Prekrasne obalne sipine na Poljskem

Od pisca za Prebudite se! iz Poljske

POLJSKO podeželje je na slikah navadno prikazano kot živo zelena pokrajina dobro namočenih polj, njiv in gozdov. Toda ali ste vedeli, da ima Poljska tudi prekrasno pokrajino valujočih belih sipin, ki so vidne celo iz vesolja? Ta pas navidezne puščave, ki ga obroblja 18 kilometrov baltske obale, je ena najbolj priljubljenih znamenitosti Słowińskega narodnega parka.

V tem parku, kot pravi uradni vir, »mejijo med seboj morje, jezera, reke, sipine, gozdovi, šotišča in travniki, ki skupaj ustvarjajo pisan mozaik okolij. [. . .] Samo tukaj sipine tečejo naravnost v jezera in gozdove.« Prav zares, ta predel potujočih sipin, znanih kot bele sipine ali beli hribi, in plitvih jezer je edinstven v vsej Evropi.

Ti ogromni nasipi belega in rumenega peska prekrivajo kakih 500 hektarjev površine in so  največje območje sipin v Evropi, ki ga ne utrjuje rastlinstvo. Zato je povsem primerno, da je uradni simbol Słowińskega narodnega parka srebrni galeb, ki jadra nad rumeno sipino in modro vodo.

V parku so običajnejše, čeprav manj pozornost zbujajoče, tako imenovane sive sipine. Te so starejše od belih in prerasle s travo in drevjem, ki ustvarjata prst ter utrjujeta pesek, s tem da preprečujeta njegovo premikanje in ga ščitita pred neposrednimi vremenskimi vplivi. Ena od teh sivih sipin se ponaša tudi kot najvišja sipina v parku. Imenuje se Czołpino in je visoka kakih 55 metrov.

Ko obiskovalci zagledajo sipine – še posebej brezmejno prostranstvo potujočih belih sipin – mnogi takoj vprašajo: »Od kod ves ta pesek? In zakaj se ga je toliko nabralo na tem sorazmerno majhnem koščku baltske obale?«

Rojstvo sipin

Čeprav na prej omenjeni vprašanji raziskovalci nimajo nobenih dokončnih odgovorov, dokazi kažejo, da ima prste vmes človek. Znanstveniki so do takšnega sklepa prišli po preučevanju cvetnega prahu iz različnih plasti tal, imenovanih »fosilna tla«. Njihove raziskave so odkrile, da je bilo to področje nekoč gosto poraslo z gozdom, predvsem hrastovim. Kaj je potem povzročilo tako korenito spremembo pokrajine?

Na splošno velja mnenje, da so velika področja obalnega gozda že pred našim štetjem uničili katastrofalni požari, ki naj bi jih povzročila dejavnost plemen, ki so takrat poseljevala to področje. »Pesek, ki so ga do tedaj utrjevali gozdovi, se je prvič premaknil,« piše v knjigi Słowiński National Park. Vendar se je gozd, kot je razvidno iz v tleh najdenega cvetnega prahu, ponovno razrasel, najprej obalna drevesa, kasneje pa še bori.

Toda v srednjem veku so se sipine iz neznanega vzroka prebudile iz dremeža in se zopet odpravile na pohod. V 16. stoletju je celo obstajala nevarnost, da bodo prekrile staro  mesto Łeba. Ljudje so se odzvali tako, da so postavili drugo mesto proč od nevarnega območja, toda njihova prizadevanja so vse samo še poslabšala. »Gradnjo mesta in pristanišča je spremljalo množično podiranje dreves, vendar se, kot kaže, nihče ni zavedal posledic,« piše v knjigi Słowiński National Park. Ta vir še dodaja, da je izsekavanje »povzročilo do tedaj najobsežnejše premikanje sipin«. Potujoče sipine so s hitrostjo od 3 do 10 metrov letno počasi zasule vasi, polja, travnike in celo z gozdom porasle površine.

Od kod pesek?

Ljudje so morda res prispevali k spremembi tukajšnje pokrajine, vendar peska niso prinesli. Od kod je potem prišel? Ali še vedno prihaja? Odgovor nam lahko razkrije, kaj se bo s parkom godilo v prihodnosti.

Raziskovalci menijo, da je nekaj peska na morsko obalo morda nanesel rečni tok iz usedlin v notranjosti dežele. Drug vir utegne biti obala sama. Obalne stene namreč neprestano izpodjedajo valovi – proces, ki se imenuje abrazija. Na primer, na nekem delu baltske obale se valovi zaganjajo proti kopnemu pod kotom 45 stopinj in počasi razjedajo obalno steno ter odnašajo pesek. Posledica je kopičenje peska na morskem dnu.

Ni še povsem znano, kako morski tokovi in valovi sodelujejo pri tem, da nekaj tega peska z morskega dna prinesejo tik pred obalo narodnega parka, kjer se oblikujejo velike peščine in plitvine, ki potekajo vzdolž obale. Valovi in morski tokovi, ki so usmerjeni proti obali, nato počasi potiskajo pesek na obalo, kjer naredita svoje sonce in veter – ko pesek osušita, ga veter odpihne v notranjost. Tam se oblikuje več vzporednih grebenov. Ko veter odnaša pesek z enega grebena na drugega, postajajo grebeni vse večji in na koncu nastanejo bele sipine.

Jezera ob »puščavi«

Kljub prej omenjenemu Słowiński narodni park še zdaleč ni mrtva puščava. Prav nasprotno, park je poln življenja z obilo vode za rastline in živali. Sipine in peščena obala pravzaprav obsegajo le kakih 5 odstotkov površine parka, medtem ko reke, jezera in potoki prekrivajo kakih 55 odstotkov.

Med jezeri je največje Łebsko jezero, ki meri 71 kvadratnih  kilometrov in je globoko do kakih 6 metrov. V to jezero teče največja med rekami, Łeba. Drugo največje jezero je Gardno, v katero se izliva reka Łupawa. Breg teh dveh jezer se zaradi peščenega, spremenljivega okolja neprestano premika.

Zavetje za rastline in živali

Jezera, reke in potoki dopolnjujejo tri glavne habitate v parku – sipine, barje in borov gozd. Ta raznolika okolja dajejo življenjski prostor skoraj 900 vrstam vaskularnih rastlin, med drugim tudi kukavičevkam. Ena najbolj trdoživih in ekološko najdragocenejših rastlin je navadni sipinski oves, ki je prvo rastje na sipinah in običajno tudi prične proces poraščanja sipin. Njegova luskinasta podzemna stebla se širijo tudi do 13 metrov daleč in na površju poženejo več šopastih poganjkov. Sipinski oves tako postopno zasidra in utrdi sipine, s čimer omogoči ukoreninjenje in rast drugih rastlin.

Słowiński narodni park je na selitveni poti ptic, zato jih v njem kar mrgoli. Tukaj jih živi ali pa med selitvijo za kratek čas postane kakih 260 vrst, kar je okoli 70 odstotkov vseh vrst ptic na Poljskem. Med vodnimi pticami najdemo rečne galebe, navadne čigre, čopaste ponirke, race, labode in velike žagarje – to vrsto rac se zlahka prepozna po njihovi bodičasti »pričeski«. Od drugih vrst so tukaj med drugim velike uharice, planinski orli, mali klinkači, belorepci in krokarji. Če imate ostro oko in med hojo skozi park niste prehrupni, boste morda opazili tudi nekatere sesalce, na primer navadne jelene in srne, divje svinje, zajce in rakunaste pse, ki so sorodniki lisice.

Raj za pohodnike

Pohodništvo je edina dovoljena oblika turizma. V ta namen je v parku 140 kilometrov pešpoti, ki obiskovalca postopno popeljejo skozi vsakega od različnih habitatov – skozi iglaste gozdove; sive sipine, travnike, barja in močvirja; jezera z razglednimi ploščadmi in opazovalnicami; bele sipine; obvodne sipine in nazadnje skozi kilometre bele peščene obale.

Obiskovalci si jeseni oziroma pozimi lahko ogledajo sipine med prav posebno predstavo – močni vetrovi zaženejo z grebenov stebre peska, ki zapršijo kakor morski val. Takrat pravijo, da sipine kadijo. Predstava ima tudi zvočno spremljavo – ko se na milijone peščenih zrnc tare drugo ob drugo, sipine zamrmrajo ali zapojejo.

Zaradi osupljivih in raznolikih naravnih bogastev park vsako leto obišče tudi do 800.000 ljudi. Nedvomno mnogi od njih radi ubežijo vrvežu mestnega življenja in poiščejo naravno zdravilo za razrahljane živce v tišini gozdov, pomirjajočem šumenju kipečega morja in samotnem klicu galeba.

[Okvir/zamljevid na strani 19]

Słowiński narodni park

Park se razprostira na osrednjem delu poljske obale, med mestoma Łeba in Rowy. Ime je dobil po kašubskem ljudstvu Slovinci, ki so imeli slovanske korenine in so na tem področju živeli do malo pred koncem druge svetovne vojne. Park so odprli leta 1967, leta 1977 pa je bil priznan kot svetovni biosferni rezervat. Njegova površina je 18.618 hektarjev, od katerih več kot polovico prekriva voda. Ostalo so gozdovi (25 odstotkov), obale in sipine (5 odstotkov), močvirja in barja (8 odstotkov) ter travniki in pašniki (8 odstotkov).

[Zemljevid]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BALTSKO MORJE

RUSIJA

POLJSKA

SŁOWIŃSKI NARODNI PARK

NEMČIJA

ČEŠKA REPUBLIKA

SLOVAŠKA

[Slika na strani 16]

Ko močni zimski vetrovi dvignejo stebre peska, pravijo, da sipine kadijo

[Slika na straneh 16, 17]

Navadna čigra

[Vir slike]

Photo by Chukchi Imuruk, National Park Service ▸

[Slika na strani 16 17]

Sipine poleti

[Slika na strani 17]

Sipine pozimi

[Slika na strani 18]

Łebsko jezero

[Slika na strani 18]

Velika žagarja

[Slika na strani 18]

Sipinski oves

[Slika na strani 18]

Edinstvene peščene tvorbe

[Slika na strani 18]

Srnjak