Jedrska vojna – ali še vedno preti?

Od pisca za Prebudite se! iz Japonske

»Vsak razumen človek se boji jedrske vojne, a vsaka tehnološko razvita država jo načrtuje. Vsi vemo, da je jedrska vojna čista norost, a vsak narod ima opravičilo zanjo.« (Carl Sagan, astronom)

ŠESTEGA AVGUSTA 1945 je ameriško vojaško letalo odvrglo atomsko bombo na Hirošimo. V trenutku je ugasnilo ogromno življenj in gmotna škoda je bila silno velika. To je bila prva atomska bomba, ki se jo je uporabilo v vojaške namene. Eksplozija je popolnoma uničila 13 kvadratnih kilometrov mesta, v katerem je živelo 343.000 prebivalcev. Več kot dve tretjini stavb sta bili uničeni, umrlo je najmanj 70.000 ljudi, 69.000 pa je bilo ranjenih. Tri dni kasneje so odvrgli drugo atomsko bombo, tokrat na Nagasaki. Ugasnilo je 39.000 življenj, ranjenih pa je bilo 25.000 ljudi. Približno polovica mesta je bila uničena ali poškodovana. Nikoli prej v zgodovini človeštva se ni uporabilo tako močnega orožja. Svet se je spremenil. Vstopil je v jedrsko dobo. V samo nekaj letih so Združene države, nekdanja Sovjetska zveza, Velika Britanija, Francija in Kitajska razvile veliko bolj uničujočo vodikovo bombo.

Hladna vojna, rivalstvo med komunističnimi in nekomunističnimi državami, je spodbudila razvoj vrhunskega jedrskega orožja in njegovih prenosnih sredstev. Sveta se je polotil strah, ko so bile narejene medcelinske balistične rakete (ICBM). Z njimi se lahko v nekaj minutah, in ne urah, opravi jedrski napad na cilje v državah, ki so oddaljene več kot 5600 kilometrov. Podmornice so bile opremljene s toliko jedrskimi izstrelki, da bi lahko uničile 192 različnih ciljev. Svetovne zaloge jedrskega orožja naj bi po neki oceni znašale 50.000 bojnih konic! Med hladno vojno je človeštvo stalo na robu tega, kar so nekateri poimenovali jedrski harmagedon – vojna brez zmagovalcev.

Konec hladne vojne

V 1970-ih letih je napetost hladne vojne popustila, »kar sta dokazala sporazuma SALT [Pogajanja o omejitvi strateškega orožja] I in II«, razlaga The Encyclopædia Britannica, »s katerima sta velesili postavili meje za svoje protibalistične rakete in strateške rakete, ki lahko prenašajo jedrsko orožje«. Proti koncu 1980-ih let pa je hladna vojna počasi pričela izgubljati moč in nazadnje se je tudi končala.

»Konec hladne vojne je v ljudeh vzbudil upanje, da se je zapuščina tekme z jedrskim orožjem ter spora med Združenimi državami in Rusijo bližala koncu,« piše v poročilu Ustanove Carnegie za mednarodni mir. V zadnjih letih je bilo v jedrsko razorožitev vloženega veliko truda. Odstranili so na stotine jedrskih arzenalov. Leta 1991 sta Sovjetska zveza in Združene države podpisali Pogodbo o zmanjšanju in omejitvi strateškega orožja, ki ju je prvič v zgodovini zavezovala, da število svojih na izstrelitev pripravljenih strateških jedrskih konic zmanjšata, in sicer vsaka na 6000, ne pa da jih samo omejita. Proti koncu leta 2001 sta obe strani razglasili, da sta izpolnili dogovorjene pogoje pogodbe in zmanjšali zalogo svojih strateških jedrskih konic. Nato je bil leta 2002 sklenjen Moskovski sporazum, s katerim so se  določile še nadaljnje omejitve orožja, tako da bi imeli državi v naslednjih desetih letih po 1700 do 2200 kosov.

Kljub takšnemu razvoju dogodkov pa »to ni čas, da bi sedeli križem rok, ko je govor o nevarnosti jedrske vojne«, je dejal generalni sekretar ZN Kofi Anan. Dodal je še: »Na začetku 21. stoletja je jedrski spor še vedno zelo resnična in nadvse strašljiva možnost.« Na žalost nevarnost jedrske katastrofe – veliko hujše od tega, kar se je zgodilo v Hirošimi in Nagasakiju – ostaja zelo živa. Kdo pa preti? In še pomembnejše, ali se je tej pretnji mogoče ogniti?