Starodavna prisega in njen pomen danes

OKOLI leta 400 pr. n. š. je grški zdravnik Hipokrat, ki je na splošno znan kot oče medicine, napisal Hipokratovo prisego. Ta plemeniti etični kodeks še danes vodi zdravniški poklic. Ali so vas učili tako? Če da, niste edini. Ampak ali je to povsem res?

Dejstva namigujejo, da Hipokrat morda ni bil avtor prisege, ki nosi njegovo ime. Poleg tega medicina danes ni vedno naklonjena kodeksu, kot je bil napisan v prvotni obliki.

Ali vemo, kdo je to starodavno prisego dejansko napisal? In tudi če vemo, ali ima prisega kakšen pomen za nas danes?

Ali je prisego napisal Hipokrat?

Obstaja več razlogov, zakaj lahko dvomimo o tem, da je prisego napisal Hipokrat. Eden je, da se prisega prične s prošnjo bogovom in boginjam. Na Hipokrata pa se gleda kot na prvega, ki je ločil medicino od religije ter za bolezni iskal fizične vzroke, in ne nadnaravnih.

Poleg tega več reči, ki jih prisega prepoveduje, ni bilo v nasprotju z zdravniško prakso v Hipokratovih dneh. (Glej okvir na strani 21.) Na primer, v Hipokratovem času večina verskih meril in državni zakoni niso obsojali splava in samomora. Prisežnik tudi obljublja, da bo kirurške posege prepustil kirurgom. Pa vendar so kirurške tehnike del hipokratičnega korpusa oziroma zbirke medicinskih zapisov, ki se jih pogosto pripisuje Hipokratu in drugim staroveškim piscem.

Čeprav je to vprašanje še vedno predmet znanstvene razprave, se torej zdi povsem mogoče, da Hipokratove prisege v resnici ni napisal Hipokrat. Zdi se, da filozofija, ki jo izraža prisega, še najbolj ustreza miselnosti Pitagorejcev iz četrtega stoletja pr. n. š., ki so podpirali ideale o svetosti življenja in čutili odpor do kirurških posegov.

Padec in ponovni vzpon

Ne glede na to, kdo je bil dejansko avtor te prisege, ni mogoče zanikati, da je imela in še ima pomemben vpliv na zahodno medicino, še posebej na področju etike. Za prisego je rečeno, da je »največji dosežek razvoja strogih  etičnih konceptov v medicini«, »osnova za odnos med pacientom in zdravnikom v razvitem svetu« in »vrhunec poklicne etike«. Leta 1913 je ugledni kanadski zdravnik, sir William Osler, o prisegi dejal: »Ni tako pomembno, ali je iz Hipokratovega časa ali ne [. . .]. Petindvajset stoletij je bila ‚kredo‘ zdravniškega poklica in na mnogih univerzah je še vedno obrazec, s katerim se podeli zdravniški naziv.«

Kljub temu je Hipokratovo prisego v začetku 20. stoletja, morda zaradi znanstvenega napredka v tistem obdobju, zadela nemilost. V vse bolj racionalističnem vzdušju se je prisega morda zdela zastarela in nepomembna. Toda kljub napredku znanosti še naprej ostaja potreba po etičnih smernicah. Morda je to razlog, zakaj je prisega v zadnjih desetletjih spet prišla v milost.

Priseganje je ponovno postalo pomemben del začetka ali zaključka šolanja na mnogih medicinskih šolah. Raziskava iz leta 1993, ki je zajela ameriške in kanadske šole, je pokazala, da se je neke vrste prisego izrekalo na 98 odstotkih teh šol. Leta 1928 je bilo takšnih šol  le 24 odstotkov. V Veliki Britaniji je podobna raziskava pokazala, da danes uporablja prisego ali izjavo približno 50 odstotkov šol. Tudi v Avstraliji in na Novi Zelandiji je odstotek približno enak.

S časom se spremeni

Toda Hipokratova prisega ni nespremenljiva; skozi stoletja se je spreminjala, da bi odsevala verovanja, ki so prevladovala v krščanski religiji. Včasih so bile spremembe vnešene, zato da bi se obravnavalo druge teme, kot je na primer ravnanje z žrtvami kuge. Ne tako dolgo tega je bila prisega spremenjena v skladu s sodobno miselnostjo.

Iz mnogih različic prisege se je odstranilo načela, ki ne odsevajo več sodobne medicinske prakse, medtem pa se je vneslo druge ideale, pomembne za sedanjo družbo. Na primer, načelo bolnikove avtonomije je za današnjo medicinsko prakso morda osrednjega pomena, toda v starogrški medicini ni imelo vzporednice in ni bilo del Hipokratove prisege. Načelo o pacientovih pravicah sestavlja pomemben del številnih današnjih izjav.

Poleg tega se je spremenil tudi odnos med zdravnikom in pacientom, saj so vse pomembnejša načela, kot je na primer zavestna privolitev. Zato je razumljivo, da le majhno število medicinskih šol še vedno uporablja Hipokratovo prisego v njeni prvotni obliki.

Bolj presenetljive so morda druge spremembe v besedilu. Leta 1993 je le 43 odstotkov priseg, izrečenih v Združenih državah in Kanadi, vsebovalo zaobljubo, da naj bi zdravniki odgovarjali za svoja dejanja, poleg tega večina sodobnih različic ne vsebuje nobene kazni za kršenje določil. Še manj pogosto je bilo, da se je prisežnik zarotil, da ne bo opravljal evtanazije in splava, prav tako redka pa je bila tudi prošnja h kakemu božanstvu. Poleg tega so le 3 odstotki šol, ki so bile zajete v raziskavo, imeli zaobljubo spolne vzdržnosti pri stikih s pacienti.

Vrednost prisege

Kljub temu da se je Hipokratova prisega veliko spremenila, zapriseganje pogosto velja za pomembno v poklicu, ki je predan načeloma plemenitim in moralnim idealom. Prej omenjena raziskava iz leta 1993 je pokazala, da se večina današnjih priseg osredotoča na zdravnikovo zavezanost pacientu in od bodočih zdravnikov zahteva zaobljubo, da bodo pri oskrbovanju pacientov ravnali po svojih najboljših zmožnostih. S takšno izjavo se pozornost usmeri na hvalevredne moralne smernice, ki so temelj zdravniškega poklica.

V uvodniku, objavljenem v The Medical Journal of Australia, je profesor Edmund Pellegrino zapisal: »Zdravniška prisega je za mnoge danes morda drobec iz razbite starodavne podobe. Kljub temu ostaja v zavesti zdravniškega poklica dovolj te podobe, da nas spomni, da bi povsem pozabiti nanjo pomenilo narediti iz medicine komercialno, industrijsko ali proletarizirano podjetje.«

Ali so Hipokratova prisega oziroma njene sodobne naslednice danes vredne upoštevanja, bo verjetno še naprej predmet akademskih razprav. Toda ne glede na izid bo zdravnikova zavezanost skrbi za bolne vedno hvalevredna.

[Okvir na strani 21]

HIPOKRATOVA PRISEGA

PO PREVODU ANTONA SOVRETA

Prisežem na Apolona Zdravnika in Asklepija in Higiejo in Panakejo in na vse bogove in boginje ter jih kličem za priče, da bom to prisego in to pogodbo izpolnjeval po zmožnosti in presodnosti:

1. da bom moža, ki me je izučil v zdravniški vedi, spoštoval kakor lastne starše in da bom delil z njim svoj preužitek ter mu pomagal, če bo v stiski;

2. da bom njegove sinove cenil kakor rodne brate in jih naučil svoje umetnosti, če bodo želeli pridobiti si jo, in to brez plačila in pismene pogodbe;

3. da bom strokovna navodila in predavanja in sploh vso učno snov preoddajal samo svojim sinovom, sinovom svojega učitelja in učencem, ki so po pogodbi zavezani in zapriseženi na zdravniški zakon, drugemu pa nikomur;

4. da bom dietična načela po svoji vesti in vednosti uporabljal v prid bolnikov ter odvračal od njih vse, kar bi jim utegnilo biti škodljivo in nevarno;

5. da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega ploda;

6. da bom svoje življenje in vedo svojo varoval vseskozi neomadeževano in pošteno;

7. da ne bom rezal ljudi, ki trpe za kamni, marveč da jih bom prepuščal delovnim možem, ki jim je ta stvar poklicno opravilo;

8. da bom v sleherno hišo, kamor me bodo klicali, stopil samo zaradi koristi bolnikov ter da se bom vzdrževal vsake zavestne in pogubne krivice, posebno pa spolnega občevanja z ženskami in moškimi osebami, svobodnimi in sužnji;

9. da bom molčal o vsem, kar bom pri izvrševanju prakse ali tudi izven nje videl ali slišal o življenju in vedenju ljudi in česar ne gre obešati na veliki zvon, ker sem mnenja, da je take reči treba ohraniti zase kot (poklicno) skrivnost.

Če bom torej to prisego vestno izpolnjeval in je ne bom prelomil, naj mi bo dana sreča in blagoslov v življenju in poklicu, da me bodo vsi ljudje imeli zmeraj v čislih, če pa jo bom prekršil in postal krivoprisežnik, naj me zadene nasprotno!

[Slika na strani 20]

Stran iz hipokratičnega korpusa

[Navedba vira slike na strani 20]

Hipokrat in stran: Courtesy of the National Library of Medicine