Reformatorji – ali imajo odgovor?

SLEPARSKO poslovanje, pristranska zakonodaja, socialna krivica, slabo zdravstveno varstvo, nekakovostno izobraževanje, finančno izkoriščanje v imenu religije in ropanje narave – to so problemi, zaradi katerih mnogi razočarano vzdihujemo. So pa to tudi problemi, ki reformatorje spodbudijo k dejanjem.

Reformatorji so skoraj v vsaki družbi in po zakoniti poti spodbujajo k spremembam. Na splošno niso anarhisti oziroma revolucionarji, saj jih večina spoštuje zakone in se ne zateka k nasilju. Nekaj reformatorjev je na vplivnih družbenih položajih in so pobudniki uvajanja sprememb. Drugi skušajo vplivati na tiste, ki imajo oblast, in jih spodbujajo k ukrepanju.

Reformatorji si prizadevajo navesti družbo, da bi ponovno premislila o svojem pristopu k problemom. Ne le, da protestirajo, ampak imajo tudi zamisli, kako izboljšati razmere. Da bi pritegnili pozornost k temu, kar jih skrbi, se obračajo na javnost, demonstrirajo na ulicah oziroma iščejo pozornost pri sredstvih javnega obveščanja. Za reformatorja je nekaj najhujšega, če se družba ne zmeni zanj.

Reformatorji v preteklosti

Zgodovina je prežeta z reformami. V Bibliji piše, da je pred približno 2000 leti neki javni govornik pohvalil Feliksa, upravitelja rimske province Judeje, z naslednjimi besedami: »Po tvoji prizadevnosti se je marsikaj izboljšalo za naše ljudstvo.«  (Dejanja 24:2, SSP) Približno 500 let pred Feliksom je grški zakonodajalec Solon izpeljal reforme za izboljšanje razmer revežev. V The Encyclopædii Britannici piše, da je v staroveških Atenah »končal najhujša zla revščine«.

Zgodovina religije je polna reformatorjev. Martin Luther je denimo skušal reformirati Rimskokatoliško cerkev in njegove pobude so pomagale utreti pot protestantizmu.

Obseg reforme

Reformatorji morda poskušajo spremeniti tudi to, kar je vsakdanje in običajno. Nekateri spodbujajo k bistveno drugačnemu življenjskemu slogu. Tako je bilo z gibanjem Lebensreform (reforma življenjskega sloga) v Nemčiji na začetku 20. stoletja. Mnogi ljudje so zaradi vse večje industrializacije družbe menili, da je življenje postalo mehanično in neosebno. Reformatorji so se zavzemali za vrnitev k naravi. Spodbujali so k dobri telesni kondiciji, gibanju v naravi, naravni medicini in vegetarijanstvu.

Drugi reformatorji razkrivajo krivico in pritiskajo na vlade, naj uredijo razmere. Vse od zgodnjih 1970-ih let skupine okoljevarstvenih aktivistov protestirajo zoper uničevanje narave. Nekatere teh skupin so medtem postale globalne organizacije. Aktivisti demonstrirajo in protestirajo zoper okoljske nevarnosti, poleg tega pa tudi ponujajo rešitve, kako popraviti razmere. Med drugim so pomagali spremeniti zakonodajo o odmetavanju strupenih odpadkov v morje in o kitolovu.

V 1960-ih letih je drugi vatikanski koncil začel reformirati Rimskokatoliško cerkev. V 1990-ih letih pa so se pojavili tudi tako imenovani reformatorji iz laičnih krogov Rimskokatoliške cerkve. Predlagali so na primer spremembo glede celibata. Reformatorji znotraj anglikanske cerkve so dosegli, da lahko ženske postanejo posvečene duhovnice.

Vsi jih ne želijo

Z nekaterimi reformami se je doseglo veliko dobrega. V Bibliji denimo najdemo številne primere državnih voditeljev in drugih, ki so pospeševali zaželene reforme. Takšna naprezanja so prinesla duhovno oživitev, družbeno obnovo in Božje odobravanje. (2. kraljev 22:3–20; 2. letopisov 33:14–17; Nehemija, poglavji 8 in 9) V novejšem času se je s poudarjanjem osnovnih svoboščin ter državljanskih in človekovih pravic naredilo veliko, da se zaščiti zapostavljene manjšine ter preganjane posameznike.

Vendar pa že uvedene reforme s sabo pogosto prinesejo presenečenja. John W. Gardner, vladni uslužbenec iz 20. stoletja, je dejal: »Ena od ironij zgodovine je ta, da reformatorji tako pogosto napačno presodijo posledice svojih reform.« Razmislite o nekaterih primerih.

Evropska skupnost je na začetku 1980-ih let pričela kmetijske reforme, ki so spodbujale k uvajanju pašnikov in goličav. Z novimi kmetijskimi uredbami se je v Nemčiji in Italiji za pašnike namenilo več kot 300.000 hektarov orne zemlje. Kljub dobrim namenom so se pojavila nepredvidena tveganja. »Čeprav so bili ‚opustitveni‘ ukrepi najprej sprejeti z odprtimi rokami, kot priložnost za povečanje ekološke vrednosti takšnih področij,« je pisalo v Programu Združenih narodov za okolje, »pa imajo lahko tudi negativne rezultate – zaradi njih ljudje opustijo tradicionalne načine kmetovanja in sprejmejo neustrezne oblike gozdarjenja oziroma pogozdovanja.«

Pri Mednarodnem skladu za razvoj kmetijstva so glede naporov, da bi se pomagalo revnim, dejali: »Vsa naprezanja za pomoč  revnim z institucionalno reformo so skoraj povsem neuspešna. Institucije običajno ustanovijo vplivni ljudje in tudi upravlja se jih v njihovem interesu. [. . .] ‚Veliki možje‘ vodijo lokalne institucije, tako kot sami želijo.«

Še en primer je feministično gibanje, ki je spremenilo življenje žensk v Zahodnem svetu. Pridobile so namreč volilno pravico ter večje možnosti za boljšo izobrazbo in kariero. Vendar celo nekateri zagovorniki emancipacije žensk priznavajo, da je feminizem sicer rešil določene težave, poslabšal pa je nekaj drugih. Pisateljica Susan Van Scoyoc je vprašala: »Ali smo res izboljšali razmere žensk ali pa smo jih obsodili na živi pekel, ko smo pričakovali, da bodo enakopravne na delovnem mestu, ne da bi sočasno poskrbeli tudi za prilagoditve njihovega osebnega življenja?«

Jalove reforme

Nekatere reformatorje obtožujejo, da si prizadevajo za reformo le zaradi reforme same. Frederick Hess je preučeval šolsko reformo in jo poimenoval brezzoba reforma. Takole jo je opisal: »Problem slabih rezultatov obsežnega naprezanja za reformo je v tem, kako se je lotevajo. Namesto da bi ta naprezanja rešila težave, so postala zapeljivo sredstvo zavajanja, tako da [te težave] pravzaprav samo še poslabšajo.« Nadaljuje: »Ker si vsak režim prizadeva za novimi reformami, se celoten postopek prične vsakih nekaj let znova.«

Reforme lahko nazadnje spodbudijo tudi k drugačnemu, včasih škodljivemu cilju. V Nemčiji je gibanje Lebensreform pomagalo razviti teorijo evgenike, ki se ukvarja s tem, kako izboljšati človeško raso z izborom staršev, ki bodo imeli odpornejše potomstvo. Radikalisti pa so zlorabili to spoznanje, da bi podprli nacionalsocialiste pri njihovem ideološkem prizadevanju po ustvaritvi višje rase.

Celo goreči zagovorniki reforme so občasno razočarani nad rezultati. Generalni sekretar ZN Kofi Anan je potožil: »Mislim, da je najbolj žalostno to, da vsi vemo, kaj je narobe in kaj je treba narediti, a pogosto ne moremo ravnati v skladu s tem. Včasih sekretariat pod vodstvom generalnega sekretarja dobi mandat, da glede nečesa ukrepa, a sredstev, ki so potrebna za izvedbo odločitve, ni na voljo. Včasih, ko se dogajajo neverjetne reči in želimo prebuditi vest  sveta, nihče ne želi ukrepati zaradi slabih izkušenj v preteklosti.«

Reformatorji ne morejo pričakovati, da bodo priljubljeni, saj s tem, ko usmerjajo pozornost na svoje cilje, drugim otežujejo življenje. »Reformator je bil vedno trn v mesu,« je dejal Jürgen Reulecke, profesor sodobne zgodovine in strokovnjak za reformatorje, ki so ga navajali v časopisu Die Zeit. Še več, čeprav večina reformatorjev spoštuje zakone in se ne zateka k nasilju, pa nekateri postanejo nepotrpežljivi, če je napredek počasen. V takšnih razmerah je lahko reformistično gibanje gojišče bojevnikov, ki kršijo zakon.

 Ali so ljudje zaradi vsesplošnih reform v preteklih letih večinoma zadovoljnejši z življenjem? Ni videti. V Nemčiji denimo mnenjske raziskave kažejo, da so ljudje približno zadnjih 35 let bolj ali manj enako zadovoljni s svojim življenjem. Kaj pa religija? Ali so verske reforme pritegnile več častilcev? Ali so ti bolj zadovoljni z religijo? Ne, saj drži dejstvo, da Zahodni svet postaja vse bolj posveten, tradicionalna religija pa privlači vse manj ljudi.

Ali je bil Jezus Kristus reformator?

Nekateri morda trdijo, da je bil Jezus Kristus reformator. Ali je to res? To vprašanje je pomembno za vsakogar, kdor želi biti pravi Božji služabnik, saj sem spada tudi to, da skrbno sledi Kristusovim stopinjam. (1. Petrov 2:21)

Nobenega dvoma ni, da je bil Jezus sposoben izvesti reformo. Kot popoln človek bi lahko utrl pot obsežnim spremembam in novostim. Vendar Kristus ni začel kampanje, da bi odstranil pokvarjene uradnike oziroma nepoštene poslovneže. Ni vodil uličnih protestov zoper krivico, čeprav je bil kasneje sam nedolžna žrtev nezaslišanega izkrivljanja pravice. Včasih ni imel ‚kam nasloniti svoje glave‘. Kljub temu ni ustanovil vplivne skupine, da bi opozoril na potrebe brezdomcev. »Uboge [. . .] imate vselej pri sebi,« je pojasnil, ko so bili nekateri zaskrbljeni zaradi denarja. V sporih sveta je ostal nevtralen. (Matevž 8:20; 20:28; 26:11; Lukež 12:13, 14; Janez 6:14, 15; 18:36)

Seveda zaradi problemov, kot so revščina, korupcija in krivica, Kristus ni ostal hladen. Pravzaprav Biblija kaže, da je bil zaradi bednega stanja človeštva zelo žalosten. (Marko 1:40, 41; 6:33, 34; 8:1, 2; Lukež 7:13) Vendar je ponudil edinstveno rešitev. V mislih ni imel preproste reforme, ampak popolno spremembo glede reševanja težav človeštva. To spremembo bo uresničilo nebeško Kraljestvo, ki ga bo vzpostavil Stvarnik človeštva, Bog Jehova, vodil pa Jezus Kristus kot kralj. O tem bo govor v naslednjem članku.

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Ena od ironij zgodovine je ta, da reformatorji tako pogosto napačno presodijo posledice svojih reform.«

(John W. Gardner)

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

»Mislim, da je najbolj žalostno to, da vsi vemo, kaj je narobe in kaj je treba narediti, a pogosto ne moremo ravnati v skladu s tem.«

(Generalni sekretar ZN Kofi Anan)

[Okvir/sliki na strani 8, 9]

»Tvegal sem življenje, da bi zaščitil okolje«

Hans je na morju prebil 48 let in več kot 35 let bil ladijski kapitan. Proti koncu poklicne poti je bil kapitan ladje neke okoljevarstvene organizacije. Hans razlaga:

»Vedno sem bil prepričan, da bi človeštvo moralo spoštovati okolje in dostojno ravnati z naravo. Ko sem torej dobil ponudbo, da bi bil kapitan ladje neke okoljevarstvene skupine, sem jo nemudoma sprejel. Naša naloga je bila razkrivati nevarnosti, ki pretijo okolju. Takoj ko smo naredili načrt za kampanjo na morju, smo vpletli sredstva javnega obveščanja, da bi pritegnili pozornost javnosti. Odpluli smo na morje in pričeli ukrepati, da bi se nehalo odmetavati radioaktivne odpadke in strupene snovi. V neki drugi kampanji smo poskušali zaustaviti pobijanje tjulenjev in njihovih mladičev.

To ni bilo delo za strahopetne. Tvegal sem življenje, da bi zaščitil okolje. V nekem protestu sem se priklenil na sidro ladje in na koncu skupaj s sidrom pristal na dnu morja. Ob neki drugi priložnosti sem z gumijastim motornim čolnom plul ob večji ladji. Nekdo je na čoln vrgel težak kovinski sod, da smo se prekucnili. Bil sem hudo poškodovan.«

Hans je sčasoma dojel, da je kljub dobrim namenom, ki jih je imela organizacija, tvegal svoje življenje in imel kaj malo možnosti, da bi trajno vplival na okolje. (Propovednik 1:9) Kmalu zatem je zapustil okoljevarstveno skupino, preučeval Biblijo z Jehovovimi pričami in postal krščeni Priča. Danes je polnočasni služabnik. »Biblija mi je pomagala dojeti, da je Božje mesijansko kraljestvo edino stvarno upanje za okolje.«

[Okvir/slika na strani 9]

Zavzemala se je za reformo

Sara (ni njeno pravo ime) se je rodila v Aziji sredi 1960-ih let. Ko je v njeni državi prišel z revolucijo na oblast nov režim, ki je obljubljal politično in družbeno reformo, je bila v najstniških letih. Na začetku so bili njeni sodržavljani zadovoljni s spremembo, a v letu dni je nova vlada pričela preganjati nasprotnike, enako kot prejšnja. Mnogi so bili razočarani. Sara se je zapletla v organizirano nasprotovanje novi vladi. Takole razlaga:

»Naša skupina se je shajala in javno protestirala. Ko sem na ulicah glavnega mesta lepila plakate in delila letake, me je aretirala policija. Nazadnje so me izpustili. Drugi v naši skupini niso imeli te sreče. Dve moji prijateljici so aretirali in usmrtili. Bila sem v smrtni nevarnosti, zato me je oče rotil, naj zapustim državo.«

Sara je prispela v Evropo, tam preučevala Biblijo in postala krščena Jehovova priča. Danes je polnočasna služabnica. Ob razmišljanju o svoji preteklosti pravi:

»Hrepenela sem po pravičnosti in rešitvi družbenih problemov. Videla sem, da je nova vlada v naši državi na začetku imela takšne cilje, a je postala tako skrajnostna, da je izpred oči izgubila te cilje in pričela zatirati ljudstvo. Uvidela sem tudi, da protestna skupina, kateri sem pripadala, ni imela odgovorov za probleme naše države. (Psalm 146:3, 4) Sedaj vem, da je Božje mesijansko kraljestvo rešitev za vse probleme človeštva.«

[Slika na strani 7]

Berlinski zid je padel leta 1989

[Slika na strani 8]

Ali so verske reforme pritegnile več častilcev?

[Navedba vira slike na strani 5]

Zgoraj desno: U.S. Information Agency photo

[Navedba vira slike na strani 7]

Kofi Anan: UN/DPI photo by Evan Schneider (Feb97); ozadje: WHO/OXFAM