Mladi vprašujejo:

Zakaj Bog dopušča, da trpimo?

»Bog je gori v nebesih, kjer je vse lepo, medtem ko mi tukaj doli trpimo.« (Marina) *

DANAŠNJI mladi so se rodili v krut svet. Tragični potresi in druge naravne nesreče, v katerih ugasne na tisoče življenj, se zdijo nekaj običajnega. V poročilih prevladujejo novice o vojnah in terorističnih napadih. Šibko zdravje, bolezen, kriminal in nezgode nas oropajo naših ljubljenih. Marina, ki smo jo citirali zgoraj, je osebno doživela tragedijo. Po smrti svojega očeta je zagrenjena izrekla gornje besede.

Ko se nas tragedija dotakne osebno, je čisto človeško, da nas preplavijo občutki frustracije, izgube ali celo jeze. ‚Zakaj se je to moralo zgoditi?‘ se morda sprašuješ. ‚Zakaj meni? Zakaj zdaj?‘ Takšna vprašanja si zaslužijo zadovoljive odgovore. Toda za prave odgovore se moramo obrniti na pravi vir. Res pa je tudi, kot je opazil mladi Tomaž, da so ljudje včasih »preveč prizadeti, da bi lahko vse skrbno premislili«. Zato moraš morda najti način, da nekoliko pomiriš svoja čustva, tako da boš sposoben razmišljati – logično in razumno.

 Spoprijeti se z neprijetno resničnostjo

Morda je neprijetno razmišljati o tem, toda smrt in trpljenje sta življenjsko dejstvo. Job je dobro povedal, ko je rekel: »Človek, rojen iz žene, je kratkih dni in dosita ima nadlog.« (Job 14:1)

Biblija obljublja nov svet, v katerem bo ‚prebivala pravičnost‘. (2. Petrov 3:13; Razodetje 21:3, 4) Toda preden bodo zavladale te popolne razmere, mora človeštvo skozi obdobje brezprimerne hudobije. »Vedi,« pravi Biblija, »da v zadnjih dneh nastanejo nevarni časi.« (2. Timoteju 3:1)

Kako dolgo bodo ti težki časi trajali? Skoraj enako vprašanje so zastavili tudi Jezusovi učenci. Toda Jezus jim ni povedal za neki določen dan ali uro, ko naj bi se ta stvarnost, polna bede in gorja, končala. Namesto tega jim je rekel: »Kdor [. . .] pretrpi do konca, ta bo zveličan.« (Matevž 24:3, 13) Jezusove besede nas spodbujajo, da gledamo dolgoročno. Preden nazadnje pride konec, moramo biti pripravljeni zdržati številne neprijetne okoliščine.

Ali je kriv Bog?

Ali se je smiselno jeziti na Boga, ker trpljenje dopušča? Ne, če upoštevaš, da je Bog obljubil narediti konec vsemu trpljenju. Prav tako ni smiselno misliti, da Bog povzroča slabe reči. Veliko tragedij je le posledica naključnih dogodkov. Predstavljaj si na primer, da veter podre drevo in nekoga poškoduje. Ljudje bi morda rekli, da je to od Boga. Toda Bog ni kriv, da je drevo padlo. Biblija nam pomaga sprevideti, da so takšne reči le žalostna posledica ‚časa in razmer‘. (Propovednik 9:11)

Vzrok za trpljenje je lahko tudi slaba presoja. Vzemimo za primer, da skupina mladih po uživanju alkoholnih pijač sede v avtomobil. Pride do hude nezgode. Kdo je kriv? Bog? Ne, želi so posledice svoje slabe presoje. (Galatom 6:7)

‚Toda ali ni Bog dovolj močan, da bi zdaj naredil konec trpljenju?‘ se morda sprašuješ. O tem so se spraševali tudi nekateri zvesti možje iz biblijskih časov. Prerok Habakuk je Boga vprašal: »Zakaj gledaš na tiste, ki ravnajo izdajalski, molčiš, ko brezbožnik požira pravičnejšega od sebe?« Kljub temu Habakuk ni prenagljeno sklepal. Rekel je: »Oprezoval [bom], da bi videl, kaj bo govoril z menoj.« Kasneje mu je Bog zagotovil, da bo ob ‚določenem času‘ naredil trpljenju konec. (Habakuk 1:13; 2:1–3) Zato moramo biti potrpežljivi in čakati, da Bog hudobiji naredi konec ob svojem določenem času.

Ne skleni prehitro, da Bog nekako hoče, da bi trpeli, oziroma da nas osebno preizkuša. Resnica je tako to, da nam trpljenje lahko izbrusi značaj, kakor tudi to, da Biblija pravi, da preizkušnje, ki jih Bog dopušča, lahko prečistijo našo vero. (Hebrejcem 5:8; 1. Petrov 1:7) In res mnogi posamezniki, ki doživljajo kakšno preizkušnjo ali travmo, postanejo potrpežljivejši oziroma sočutnejši. Toda ne bi smeli skleniti, da njihovo trpljenje prihaja od Boga. Takšno mišljenje ne upošteva Božje ljubezni in modrosti. Biblija jasno pravi: »Nihče naj ne reče, ko je v izkušnjavi: Bog me izkuša; zakaj Bog ne more biti izkušan v hudo, sam pa tudi ne izkuša nikogar.« Ravno nasprotno, od Boga prihaja »vsak dober dar in vsako popolno darilo«! (Jakob 1:13, 17, poudarili mi.)

Zakaj Bog dopušča zlo?

Od kod potem prihaja zlo? Ne pozabi, da ima Bog nasprotnike – glavni je ta, »ki se imenuje Hudič in Satan, ki zapeljava vesoljni svet«. (Razodetje 12:9) Bog je postavil naša prastarša Adama in Evo v svet brez težav. Toda Satan je Evo prepričal, da ji bo brez Božjega vladarstva bolje. (1. Mojzesova 3:1–5) Žal je Eva verjela njegovim lažem in Boga ni ubogala. Adam se ji je pri tem uporu pridružil. Posledica? »Na vse ljudi [je] prišla smrt,« piše v Bibliji. (Rimljanom 5:12)

Namesto da bi Bog ta upor takoj zatrl, s tem da bi Satana in njegove sledilce uničil, se mu je zdelo primerno, da pusti preteči nekaj časa.  Kaj bi se s tem doseglo? Najprej, lahko bi se pokazalo, da je Satan lažnivec! Lahko bi se tudi nabralo dovolj dokazov za to, da neodvisnost od Boga ne pomeni nič drugega kot propad. Ali ni to prav tisto, kar se je zgodilo? »Ves svet leži v Hudobnem.« (1. Janezov 5:19) Poleg tega »človek vlada ljudem v njih nesrečo«. (Propovednik 8:9) Človeške religije so blodnjak nasprotujočih si naukov. Moralna merila še nikoli niso bila tako nizka. Človeške vlade so poskusile vse možne oblike vladanja. Podpisujejo pogodbe in sprejemajo zakone, toda potrebe navadnih ljudi ostajajo nezadovoljene. Bedo še povečujejo vojne.

Jasno je, da potrebujemo Boga, da poseže vmes in naredi konec hudobiji! Toda to se bo zgodilo šele v od Boga določenem času. Do takrat imamo prednost podpirati njegovo vladavino, tako da ubogamo njegove zakone in načela, kot so zapisani v Bibliji. In ko se zgodijo slabe reči, nas lahko tolaži gotovo upanje na življenje v svetu brez težav.

Nisi sam

Kljub temu se takrat, ko nas trpljenje osebno prizadene, morda pričnemo spraševati ‚Zakaj jaz?‘. Toda zla ne doživljamo samo mi, kot nas spomni apostol Pavel, ki pravi, da »vse stvarstvo skupno zdihuje in je v porodnih bolečinah prav do sedaj«. (Rimljanom 8:22, poudarili mi.) Če se tega zavedaš, se boš s trpljenjem lažje spoprijel. Vzemimo za primer Nicole, ki je bila zaradi terorističnih napadov 11. septembra 2001 v New Yorku in Washingtonu čustveno močno pretresena. »Bila sem šokirana in prestrašena,« priznava. Toda ko je prebrala pripovedi o tem, kako so se s to tragedijo spoprijeli sokristjani, je začela na stvari drugače gledati. * »Spoznala sem, da nikakor nisem sama. Počasi sem si opomogla od svoje bolečine in žalosti.«

Včasih je modro poiskati koga, s katerim se lahko pogovoriš – enega od staršev, zrelega prijatelja ali krščanskega starešina. Če boš svoje srce izlil nekomu, ki mu zaupaš, te bo ta lahko spodbudil z ‚dobro besedo‘. (Pregovori 12:25) Neki mlad kristjan iz Brazilije se spominja: »Pred devetimi leti sem izgubil očeta in vem, da ga bo Jehova nekega dne obudil. Toda med drugim mi je pomagalo tudi to, da sem svoja čustva prelil na papir. Poleg tega sem se o svojih občutkih pogovarjal s krščanskimi prijatelji.« Ali imaš kakšne prijatelje, ki jim lahko zaupaš? (Pregovori 17:17) Potem izkoristi njihovo ljubečo pomoč! Naj te ne bo strah jokati ali pokazati svojih čustev. Celo Jezus se je nekoč ob tragični izgubi prijatelja ‚razjokal‘! (Janez 11:35)

Biblija nam zagotavlja, da bomo nekega dne ‚rešeni iz sužnjevanja minljivosti‘ in bomo uživali »svobodo slave otrok Božjih«. (Rimljanom 8:21) Do takrat bo morda trpelo še veliko dobrih ljudi. Naj te tolaži spoznanje, zakaj se takšno trpljenje dogaja – in da ne bo več trajalo dolgo.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 14]

Morda se boš bolje počutil, če boš izrazil svojo žalost