Bistroumen morski kameleon

»Hobotnica vas, o groza! vsrkava. Vleče vas k sebi in vase; zvezani, zlepljeni in slabotni občutite, kako se počasi praznite v to strahotno vrečo, v to pošast.« (POMORŠČAKI, VICTOR HUGO)

HOBOTNICA je pri ljudeh že dolgo v nemilosti. Starodavni miti in domišljijske pripovedi, kakršna je zgornja, so jo po krivici ožigosali.

V resnici pa ljudem na splošno ni nevarna niti vélika pacifiška hobotnica, ki lahko v dolžino zraste kakih 6 metrov in tehta do 50 kilogramov. V zadnjih letih so bajeslovne legende o tej osemnogi »pošasti« zamenjala dejstva. Potapljači in morski biologi so se že veliko naučili o različnih hobotnicah.

Na lovu za plenom in na begu pred sovražnikom

Hobotnice ne požirajo ljudi, ampak se hranijo predvsem z raki. Pri lovu si pomagajo s svojimi osmimi lovkami in mišičastimi priseski, ki jih je lahko tudi do 1600. S priseski lahko majhna hobotnica vleče 20-krat težji predmet od sebe! Poleg tega nekatere hobotnice izbrizgajo strup, ki plen paralizira skoraj v trenutku. * Hobotnica nato plen poje tako, da ga posrka skozi svoje kljunaste čeljusti.

Kaj pa stori hobotnica, ko plenilec zasleduje njo? Ima nepričakovano pomanjkljivost. Njena bledo modra kri, ki uporablja hemocianin, in ne hemoglobina, vsebuje le malo kisika. Posledica tega je, da se hobotnica hitro utrudi. Vseeno pa se zna spretno zaščititi pred tjulnji, kiti in drugimi plenilci.

Ena njenih spretnosti je pogon. Ko se čuti ogroženo, iztisne vodo iz svojega debelega plašča ter se tako požene nazaj. Ta prebrisana žival ima še en načrt za beg. Izloči lahko oblak črnila z barvilom, ki se v morski vodi ne razredči. Tako zakrita lahko hobotnica spremeni smer in pobegne na varno, še preden se oblak razblini.

Mojstrica preobleke

Seveda ima hobotnica najraje, da je nihče ne zasleduje. Kako se skrije pred plenilci? Slavni raziskovalec podvodnega sveta, Jacques-Yves Cousteau, je zapisal: »V Marseillu, kjer je naša ekipa pričela snemati film o hobotnicah, je večina potapljačev poročala, da tam ni hobotnic oziroma, če so nekoč bile, jih  zdaj ni več. Potapljači so dejansko plavali mimo hobotnic, ki so se tako dobro kamuflirale, da so bile praktično nevidne.« Kako je hobotnicam uspela ta prevara?

Odrasla hobotnica ima na svoji koži do dva milijona kromatofor ali celic s pigmentom – to je tudi do 200 celic na kvadratni milimeter. V vsaki taki celici je rdeč, rumen in črn pigment. S krčenjem ali raztezanjem mišic okoli teh celic lahko hobotnica samo v nekaj sekundah spremeni barvo kože, da postane enobarvna ali pa večbarvna z vzorci.

Ironično je, da hobotnica, kot kaže, nima barvnega vida. Vendar barvni razpon njene kože še zdaleč ni omejen le na tri pigmente. Iridicite oziroma celice z zrcalnimi ploščicami svetlobo odbijajo tako, da se barva hobotničine kože ujema z barvo okolja. In to še ni vse. Ko se hobotnica skriva na koralnem grebenu, lahko celo spremeni teksturo kože, tako da sicer gladko kožo nabere v bodice ter se zlije s podobno grobo površino.

Vestna graditeljica in gospodinja

Ne preseneča, da hobotničinega domovanja ni vedno lahko najti. Svoje bivališče si največkrat zgradijo v razpokah in pod velikimi skalami, pri tem pa uporabijo gradbeni material, ki je v bližini. Streha in stene hobotničinega bivališča utegnejo biti narejene iz kamnov, koščkov kovine, školjk in celo iz ladijskih razbitin ter odpadkov.

Potem ko si zgradi dom, je skrbna gospodinja. Peščena tla v bivališču zravna z vodnim curkom. Po obroku vse ostanke hrane potisne ven. Cousteaujeva ekipa potapljačev je hotela videti, kako dobra je hobotnica pri vzdrževanju, zato je odstranila nekaj kamenja s stene njenega bivališča. Kaj je hobotnica naredila? Kamenček za kamenčkom, in počasi je porušeno steno spet zgradila! Cousteau je zapisal: »Delala je, vse dokler ni bila stena v celoti ponovno zgrajena in povsem enaka tisti, ki so jo potapljači podrli.« Hobotničina skrb za čist in urejen dom je dobro znana. Ko potapljači vidijo bivališče, v katerem se je nakopičil pesek ali druge naplavine, vedo, da je nenaseljeno.

Njen poslednji dom

Običajno je poslednji in najpomembnejši dom, v katerem živi samica, gnezdo. Potem ko od svojega partnerja uspešno prejme zavoj semenčic in jih shrani, dokler se ne sprostijo jajčeca, utegne več tednov iskati primeren dom. Svoje gnezdo nato utrdi in na strop v skupkih prilepi na tisoče jajčec. Toda modroobročkasta hobotnica si ne zgradi gnezda. Ker njene živahne barve svarijo plenilce, naj se ji ne približujejo, za svoje potomstvo raje skrbi na odprtem morju,  kjer lahko oglašuje svoj smrtonosni ugriz.

Hobotnica je skrbna mati. Potem ko izleže jajčeca, verjetno ne bo marala jesti. Raje bo varovala jajčeca, jih čistila in zračila, utrjevala gnezdo ter zavzela obrambno držo, da bi odvrnila plenilce. Čeprav bo samica, ko se bo njeno potomstvo izvalilo, poginila, bo zanj skrbela vse do konca. Cousteau je dejal: »Nikoli ni nihče poročal, da je samica pustila svoja jajčeca nezavarovana.«

Pri večini vrst se majcene izležene hobotnice kot plankton dvignejo na vodno gladino. Številne pojedo druge morske živali. Toda tiste, ki preživijo, se po nekaj tednih vrnejo na morsko dno in zrastejo v odrasle hobotnice z življenjsko dobo do treh let.

Kako bistroumne so?

Nekateri menijo, da beseda »inteligenca« v povezavi z živalmi zajema njihovo sposobnost učenja iz izkušenj in sposobnost reševanja problemov. Kar se tega tiče, razmislite o naslednjih Cousteaujevih besedah: »Hobotničina plahost je razumska reakcija, ki temelji predvsem na preudarnosti in previdnosti. [. . .] Če potapljaču uspe pokazati, da ji noče nič žalega, se ta brž otrese svoje plahosti – hitreje od katere koli druge ‚divje‘ živali.«

Hobotnice imajo med nevretenčarji najvišje razvite možgane in oči. Njihove oči se podobno kakor naše lahko natančno izostrijo in prilagodijo spremembam svetlobe. V vidnem centru v možganih se interpretirajo informacije, prejete od oči, kar skupaj z odličnim čutom za tip omogoča hobotnici, da se presenetljivo pametno odloča.

Več znanstvenikov poroča, da so videli hobotnico, ki se je naučila odstraniti zamašek s steklenice, da bi dobila raka v njej. Drugi so poročali, da zna hobotnica ugotoviti, kako se na kozarcu odvije pokrov, da bi prišla do hrane v njem. V Vancouverskem akvariju v Kanadi je neka hobotnica vsako noč izginila skozi odtočno cev in v sosednjem bazenu jedla ribe.

O bistroumnosti hobotnice knjiga Exploring the Secrets of Nature sklene: »Najvišjo stopnjo inteligence radi pripisujemo primatom, vendar obstajajo dokazi, da so tudi hobotnice med najinteligentnejšimi živalmi.«

Hobotničino bistroumno vedenje nas morda spomni na bitja, ki jih Biblija opisuje kot ‚nagonsko modra‘. (Pregovori 30:24, NW) Hobotnice so zares čudo stvarstva. »Groza« iz domišljije Victorja Hugoja nič več ne črni ugleda hobotnice med znanstveniki in potapljači. Tisti, ki proučujejo to bitje, so očarani nad bistroumnim morskim kameleonom.

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 15]

Modroobročkasta hobotnica

[Vir slike]

© Jeffrey Rosenfeld

[Slika na strani 16]

Popolnoma prikrita hobotnica tik pod usti plenilske ribe. Ali vidite hobotnico?

[Slike na straneh 16, 17]

Hobotnice so zelo različnih oblik in barv

[Slika na strani 17]

Majcene hobotnice se dvigajo na površje

[Vir slike]

© Fred Bavendam

[Navedbe virov slik na strani 16]

Zgoraj levo: © Roger T. Hanlon; zgoraj: © Jeffrey Rosenfeld