Amate – mehiški papirus

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ MEHIKE

MEHIČANI imajo bogato in zanimivo zgodovino. Med dragocenimi kulturnimi zakladi, rešenimi iz preteklosti, so »pričevanja« – rokopisi oziroma kodeksi v slikovni pisavi. Ti nam odpirajo vrata na mnoga področja znanja (zgodovino, znanost, religijo in kronologijo) pa tudi v vsakodnevno življenje razvitih mezoameriških civilizacij, med drugim tudi Aztekov in Majev. Izjemno spretni tlacuilos oziroma pisarji so zgodovino svojega ljudstva zapisali na različnih materialih.

Nekateri kodeksi so bili izdelani iz kosov blaga, jelenjega usnja ali papirja iz agavinih listov, toda večinoma se je uporabljalo amate. Ime amate prihaja iz besede amatl, ki v jeziku nahuatl pomeni papir. Amate se je pridobivalo iz lubja fikusa oziroma smokvovca iz družine murvovk. V Enciclopedii de México piše, da  »obstaja veliko vrst fikusov, ki jih je med seboj težko razlikovati, razen če se podrobno ne preišče debla, listov, cvetov in sadežev«. Fikus je lahko treh različnih vrst: beli, beli gozdni in temnorjavi amate.

Njegova izdelava

Španci, ki so v 16. stoletju osvojili deželo, so skušali ustaviti izdelovanje amateja. Zakaj? Po njihovem mnenju je bil amate tesno povezan s predšpanskimi verskimi obredi, ki pa jih je katoliška cerkev obsojala. Španski menih Diego Durán je v svojem delu Historia de las Indias de Nueva España e Islas de la Tierra Firme poudaril, da so domačini »sestavili zelo obsežne zgodovinske kronike o svojih prednikih. Te bi dale precejšen vpogled, če nam jih ne bi v svoji gorečnosti uničila nevednost. Nekateri nevedneži so jih imeli za malike in jih zato sežgali, v resnici pa je to bila zgodovina, vredna, da se ohrani.«

Na srečo je tradicija izdelovanja amateja, kljub poskusom, da bi jo izbrisali, preživela do današnjih dni. V krajih, kot je San Pablito v okrožju Pahuatlán na severu gorovja Sierra v zvezni državi Puebla, papir še vedno izdelujejo. Revija Arqueología Mexicana iz zapisov Francisca Hernándeza, zdravnika na dvoru kralja Filipa II., navaja, da so »izdelovalci papirja odrezali z dreves samo debele veje, mladike pa so pustili. Veje so potem čez noč namakali v bližnjih rekah ali potokih, da so se omehčale. Naslednji dan so z veje povlekli lubje ter ločili skorjo in ličje. Slednje so shranili.« Ko so ličje očistili, so vlakna razprostrli na ravni površini in tolkli po njih s kamenim kladivom.

Vlakna danes kuhajo v velikih posodah. Dodajo jim pepel in apno, zato da bi se omehčala ter da bi se odstranilo določene snovi. Kuhanje lahko traja tudi do šest ur. Vlakna nato sperejo in pustijo v vodi. Rokodelci položijo trakove vlaken enega poleg drugega na ravno leseno površino v vzorcu šahovnice. Kasneje s kamenim kladivom enakomerno tolčejo po vlaknih, dokler se ta ne prepletejo in oblikujejo list papirja. Nazadnje papir ob straneh zapognejo, zato da ojačajo robove, nato pa ga pustijo, da se posuši na soncu.

Amate poznamo v različnih barvah. Tradicionalno je rjave barve, vendar je lahko tudi bele oziroma slonokoščene, rjavo-bele ter celo rumene, modre, rožnate in zelene barve.

Njegova sodobna raba

Na amateju so izdelane prekrasne mehiške umetnine. Čeprav imajo nekatere teh slik verski pomen, pa so na drugih različne upodobitve živali kakor tudi praznovanj in prizorov, ki odsevajo veselo življenje Mehičanov. Poleg lepih večbarvnih slik izdelujejo na amateju tudi voščilnice, bralne znake in druge ročne izdelke. Tovrstna ročna spretnost navdušuje tako domačine kot tujce, ki takšne izdelke kupujejo za okras. Njihova umetnost se je razširila preko mehiških meja in se jo izvaža v več držav. Izdelali so tudi reprodukcije starodavnih kodeksov. Kako zanimiva se je ta umetnost morala zdeti Špancem, ko so jo prvič videli! V resnici je Diego Durán, prej omenjeni dominikanski menih, pripomnil, da so imeli domačini »vse, tudi izračune let, mesecev in dni, ko se je kaj zgodilo, zapisano in naslikano v knjigah ter na dolgih kosih papirja. Njihovi zakoni in odloki, njihovi popisi prebivalstva, itd., so bili zapisani na teh slikah, vse zelo urejeno in ubrano.«

Kako lepo je, da se je tradicija izdelovanja amateja ohranila do današnjih dni, skupaj z njim pa tudi lepota mehiške dediščine. Prav kakor starodavni tlacuilos oziroma pisarji tudi preprosti novodobni rokodelci uporabljajo edinstveni amate, ki bi ga prav lahko imenovali mehiški papirus.

[Slika na strani 26]

Tolčenje vlaken