Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Obisk na otoku stekla

Obisk na otoku stekla

Obisk na otoku stekla

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

MOJSTER potisne steklarsko pipo v majhno odprtino ob strani žareče peči. Kaplja staljenega stekla, ki jo povleče ven, zažari kakor zahajajoče sonce. Med palico in pečjo se vleče kakor las tanka žareča nit in že je ni več. Mojster zdaj valja staljeno steklo oziroma steklovino ob kovinsko ploščo in iz kaplje nastaja cilinder. Z enim kratkim vpihom v votlo cev stekleno gmoto napihne, nato jo spet vrti, jo dvigne, si jo ogleduje in potisne nazaj v ogenj.

Obiskala sva Murano, majhen otok, ki slovi po steklenini in leži v beneški laguni. Tukaj pravzaprav že več kot 1000 let pihajo steklo. Ostanki steklarne na bližnjem otoku Torcello izvirajo iz sedmega stoletja n. š. Toda prve dokaze o steklarstvu v samih Benetkah najdemo na listini iz leta 982 n. š., kjer je za pričo naveden neki »Dominik steklar«.

Do leta 1224 so beneški steklarji že imeli svoj ceh. Leta 1291 je veliki beneški svet odredil, da se steklarske peči, morda zaradi varnosti, odstrani iz mesta. Številne peči so premestili čez laguno na približno kilometer oddaljen otok Murano, kjer stojijo še danes.

Zakaj tako znamenito?

Steklo se marsikje po svetu izdeluje že vse od antičnih časov. Zakaj je torej muransko oziroma beneško steklo nekaj posebnega? Razširjeno je mnenje, da je tukajšnjim steklarjem uspelo tako zelo izpopolniti svojo obrt, ker so bile Benetke pogosto v stiku s kraji, kot so Egipt, Fenicija, Sirija in bizantinski Korint, kjer je bilo steklopihaštvo že dolgoletna tradicija. Videti je, da metode in izdelki najstarejših beneških steklarn zares veliko dolgujejo steklarnam na Orientu. Muranska steklopihaška tehnika je dosegla takšno strokovno raven, ki jo druga evropska središča morda nikoli niso uspela doseči.

Benetke so bile v 13. in 14. stoletju v Evropi »edino steklarsko središče, kjer so iz pihanega stekla znali oblikovati ‚umetnine‘,« piše v knjigi Glass in Murano. Beneške izdelke se je izvažalo daleč naokrog – v vzhodno Sredozemlje in Severno Evropo. Leta 1399 je angleški kralj Rihard II. dovolil dvema beneškima galejama, da sta se zasidrali v londonskem pristanišču in prodajali steklenino. V istem obdobju je k premoženju francoskih plemičev spadalo tudi beneško steklo. Murano je sčasoma zaslovel tudi po ogledalih, lestencih, barvastem posodju, zlatem in emajliranem okrasju, kristalu, posnetkih dragih kamnov, kelihih z bogato okrašenimi peclji in drugih izdelkih s pretanjenimi vzorci.

Benetke so ljubosumno skrivale svoje steklarske skrivnosti in skušale preprečiti razvoj kakovostne konkurence. Že v 13. stoletju so steklarjem prepovedali selitev iz Benetk. Ko so varnostni ukrepi postali še strožji, so kot steklarji in vajenci smeli delati samo polnopravni državljani. Nekaj časa so morali pobegli steklarji, ko so jih prijeli, plačati visoke kazni, poleg tega pa jih je čakalo še pet let veslanja na galeji z nogami v železnih okovih.

Kljub temu so steklarji nezakonito prebežali v druge kraje po Italiji in Evropi ter pričeli tekmovati z Muranom, tako da so izdelovali enako posodje ter uporabljali enake metode izdelovanja. Njihovi izdelki so postali znani kot à la façon de Venise, kar pomeni v beneškem slogu, in jih je velikokrat skoraj nemogoče ločiti od pravih muranskih.

Beneška steklarska umetnost je dosegla svoj vrhunec v 15. in 16. stoletju. Murano je s svojimi domiselnimi stvaritvami iz tanko pihanega kristalnega stekla, barvnega emajla, motnega lattima (mlečnega stekla) in reticella (mrežnega stekla), če omenimo le nekaj posebnosti, vladal tržišču ter zalagal mize kraljev.

Takrat »ni noben radoveden popotnik, ki se je v laguni ustavil, medtem ko so peči gorele, zamudil priložnosti, da bi si jih ogledal,« pravi neka preučevalka zgodovine steklarske umetnosti. Tudi midva nočeva zamuditi takšne priložnosti. Zato to jutro odplujeva z vaporettom, vodnim avtobusom, iz Canala Grande na Murano. Pridružite se nama.

Peči in razstavni saloni

Z vaporettom se peljeva do prve postaje na Muranu in takoj, ko izstopiva, naju usmerijo k bližnjim steklarnam, kjer si lahko ogledava brezplačne demonstracije steklarske obrti. Opazujeva nekega steklarja, kako piha in vrti kapljo staljenega stekla v podolgovat balon na koncu svoje palice. Nato z izurjenimi gibi uporabi klešče in škarje, da vleče, obrezuje in stiska brezoblično gmoto v glavo, noge ter rep galopirajočega žrebca.

Zapustiva prvo steklarno in se sprehodiva ob spokojnem Riu dei vetrai, kar pomeni steklarski kanal. Promet se podobno kakor v večjem delu Benetk odvija samo po pločnikih in vodi. Ugotoviva, da je na Muranu nešteto delavnic in razstavnih salonov. V nekaterih so razstavljeni elegantni in kakovostni izdelki – čajni servisi, podstavki za namizne svetilke ter impozantni masivni kipi. Nedvomno je bilo za njihovo izdelavo treba precej spretnosti pa tudi časa. Drugi ponujajo izdelke za sprejemljivejšo ceno – vse od ogrlic do vaz in večbarvnih obtežilnikov za papir. Številni izdelki so zelo lepi in vsi so izdelani ročno.

Povsem prevzeta opazujeva, kako oblikujejo posamezne izdelke. Muransko steklo (sestavljeno iz 70 odstotkov peska ter 30 odstotkov sode, apnenca, nitrata in arzenika) je pri 1400 stopinjah Celzija v tekočem stanju, pri okoli 500 stopinjah pa v trdnem. Na pravi temperaturi med njima je steklo mehko in voljno. Zato je treba izdelek pri razpihovanju ali oblikovanju vedno znova dogrevati, da bi se steklu povrnila prožnost. Steklarji sedijo na posebni klopi z vodoravnima naslonjaloma, na kateri položijo steklarsko pipo, da jo lahko vrtijo. Medtem ko z eno roko obračajo palico, z drugo oblikujejo steklovino in pri tem uporabljajo orodje ali v vodo namočen kalup iz hruškovega lesa, ki je posebej odporen na vročino.

Opazujeva, kako neki steklar vpiha staljeno steklo v rebrast kalup, njegov pomočnik nato odreže del tega steklenega balona, steklar pa potem obrača pipo tako, da se balon razpre kakor cvetni popek. Še malo je treba dogrevati, oblikovati in dodati rob iz stisnjene steklovine, pa se steklena gmota spremeni v lilijast senčnik za lestenec.

Brezbarvno steklovino obarvajo tako, da jo poškropijo s taljivimi barvnimi praški. Cvetlične vzorce ustvarjajo s tehniko murrino, to je z dodajanjem tankih kolutkov, ki jih narežejo iz vnaprej pripravljenih steklenih palic z barvnimi vzorci. Staljeno steklo, ki ima obliko cilindra, povaljajo po steklenih palicah ali kolutkih, ki so vzporedno položeni na kovinsko ploščo, tako da ga popolnoma prekrijejo. Ko se steklovino vrne v peč, se nanešeni vzorci – večbarvni, mrežasti ali spiralni – stalijo in pripojijo k stekleni gmoti, ki se jo zdaj lahko razpiha v vazo, svetilko ali katero koli drugo želeno obliko. Izdelki iz debelega stekla z različnimi sloji barvnega in prosojnega stekla nastanejo tako, da se steklovino pomaka v različne talilne peči.

Prav zares je videti, da vsak izdelek skriva svojo zgodbo in posebno tehniko izdelave. Po zaslugi več stoletij stare tradicije beneški steklarji z ognjem preoblikujejo pesek v sijajne lesketave stvaritve.

[Slika na strani 16]

Rio dei vetrai, Murano

[Slika na strani 17]

»Barovierjev kelih« iz 15. stoletja

[Slika na strani 17]

Čaša z diamantno gravuro iz 16. stoletja

[Slike na strani 18]

1. Odprtina

2. Steklar oblikuje stekleno gmoto

3. Steklo dogreje, da bi mu povrnil prožnost

4. S kleščami in škarjami doda žrebcu noge

5. Končni izdelek

[Vir slike]

Photos courtesy http://philip.greenspun.com