaprli, spodnji del pa napolnili z velikimi zrni smodnika. Ko so smodnik prižgali, je hitro šireče se pline pognalo iz odprtega konca cevi, tako da je izstrelek zletel v nebo. (Ta osnovni princip se še danes uporablja pri pošiljanju astronavtov v vesolje.) Zgornji del rakete je bil napolnjen z drobnim smodnikom, da bi izstrelek, če bi šlo vse po načrtih, eksplodiral na vrhu svoje poti.

V minulih stoletjih so se ognjemeti tehnično komaj kaj spremenili. Vseeno pa je bilo nekaj izboljšav. Na začetku so orientalci znali izdelovati samo bele ali zlato obarvane ognjemete. Italijani pa so poskrbeli za barve. V  začetku 19. stoletja so namreč odkrili, da mešanica smodnika in kalijevega klorata gori z ravno pravšnjo temperaturo, da se kovine spremenijo v plin in obarvajo plamen. Danes se za rdeč plamen doda stroncijev karbonat. Bleščeče bel plamen naredijo titan, aluminij in magnezij, modrega bakrove spojine, zelenega barijevi nitrati, rumenega pa mešanica, ki vsebuje natrijev oksalat.

S prihodom računalnikov so se razkošne ognjemetne predstave še izboljšale. Zdaj tehnikom ni več treba ročno prižigati pirotehničnih sredstev, saj lahko z izredno natančnostjo določijo časovni potek predstave, tako da programirajo računalnike, ki ognjemet prižgejo električno in ta eksplodira po melodiji glasbene spremljave.

Povezava z religijo

Jezuitski misijonar Ricci je opazil, da so bili ognjemeti sestavni del kitajskih verskih praznovanj. Revija Popular Mechanics pojasnjuje, da so ognjemet »iznašli Kitajci, zato da bi z novoletnih in drugih slovesnih praznovanj odgnali demone«. Howard V. Harper v svoji knjigi Days and Customs of All Faiths piše: »Od zgodnjih poganskih časov so ljudje ob velikih verskih praznovanjih nosili bakle in delali kresove. Kaj bi lahko bilo bolj naravno od tega, da so prazničnim dogodkom dodali še spektakularno obarvano, švigajočo svetlobo ognjemetov.«

Nedolgo zatem, ko so ognjemet sprejeli tudi nominalni kristjani, so izdelovalci dobili svojo zavetnico. V The Columbia Encyclopedii piše: »[Sveto Barbaro] naj bi njen oče, ker je bila kristjanka, zaprl v stolp in jo potem dal ubiti. Vanj je udarila strela, sv. Barbara pa je po širši analogiji postala zavetnica tako izdelovalcev kot uporabnikov strelnega orožja in ognjemetov.«

Nobene varčnosti

Naj gre za verska ali pa posvetna praznovanja, se zdi, da je želja po še večjih in boljših ognjemetih nenasitna. Ricci je neki kitajski ognjemet v 16. stoletju opisal takole: »V Nankingu sem opazoval pirotehnično predstavo ob praznovanju prvega meseca novega leta, kar je pri njih velik praznik. Ob tej priložnosti sem izračunal, da so porabili toliko smodnika, da bi se z njim lahko več let bíla precej velika vojna.« Glede stroškov predstave je rekel: »Videti je, da jim ni prav nič mar, koliko vse to stane.«

V minulih stoletjih se ni veliko spremenilo. Samo na enem praznovanju v letu 2000 so nad sydneyjskim mostom Harbour Bridge prižgali več kot 20 ton pirotehničnih izdelkov in razveselili dober milijon gledalcev, ki so se zbrali na pristaniškem obrežju. Za skoraj 70.000 ton pirotehničnih izdelkov so istega leta v Združenih državah porabili 625 milijonov dolarjev. Nad ognjemeti so nedvomno še vedno očarane številne kulture in tudi danes lahko rečemo: »Videti je, da jim ni prav nič mar, koliko vse to stane.«