Nov obraz za Mailyn

PRIPOVEDUJE MAILYNINA MAMA

Zakaj Mailyn, moja ljubka enajstletna hči, potrebuje nov obraz? Naj vam pojasnim.

Mailyn je moja druga hči. Rodila se je 5. avgusta 1992 v Holguínu na Kubi. Vsi, njen oče, sestrica in jaz, smo se zelo veselili njenega prihoda. Toda sreča je bila kratkotrajna. Le nekaj dni po porodu sem zbolela za noricami in čez kakšen mesec se je nalezla tudi Mailyn.

Njeno zdravstveno stanje se sprva ni zdelo preveč resno, toda potem se ji je poslabšalo in je morala v bolnišnico. Mailyn je imela dobro zdravstveno oskrbo, vendar je njen imunski sistem tako oslabel, da je dobila infekcijo. Ob strani njenega noska sem opazila nenavadno rdečino. Zdravniki so odkrili, da je vzrok za to redka in zelo agresivna vrsta bakterije.

Kljub temu da so ji takoj dali antibiotike, ji je bakterija v nekaj dneh pričela razžirati obraz. Preden je zdravnikom uspelo ustaviti infekcijo, je Mailyn skoraj popolnoma izgubila nos, ustnice ter del dlesni in brade. Poleg tega je imela razjede ob robu enega očesa.

Ko sva jo z možem videla, so se nama po licih ulile solze. Kako se je kaj takega lahko zgodilo najini mali deklici? Mailyn je bila več dni v intenzivni negi in zdravniki so mislili, da ne bo preživela. Mož mi je ves čas govoril: »Pripravi se na najhujše.« Toda ko sem potisnila svojo roko v inkubator, da bi jo prijela za ročico, se je močno oprijela mojih prstov. Vedela sem, da bo preživela, zato sem možu rekla: »Najina hči ne bo umrla. Toda kakšno življenje bo imela glede na stanje, v kakršnem je?« Vsako jutro, ko sva se zbudila, sva pomislila, da je bilo vse morda le nočna mora.

Medtem ko sva bila v bolnišnici, je bila najina starejša hči, šestletna Maydelis, pri mojih starših. Nestrpno je čakala, da se njena sestrica vrne domov. Ko je Mailyn odšla od doma, je bila kakor prekrasna »punčka« z velikimi modrimi očmi. Toda ko je Maydelis naslednjič videla svojo mlajšo sestrico, je bila ta kakor pošast.

‚Zakaj mora moje dekletce toliko trpeti?‘

Mailyn so po mesecu in pol odpustili iz bolnišnice. Nismo se vrnili domov v mesto, ker z možem nisva hotela, da bi jo kdo videl. Osamili smo se v majhni hišici na podeželju, blizu kmetije mojih staršev.

Na začetku sem ji skozi odprtino, kjer je prej imela usta, lahko dajala majhne količine svojega mleka. Ni mogla sesati. Toda ko so se ji rane zacelile, se je ta odprtina skoraj zaprla. Dajala sem ji lahko samo tekočo hrano po steklenički. Ko je bila stara eno leto, smo se vrnili v Holguín, kjer so jo zdravniki štirikrat operirali in ji razširili odprtino.

Spraševala sem se: ‚Zakaj mora moje dekletce toliko trpeti?‘ Odgovor sem iskala po spiritističnih centrih in tudi molila sem  k svojim verskim podobam. Toda tolažbe nisem našla. Boleče pripombe nekaterih sorodnikov in prijateljev so me še bolj zbegale. Nekateri so dejali: »Bog že ve, zakaj dopušča takšne reči.« Drugi so mi govorili: »Gotovo je to Božja kazen.« Poleg tega me je zelo skrbelo, kaj bom rekla Mailyn, ko bo nekoliko odrasla. Ko je bila še zelo majhna, je svojega očeta nekoč vprašala: »Zakaj nimam takšnega noska kakor vsi drugi?« Ni ji znal odgovoriti, zato je šel ven in se zjokal. Mailyn sem skušala pojasniti, kaj se ji je zgodilo. Še vedno se spomni, da sem ji rekla, da ji je nos in usta pojedel majcen črviček.

Temelj za upanje

Ko sem bila najbolj potrta, sem se spomnila, da je ena mojih sosed Jehovova priča. Prosila sem jo, naj mi iz Biblije pokaže, zakaj Bog dopušča, da moje dekletce toliko trpi. Vprašala sem jo tudi: »Če je ta bolezen res Božja kazen za kakšen moj greh, zakaj mora plačevati Mailyn?«

Soseda je z mano pričela preučevati Biblijo, pri tem pa si je pomagala s knjigo Tudi ti lahko večno živiš v raju na zemlji. * Počasi sem začenjala razumeti, da Bog ni kriv za to, kar se je zgodilo Mailyn in da mu je resnično mar za nas. (Jakob 1:13; 1. Petrov 5:7) Pričela sem tudi ceniti čudovito upanje, da trpljenja ne bo več, ko bo Božje nebeško Kraljestvo z Jezusom Kristusom na čelu zavladalo zemlji. (Matevž 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4) To spoznanje me je okrepilo in spodbudilo, da sem pričela obiskovati krščanske shode Jehovovih prič. Možu sprva ni bilo všeč moje novo zanimanje za duhovnost. Kljub temu mi ni branil preučevati Biblije, vse dokler mi je to pomagalo živeti z našo tragedijo.

Pomoč iz tujine

Ko je Mailyn imela dve leti, je ugleden plastični kirurg iz Mehike izvedel za njen primer in se ponudil, da bi jo brezplačno zdravil. Prve operacije je naredil leta 1994. Z Mailyn sva bili v Mehiki skoraj leto dni. Na začetku nisva mogli stopiti v stik z Jehovovimi pričami, zato nisva obiskovali krščanskih shodov. To me je duhovno oslabilo. Potem pa naju je poiskala neka tamkajšnja  Jehovova priča in pričeli sva se karseda pogosto družiti s soverniki. Ko sem se vrnila na Kubo, sem nadaljevala s preučevanjem Biblije in duhovno okrevala.

Moža takrat še vedno ni zanimala Biblija. Zanimanje sem mu skušala zbuditi tako, da sem ga prosila, naj mi nekatere dele biblijskih publikacij prebere na glas, da bi jih bolje razumela. Nazadnje je bil le pripravljen sprejeti biblijski pouk, saj ga je skrbelo, da ne bi večkratna dolga potovanja v Mehiko škodila družinskim odnosom. Mislil je, da bomo lažje prenesli ta obdobja ločitve, če bomo duhovno enotni. Pa še prav je imel. Leta 1997 smo se moj mož, moja najstarejša hči in jaz krstili kot Jehovove priče.

Med najinimi prvimi obiski v Mehiki, je imela Mailyn navado reči, da ne bi bili ločeni od očka in sestrice, če ji ne bi majcen črviček pojedel obraza. Srce se mi je trgalo, ker sva morali toliko časa preživeti proč od družine. Vendar se še posebej spomnim enega obiska v mehiški podružnici Jehovovih prič oziroma Betelu, ki je bil res spodbuden. Mailyn je govorila, da noče biti še enkrat operirana – že petič med tem obiskom – saj je bilo celjenje ran zelo boleče. Toda nekaj Prič iz podružnice ji je obljubilo zabavo po vrnitvi iz bolnišnice, če bo le pogumna in bo dovolila zdravnikom, da jo operirajo. Zaradi tega je privolila v operacijo.

Naj Mailyn sama opiše svoje občutke: »Bila sem navdušena nad tem, da bom imela zabavo v Betelu. Zato sem bila med operacijo zelo pogumna. Zabava je bila super in bilo je veliko duhovnih bratov in sester. Dali so mi mnogo kartic, ki jih še danes hranim. Spodbude, ki sem jih dobila, so mi dale moč, da sem zdržala naslednje operacije.«

Napredek in pomoč, da bi zdržali

Mailyn, ki je zdaj stara 11 let, ima za sabo 20 operacij, pri katerih so ji kirurgi rekonstruirali obraz. Čeprav so ji veliko pomagali, svojih ust še vedno ne more popolnoma odpreti. Vendar je vedno pogumna in vedra. Poleg tega zelo ceni duhovne reči. Od šestega leta naprej sodeluje v Teokratični strežbeni šoli v naši občini in 27. aprila 2003 se je krstila. Imela je tudi že po tri biblijske pouke naenkrat. V Mehiki je nekoč govorila z nekim gospodom, ki je privolil, da z njim preučuje Biblijo. Mailyn ga je povabila na slovesnost v spomin na Kristusovo smrt in tudi na druge občinske shode, ki jih je z velikim zanimanjem obiskal.

Pri oznanjevanju po hišah jo nekateri, ko vidijo njen obraz, vprašajo, ali se je opekla. Mailyn izkoristi priložnost in govori z njimi o svojem na Bibliji temelječem upanju, da ji bo Jehova v prihajajočem raju dal nov obraz. (Lukež 23:43)

Ni mogoče opisati vseh bolečin, ki jih je Mailyn prestala zaradi operacij in posmehovanja drugih otrok. Kaj ji je pomagalo zdržati? Mailyn prepričljivo odgovarja: »Jehova je zame zelo resničen. Daje mi moč in pogum, da zdržim. Nočem več operacij, saj zdravniki ne morejo več veliko storiti. Nikoli jim ne bo uspelo, da bi me naredili takšno, kot sem bila, ko sem se rodila. Ne glede na to vem, da mi bo Jehova v novem svetu dal nov obraz in da bom zopet lepa.«

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 26]

‚Jehova mi bo v novem svetu dal nov obraz.‘

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Počasi sem začenjala razumeti, da Bog ni kriv