Biblijsko gledišče

Zakaj na zakon gledati kot na sveto ureditev?

VEČINA ljudi danes bi verjetno zatrdno rekla, da verjamejo v svetost zakonske zveze. Zakaj se torej toliko zakonov konča z razvezo? Za nekatere je poroka samo obljuba, ki temelji na romantični ljubezni, in dogovor, ki je pravnoveljaven. Toda obljube se lahko prelomi. Ljudje, ki tako gledajo na zakonsko zvezo, se svojemu zakonu kaj hitro odpovejo, ko nastopijo težave.

Kako pa Bog gleda na zakonsko ureditev? Odgovor je zapisan v njegovi Besedi, Bibliji, v Listu Hebrejcem 13:4: »Častit bodi zakon pri vseh.« Grška beseda, prevedena s »častit«, vsebuje misel o nečem, kar je dragoceno in visoko vrednotimo. Kadar nekaj cenimo, zelo pazimo, da bi to ohranili. Tega nočemo izgubiti, niti po nesreči ne. In enako bi morali gledati na zakonsko ureditev. Kristjani naj bi jo imeli za častito – za nekaj dragocenega, kar želijo varovati.

Bog Jehova je torej zakonsko zvezo očitno ustanovil kot sveto ureditev med možem in ženo. Kako pa lahko pokažemo, da tudi mi tako gledamo na zakon?

Ljubezen in spoštovanje

Zakonca, ki imata zakonsko ureditev za častito oziroma jo spoštujeta, spoštujeta drug drugega. (Rimljanom 12:10) Apostol Pavel je kristjanom v prvem stoletju pisal: »Toda tudi vi, vsak posamezni naj ljubi ženo svojo tako kakor sebe; žena pa se boj moža [naj svojega moža globoko spoštuje, NW].« (Efežanom 5:33)

 Resda se kdaj zgodi, da zakonec ne ravna najbolj ljubeče ali spoštljivo. Vseeno pa bi kristjani morali kazati takšno ljubezen in spoštovanje. Pavel je zapisal: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo tožbo zoper koga, kakor je tudi Kristus [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi.« (Kološanom 3:13)

Čas in pozornost

Zakonski pari, ki gledajo na svojo zvezo kot na sveto ureditev, si jemljejo čas za to, da izpolnijo telesne in čustvene potrebe drug drugega. To velja tudi za spolno intimnost. Biblija pravi: »Ženi mož izpolnjuj dolžnost, takisto tudi žena možu.« (1. Korinčanom 7:3)

Toda nekateri zakonski pari so menili, da se mora mož začasno odseliti, da bi več zaslužil. Včasih so nepričakovano ostali ločeni dlje časa, kakor so sprva načrtovali. Zaradi tega se je zakon pogosto znašel pod hudim pritiskom, včasih se je to končalo s prešuštvom in z razvezo. (1. Korinčanom 7:2, 5) Mnogi krščanski pari so se zato odločili, da se raje odpovejo gmotnim ugodnostim, kakor da bi zakon, ki ga imajo za sveto ureditev, izpostavili nevarnosti.

Ko se pojavijo težave

Kristjani, ki jim je zakon častit, ob težavah ne hitijo v ločitev ali razvezo. (Malahija 2:16; 1. Korinčanom 7:10, 11) Jezus je dejal: »Kdorkoli pusti ženo svojo, razen če jo zaradi prešeštvovanja, jo zapeljuje v prešeštvovanje; in kdorkoli puščeno vzame, prešeštvuje.« (Matevž 5:32) Kadar se par odloči za razvezo ali ločitev, pa za to nima svetopisemskega temelja, s tem onečasti zakon.

Svoj pogled na zakon pokažemo tudi, kadar svetujemo tistim, ki imajo hude zakonske probleme. Ali hitro priporočamo, naj se ločita ali razvežeta? Res je, da včasih obstajajo utemeljeni razlogi za ločitev, kot na primer ob hudem fizičnem zlorabljanju ali namernem zanemarjanju. * Vendar kot je bilo omenjeno, Biblija dopušča razvezo samo takrat, ko je eden od zakoncev zagrešil prešuštvo. Toda kristjani ne bi smeli vplivati na odločitev drugih, ki so v takšnih okoliščinah. Navsezadnje s posledicami odločitve ne bo živel tisti, ki svetuje, temveč tisti, ki se spoprijema z določeno zakonsko težavo. (Galatom 6:5, 7)

Pazimo se brezbrižnega stališča

Ponekod je postalo običajno, da se posamezniki poročijo z namenom, da bi dobili stalno bivališče v drugi državi. Ponavadi se z državljanom te države dogovorijo za poroko v zameno za določen znesek denarja. Takšni posamezniki, čeprav so poročeni, pogosto ostanejo ločeni in morda niti ne ohranjajo prijateljskega stika. Kmalu zatem, ko pridobijo stalno bivališče, se razvežejo. Sklenitev zakona jim je bila samo poslovni dogovor.

Biblija ne podpira takšnega brezbrižnega stališča. Ti ljudje so ne glede na svoje namene vstopili v sveto ureditev, ki je pred Bogom zavezujoča. Zato posameznika, ki skleneta takšno zakonsko zvezo, ostaneta združena kot mož in žena, in tudi v tem primeru veljajo biblijski razlogi za pravnoveljavno razvezo z možnostjo ponovne poroke. (Matevž 19:5, 6, 9)

Kakor za vsako stvar, za katero se je vredno truditi, tako sta tudi za dober zakon potrebna trud in vztrajnost. Tisti, ki ne cenijo svetosti zakona, se mu lažje odpovejo ali pa se prepustijo življenju v nesrečnem zakonu. Nasprotno pa tisti, ki se zavedajo svetosti zakonske zveze, vedo, da Bog pričakuje, da bodo ostali skupaj. (1. Mojzesova 2:24) Zavedajo se tudi, da z doseganjem harmonije v zakonu častijo Boga, Ustanovitelja zakonske ureditve. (1. Korinčanom 10:31) Takšen pogled jih spodbuja, da vztrajajo in si prizadevajo svoj zakon narediti uspešen.

[Podčrtna opomba]