Zasilen pristanek!

PRIPOVEDUJE CÉSAR MUÑOZ

Po tem ko sem bil na prijetnih počitnicah pri svoji družini v mehiškem mestu Monterrey, sem imel vse pripravljeno za vrnitev v podružnični urad Jehovovih prič v mestu Mexico, kjer imam prednost služiti. Bila je nedelja, 1. december 2002. Vkrcal sem se na letalo, polet št. 190, in ob 19. uri smo vzleteli.

 PO MALO manj kot uro in pol dolgem mirnem letu se je letalo pričelo spuščati. Nenadoma se je sunkovito dvignilo in vse nas je vznemirjal strašen ropot, ki je prihajal s spodnjega dela letala. Nato je kapitan objavil, da se loputi pristajalnih koles nočeta odpreti. Zataknili sta se! Nekateri potniki so bili zelo prestrašeni, zato so pričeli jokati. Drugi so na glas molili. Spraševal sem se, kaj se bo zgodilo.

Kapitan nas je obvestil, da bo moral ukrepati, da bi se loputi odprli. Ko smo krožili nad mestom Mexico, je približno eno uro letalo sunkovito spuščal in dvigal ter nagibal z ene strani na drugo. To je bilo hujše kot katera koli vožnja v zabaviščnem parku, na kateri sem kdaj bil. Vsekakor ni bilo zabavno! Potem je kapitan objavil: »Žal vas obveščamo, da se loputi nista odprli. Edino, kar lahko naredimo, je, da zasilno pristanemo brez pristajalnih koles.« Zaskrbljeno smo se spogledali in si predstavljali najhujše.

Dobili smo navodila za zasilen pristanek. Sezuli smo si čevlje, odstranili vse, kar bi lahko povzročilo poškodbe, in se usedli tako, kot so nam naročili. Bil sem prepričan, da bomo treščili na pristajalno stezo! V tistem trenutku sem molil k Bogu Jehovu in to me je navdalo z globokim mirom. (Filipljanom 4:6, 7)

Slišal sem že ljudi praviti, da se pred človekom, ki zre smrti v oči, odvrti celo življenje in razmišlja o tem, kaj vse bi storil drugače, kot je. Bilo mi je žal, da o Kraljestvu nisem spregovoril dekletu, ki je sedelo poleg mene. Odločil sem se, da bom, če preživim, za oznanjevanje izkoristil vsako priložnost. Na hitro sem tudi ocenil svoje služenje Jehovu.

Ko se je letalo pričelo spuščati, sem videl gasilne in rešilne avtomobile ter mnogo ljudi. Nato nas je močno streslo, ko se je trup letala dotaknil pristajalne steze. Med drsenjem letala so švigale iskre, saj se je kovina trla ob tla. Gasilni avtomobili z obeh strani proge so s curki vode nemudoma poškropili letalo, da bi ga ohladili.

Po nekaj zelo mučnih trenutkih se je letalo končno ustavilo. Zaploskali smo, saj smo bili srečni in odleglo nam je, da je pilot uspešno rešil to situacijo. Nato so nam rekli, naj nemudoma zapustimo letalo. Hitro smo se odpravili proti izhodom in se po rešilnih toboganih spustili na varno na travnati pas med progami.

Ko sem stal na varni razdalji in drgetal zaradi vsega, kar sem doživel, sem opazoval letalo, ki je negibno ležalo na boku pravokotno na progo. K sreči je bilo poškodovanih le nekaj potnikov, pa še ti so imeli samo lažje poškodbe. Drugim je medicinsko osebje v bližnjih rešilnih avtomobilih pomagalo spoprijeti se s psihičnim šokom.

Domov sem nameraval priti okoli 21. ure, prispel pa sem štiri ure kasneje. Ne glede na vse sem bil hvaležen, da sem živ! To, kar sem doživel, me je spodbudilo k razmišljanju. Moral sem se spoprijeti z negotovostjo življenja. Streznjujoče je spoznati, da lahko v samo nekaj minutah izgubiš vse. Ko je videti, da je življenje v nevarnosti, je morda prepozno, da bi popravili preteklost ali delali še več dobrega v Božjih očeh. Sedaj veliko bolj cenim priložnost, ki jo imam, da živim modro in vsak dan služim Bogu Jehovu po svojih najboljših zmožnostih. (Psalm 90:12)