Kamele v Andih?

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ PERUJA

KAMELE v Južni Ameriki? Že sama misel na to se morda zdi čudna, saj se to puščavsko žival navadno povezuje z Afriko ali Azijo. Kljub temu so kamele, ki jih najdemo v Afriki in Aziji, tesno v sorodu z južnoameriškimi kamelami, ki jim rečemo tudi lame. * V nasprotju s svojimi daljnimi sorodniki pa lame nimajo grbe. Poleg tega niso višje od povprečnega človeka in tako ne dosežejo niti plečne višine enogrbega ali dvogrbega velbloda.

Najboljši kraj za to, da bi si ogledali južnoameriške kamele, je andsko gorovje, predvsem v Boliviji in Peruju. Najdemo jih še v Argentini in Čilu, med drugim v Patagoniji, pa tudi na otočju Ognjena zemlja.

Posebej očarljivi sta njihova elegantna hoja in hitrost. Prav tako je presunljivo, kako južnoameriške kamele z lahkoto plezajo po kamnitih pobočjih. Vsak njihov korak ublažijo posebne blazinice, ki prekašajo vrhunsko pohodniško obutev.

V Andih ni veliko trave, prst pa je plitva.  Vendar v nasprotju s kopiti konj in mul parklji južnoameriških kamel manj poškodujejo tla. Poleg tega zaradi posebne oblikovanosti zob in neba kamele travo pomulijo, ne da bi poškodovale travne koreninice.

Večina živali ne prenaša dobro velike nadmorske višine. Toda južnoameriške kamele imajo v krvi visoko število rdečih krvničk, zato lahko živijo brez vsakih težav celo visoko v Andih.

Kjer ni mogoče najti drv, se za kurjavo uporablja posušene iztrebke južnoameriških kamel. Iztrebke ni težko nabirati, saj prostoživeče lame ob meji svojega ozemlja ustvarjajo kupe iztrebkov. V nasprotju z drevesi pa iztrebkov ni treba posekati, poleg tega se v suhem andskem zraku hitro izsušijo.

Južnoameriške kamele so nekoč uporabljali pri verskih obredih. Na primer Čiribaji na jugu Peruja so žrtvovane lame in alpake običajno pokopali pod hišna tla. Zgodovinarji trdijo, da so na glavnem trgu Huayaca Pata v Cuzcu vsak lunarni mesec žrtvovali sto posebej vzrejenih belih lam. Nekaj manj so jih žrtvovali sončnemu božanstvu na praznovanju Inti Raymi. Danes se kamele le poredko uporablja pri obredih, vendar je njihovo meso, ki je po okusu podobno jagnječjemu, zelo cenjeno.

Že veliko prej, preden so se pojavili hladilniki, so Inki shranjevali kamelje meso, tako da so ga najprej zamrznili in nato izsušili, pri čemer so izkoristili mraz in nizek zračni tlak visoko v Andih. Takšnemu sušenemu mesu so rekli ch’arki.

Seveda teh prekrasnih bitij naj ne bi cenili le zaradi njihove koristnosti, ampak tudi zato, ker so del čudovitega stvarstva, ki v celoti hvali Boga! (Psalm 148:10, 13)

[Podčrtna opomba]

 [Okvir/slike na strani 16]

Gvanako – zdržljiva in odločna lepota

Morda se zdi, da bi takšno lepo bitje krhkih potez potrebovalo nežno roko. Toda gvanaki običajno živijo v najbolj nepriljudnih pokrajinah – od visokih Andov do Patagonije in Ognjene zemlje na jugu Argentine in Čila. V takšnem neprijaznem okolju se gvanako hrani s stebelci in koreninicami ter pije celo vodo slabe kakovosti. Poleg tega je dober plavalec, pa tudi teče lahko s hitrostjo 65 kilometrov na uro. Goste trepalnice mu varujejo oči pred vetrom, soncem in prahom. Žal divji lovci gvanaka nenasitno lovijo zaradi njegovega mesa, kožuha in volne, ki je v primerjavi z alpakino volno bolj fina.

[Vir slike]

© Joe McDonald

[Okvir/slika na strani 16]

Alpaka – odeta v topla oblačila

V deželi, kjer prevladujejo nizke temperature z nihanji tudi do 50 stopinj Celzija v enem dnevu, je alpaka obdarjena z debelim in dolgim volnenim puloverjem iz kodraste dlake. Njena mehka volna je močnejša od ovčje. Čeprav tem prikupnim živalim koničast gobček omogoča, da pomulijo šope andske trave, ki raste v ozkih razpokah med skalami, pa imajo raje močvirnate predele, kjer rastejo nežni poganjki. Vendar lahko, podobno kakor druge lame, zdržijo več dni brez vode.

 [Okvir/slika na strani 17]

Vikunja – v razkošni obleki

Čeprav vikunja živi visoko v Andih, kjer so temperature povečini blizu ledišča, nosi udoben kratek in lahek kožuh iz materiala, ki velja za najodličnejše živalsko vlakno na zemlji. Njena obleka ima spredaj na prsih šop volne kakor šal. Z odrasle vikunje se lahko vsaki dve leti ostriže manj kot kilogram runa, zato je to razkošno vlakno redko – pa tudi drago. En meter fine tkanine iz vikunjine volne lahko stane več kot 2500 evrov.

V inkovskem kraljestvu so imeli zakone, ki so vikunjo ščitili. Inki so tudi ustanovili festival striženja, znan kot chaccu, in samo kraljeva družina je imela prednost nositi oblačila, tkana iz vikunjinih vlaken. V zadnjih letih je bil festival chaccu ponovno vpeljan, zopet pa so bili uvedeni tudi zakoni, ki to vrsto kamele varujejo pred divjimi lovci.

Pomemben del festivala je, ko prostoživeče vikunje lovijo v velike lijakaste pasti s 300 metrov široko odprtino. Ko ulovljene vikunje nato ostrižejo, jih takoj spustijo v naravo.

[Vir slike]

© Wilfredo Loayza/PromPerú

[Okvir/slike na strani 17]

Lama – andsko tovorno živinče

Lama ni niti tako močna kakor osel niti tako hitra kakor konj. Kljub temu oba prekaša kot dragocena tovorna žival. Na svojem hrbtu lahko nosi tudi do 60 kilogramov tovora. Če se ji breme zdi pretežko, preprosto obsedi in se ne zgane, dokler se ji bremena ne olajša toliko, kolikor sama želi. Če bi jo skušali prisiliti, utegne iz prvega od svojih treh želodcev izvreči hrano in jo z neverjetno natančnostjo silovito izpljuniti.

Kljub temu so lame večinoma vodljive živali. Nežen vodnik lahko vodi dolgo karavano lam skozi nepriljudne visoke planote, kjer druge tovorne živali ne morejo prenesti pomanjkanja kisika. Zaradi zdržljivosti v goratem področju se jih kot tovorno žival ne uporablja le v Andih, ampak tudi v italijanskih Alpah. Vrv, vprega in odeja za lame se lahko izdela iz njihove lastne volne.

[Vir slike]

© Anibal Solimano/PromPerú

[Slika na strani 18]

Nedavno ostrižena alpaka

[Slika na strani 18]

Lamji mladič označen s cofom

[Navedba vira slike na strani 15]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.; lame: © Alejandro Balaguer/PromPerú