Vera družine ob bolezni

INDII, ljubkemu devetletnemu dekletcu iz Wisconsina, ZDA, ni bolezen prav nič tuja. Prestala je že tri večje operacije in nešteto manjših zdravstvenih posegov. »Šest let,« pravi njena mati Lori, »se je Indiino življenje vrtelo okrog urgentnih oddelkov, bolnišnic in obiskov pri zdravniku.«

Vse se je pričelo, ko je bila India stara 18 mesecev. Imela je nenavadne simptome, tudi kronično diarejo, visoko vročino, napihnjen želodček ter je pretirano izgubljala težo. Čutila je tudi bolečine v trebuščku. Mala India se je dve leti vsako noč večkrat zbudila in ihtela, ječala ter včasih od bolečin tudi vpila.

Medtem ko so zdravniki skušali ugotoviti, kaj je narobe, je še naprej strašno trpela. »Najino dete je pravzaprav na smrt hiralo,« pravi Lori. »Več kot leto dni,« dodaja Mark, Indiin oče, »sva gledala, kako je najina deklica slabela, midva pa ji nisva znala pomagati. Spominjam se, kako zelo nemočnega sem se počutil, ko sva se z Lori neko noč pogovarjala o Indiinem pogrebu – takrat sva mislila, da je to neizbežno.«

Sčasoma so ugotovili, da ima India ulcerozni kolitis, bolezen, ki napade sluznico debelega črevesa. Imela je tudi zelo hud sklerozantni holangitis, ki prizadene žolčna izvodila. Ti dve bolezni je bilo mogoče zdraviti. Toda potrebna je bila operacija in zaradi ulceroznega kolitisa je morala pričeti jemati zdravila. Obe bolezni je treba nenehno spremljati, zato India med okrevanjem potrebuje stalno nego.

Minilo je več kot sedem let, odkar je India prvič zbolela. Zaradi skrbi vestnih zdravnikov je sedaj na dobri poti k ozdravitvi. Mark in Lori kot Jehovovi priči menita, da jima je pri vztrajanju pomagala vera v Božjo Besedo,  še posebej to, kar v njej piše o bolezni, smrti in upanju na vstajenje. To velja tudi za Indio. »India je vselej brez ovir govorila o vstajenjskem upanju, kot je to opisano v Bibliji,« pravi Lori. »To je zanjo zelo stvarno.«

Nekoč je India v bolnišnični igralni sobi srečala deklico, katere sestrica je imela levkemijo. Lori pripoveduje, kaj se je zgodilo: »Punčka je rekla Indii, da jo je strah, da bo njena sestrica umrla. India ji je zatem povedala, kaj je smrt, kot o njej govori Biblija, in rekla, da je ni strah umreti. Naslednji dan je prišla k meni dekličina mati z vprašanji. Ni mogla verjeti, da lahko India govori o teh stvareh tako svobodno in brez strahu.«

Mark in Lori sta ugotovila, da so jima v izredno podporo molitve sovernikov. »V preteklosti,« pravi Mark, »ko sem drugim rekel, da bom zanje molil, ali pa takrat, kadar sem sam molil z njimi, sem si vselej želel, da bi lahko naredil več. Sedaj vem, kako pomembne so molitve, ki jih izrečemo skupaj z drugimi in zanje. V težkih trenutkih je bila molitev edina in najpomembnejša stvar, s katero so nam drugi lahko pomagali. Kako ljubeče brate in sestre imamo!«

Mark poleg tega meni, da jima je Indiina bolezen pomagala preiskati, čemu dajeta prednost. »Najin pogled na gmotne reči se je precej spremenil,« pravi. »Kako nepomembne so, ko je tvoj otrok bolan! Edini vredni stvari v življenju sta bili – in sta – odnos z Bogom Jehovom in ljubeča bratovščina.«

Mark, Lori ter India s svojim bratom in sestro se veselijo časa, o katerem je prerokoval Izaija, ko »noben prebivalec ne bo več rekel: Bolan sem!« (Izaija 33:24, SSP; Razodetje 21:4)

[Slika na strani 22]

India Erickson

[Slika na strani 23]

Otroška bolnišnica v San Diegu

[Slika na strani 23]

India z družino