Kako sva Kristi naučila ljubiti Boga

NAJINA hči Kristi se je rodila leta 1977. Kmalu po rojstvu nama je zdravnik povedal strašno novico: Kristi se je rodila s hudo naglušnostjo in lažjo obliko cerebralne paralize. Niti sanjalo se nama ni, kako zelo bo to vplivalo na naše življenje.

Nekaj mesecev kasneje sva z možem Garyjem pričela obiskovati poseben tečaj v Melbournu (Avstralija), da bi se naučila ravnati s hčerkico. V Melbournu sva prav tako obiskala Državni laboratorij za akustiko. Tam so desetmesečni Kristi namestili majhen slušni aparat. To napravo je sovražila in, ker je imela žice, jih je potegnila iz svojih majcenih ušes, kakor hitro sva jih ponovno namestila. Poleg tega je morala nositi pas za baterije, ki so bile precej težke.

Zaradi cerebralne paralize je Kristi imela težave, ko se je učila hoditi. To je pomenilo tedenske obiske pri fizioterapevtki. Toda pri treh letih je pričela hoditi brez pomoči, čeprav je pogosto padla. Fizioterapijo je imela vse do petega leta. V tem času smo se preselili v bližnje mesto Benalla, kjer je Gary imel svoje podjetje.

Kristijino izobraževanje

Učitelj za gluhe naju je opozoril na posebne potrebe, ki jih bo Kristi imela pri izobraževanju. To je pomenilo še eno selitev, tokrat v mesto Bendigo, kjer so imeli šolo za gluhe. Ker pa sem zopet zanosila, sva s selitvijo počakala, dokler ni Kristi imela štiri leta, najin sin Scott pa pet mesecev. V bolnišnici v Bendigu se je pričela tedenska govorna terapija – zdravljenje, ki je trajalo naslednjih deset let. Z Garyjem sva se prav tako pričela učiti znakovni jezik.

Najbolj naju je skrbelo Kristijino duhovno izobraževanje. Ker sva z Garyjem Jehovovi priči, sva jo bila odločena vzgajati tako, da jo ‚disciplinirava in njen um usmerjava v skladu z Jehovovo voljo‘. (Efežanom 6:4, NW) Toda kako bi lahko to naredila. Ravnatelj šole, ki jo je Kristi obiskovala, je pripomnil: »Kristi bo najtežje poučiti, kaj pomeni Bog. Boga ne morete videti, kako ji ga boste torej razložili?« Pred kako velikanskim izzivom sva zdaj bila! Kmalu sva spoznala, da bo to vzelo veliko časa, preučevanja in potrpežljivosti.

Najprej sva si pomagala s slikami in shemami, pri tem pa uporabljala karseda preprost jezik. Jemala sva jo s seboj na krščanske shode in oznanjevanje, čeprav ni razumela prav veliko, za kaj pri tem gre. Ko se je izurila v znakovnem jeziku, se je pred njo odprl povsem nov svet! Vseeno je bilo v Bibliji veliko besed, besednih zvez in pojmov, ki jih je bilo težko razložiti. Ena njenih najljubših knjig je bila Moja knjiga biblijskih zgodb *, ki je bila napisana  posebej za otroke. Barvne slike – skupaj z nekaj shemami, ki sva jih izdelala – so se izkazale za neprecenljive. Sčasoma je v Kristijinem srcu pričela rasti ljubezen do Boga.

Ravnatelj v Kristijini šoli naju je prijazno seznanil z nekaterimi drugimi Pričami, ki so vzgajali gluhe otroke. Velika prelomnica je bila, ko so nama ti pojasnili, na kakšen način lahko gluhi oznanjujejo slišečim. Eden je ta, da jim izročijo kartico z natisnjenim svetopisemskim sporočilom. Tako je lahko Kristi, ko je bila pripravljena deliti biblijske resnice z drugimi, to zlahka storila! Pri 14-ih je namreč postala nekrščena oznanjevalka dobre novice. Leta 1994 pa se je pri starosti 17 let krstila.

Kljub temu je potrebovala krepilno družbo, s slišečimi Pričami pa je težko navezovala prijateljstva. Tako sva z Garyjem organizirala tečaj znakovnega jezika za člane naše občine, ki jih je zanimalo delo z gluhimi. Nekateri, ki so obiskovali najin tečaj, so se kasneje zaposlili kot tolmači za gluhe. Še pomembnejše pa je, da so mnogi, ki so se naučili tega jezika, pričeli zelo uživati v komuniciranju s Kristi. Kristi je sedaj lahko imela večjo korist od naših krščanskih shodov in zborov. Vse do danes dejavno sodeluje na njih. Zelo je hvaležna za ljubeče zanimanje bratov in sester.

Nekega dne je Kristi izrazila željo, da bi postala redna pionirka oziroma polnočasna oznanjevalka. Gary ji je pomagal priti do vozniškega dovoljenja in leta 1995, ko smo uredili še nekaj drugih podrobnosti, je bila postavljena za redno pionirko. Poleg tega je leta 2000 dobila zaposlitev s polovičnim delovnim časom v osnovni šoli. Tam pomaga poučevati gluhe otroke.

Zdaj se Kristi, Gary, najin sin Scott in jaz skupaj veselimo, da služimo kot redni pionirji. V veliko veselje nam je, da lahko svoj čas namenjamo poučevanju ljudi o našem Bogu, Jehovu!

‚Česar želi naše srce‘

Kristijina gluhota je za vse nas še vedno izziv. Včasih se zgodi, da v krščanski službi ni nikogar, ki bi zanjo tolmačil, in nikogar, s komer bi lahko delila svoje misli in čustva. Sama pravi: »Občutek imam, kakor da živim v deželi, kjer vsi ostali govorijo drug jezik.« Kljub temu smo se vsi naučili dobro shajati z njenimi okoliščinami.

Tolažijo nas besede iz Psalma 37:4: »Razveseljuj se v GOSPODU, in on ti dá, česar želi srce tvoje.« Kristi goreče upa, da bo nekoč slišala glasbo in zvoke iz narave ter se s svojimi ljubljenimi pogovarjala na glas. Hrepenim po dnevu, ko bo Kristi lahko slišala moj glas. Verjamemo, da bodo te želje našega srca kmalu uslišane, prav kakor obljublja Biblija. (Izaija 35:5) (Prispevek)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 14]

Štirinajstmesečna Kristi z »Mojo knjigo biblijskih zgodb«

[Slika na strani 15]

Kristi pri predstavljanju dobre novice z natisnjeno kartico

[Slika na strani 15]

Scott, Kristi, Gary in Heather Forbes danes