Uspehi in porazi v boju zoper bolezni

PETEGA avgusta 1942 je dr. Alexander Fleming videl, da eden njegovih pacientov, njegov prijatelj, umira. Ta 52 let stari moški je imel spinalni meningitis in kljub vsemu Flemingovemu naprezanju je padel v komo.

Petnajst let prej je Fleming po naključju odkril izjemno snov, ki jo je proizvedla modrozelena plesen. Poimenoval jo je penicilin. Opazil je, da lahko uničuje bakterije, vendar ni mogel ločiti čistega penicilina in preizkušal ga je le kot antiseptično sredstvo. Leta 1938 pa je Howard Florey s svojo raziskovalno skupino na Oxfordski univerzi sprejel izziv, da naredi dovolj tega zdravila za preizkuse na ljudeh. Fleming je poklical Floreyja, ki mu je bil pripravljen poslati ves penicilin, kar ga je imel na voljo. To je bila Flemingova zadnja možnost, da reši svojega prijatelja.

Injekcija v mišico ni zadoščala, zato mu je Fleming zdravilo vbrizgal neposredno v hrbtenico. Penicilin je uničil mikrobe in v dobrem tednu dni je Flemingov pacient povsem zdrav zapustil bolnišnico. Pričela se je doba antibiotikov in človeštvo je v boju zoper bolezni doseglo nov mejnik.

Doba antibiotikov

Ko so se antibiotiki prvič pojavili, so bili videti kot čudežna zdravila. Doslej neozdravljive okužbe, ki so jih povzročale bakterije, glive ali drugi mikroorganizmi, se je sedaj lahko uspešno pozdravilo. Z novimi zdravili se je smrtnost pri meningitisu, pljučnici in škrlatinki dramatično zmanjšala. Bolnišnične infekcije, ki so nekdaj pomenile smrtno obsodbo, so bile v nekaj dneh pozdravljene.

Vse od časa Fleminga so raziskovalci razvili na ducate dodatnih antibiotikov in še vedno so na lovu za novimi. V zadnjih 60 letih so antibiotiki postali nepogrešljivo orožje v boju zoper bolezni. Če bi George Washington živel danes, bi zdravniki njegovo vneto grlo nedvomno pozdravili z antibiotikom in najverjetneje bi v tednu dni okreval. Antibiotiki praktično vsem nam pomagajo znebiti se takšne ali drugačne infekcije. Vendar pa je postalo očitno, da imajo antibiotiki nekaj slabih strani.

Zdravljenje z njimi ni učinkovito pri boleznih, ki jih povzročajo virusi, kot denimo pri aidsu ali gripi. Še več, nekaterim ljudem se pri določenih antibiotikih pojavi alergična reakcija. In  tisti antibiotiki, ki imajo širok spekter delovanja, lahko v našem telesu uničijo koristne mikroorganizme. Največji problem pa je morda to, da se jih rabi prekomerno ali prekratkotrajno.

O prekratkotrajni rabi se govori takrat, ko bolniki ne dokončajo predpisanega zdravljenja z antibiotiki, in sicer zato, ker se že počutijo bolje ali pa ker je zdravljenje predolgo. Zaradi tega antibiotik morda ne uniči vseh invazivnih bakterij in odporni sevi tako preživijo ter se množijo. To se je pogostokrat zgodilo pri zdravljenju tuberkuloze.

Za prekomerno rabo teh novih zdravil pa so odgovorni tako zdravniki kot kmetje. »Antibiotike se v Združenih državah vse prevečkrat po nepotrebnem predpiše, v mnogih drugih državah pa se jih uporablja še bolj vsepovprek,« piše v knjigi Man and Microbes. »V velikih količinah se jih daje živini, in to ne za zdravljenje bolezni, ampak za pospeševanje rasti; to je najpomembnejši razlog za povečano odpornost proti mikrobom.« Rezultat tega je, piše v tej knjigi, da »bomo najverjetneje izčrpali zaloge novih antibiotikov«.

 Druga polovica 20. stoletja je bila, izvzemši skrbi zaradi odpornosti proti antibiotikom, čas medicinskih zmag. Videti je bilo, da so bili medicinski raziskovalci sposobni najti zdravila za boj proti domala vsaki bolezni. Cepiva pa so celo obetala preprečitev bolezni.

Zmage medicine

»V zgodovini je imunizacija najboljša zgodba o uspehu javnega zdravja,« je pisalo v reviji The World Health Report 1999. Z masovnimi cepitvenimi kampanjami se je po vsem svetu rešilo že na milijone življenj. S programom globalne imunizacije se je izkoreninilo črne koze – smrtonosno bolezen, ki je terjala več življenj kot vse vojne 20. stoletja skupaj – in s podobno kampanjo se je skoraj odstranilo otroško paralizo. (Glej okvir »Zmagi nad črnimi kozami in otroško paralizo«.) Mnoge otroke se sedaj cepi, da bi se jih obvarovalo pred običajnimi smrtno nevarnimi boleznimi.

Druge bolezni se je omejilo z manj drastičnimi metodami. Bolezni, ki se prenašajo z vodo, na primer kolera, redkokdaj povzročijo težave tam, kjer so ustrezne higienske razmere in je na voljo pitna voda. V mnogih državah je vedno več zdravnikov in zdravstvene oskrbe, kar pomeni, da se lahko večino bolezni prepozna in zdravi, preden postanejo smrtne. Boljša prehrana in življenjske razmere ter izvajanje zakonov glede primernega ravnanja s hrano in njenega shranjevanja so prav tako prispevali k izboljšanju javnega zdravja.

Ko so znanstveniki odkrili povzročitelje nalezljivih bolezni, so zdravstvene oblasti lahko praktično ukrepale, da se epidemije ne bi širile. Razmislite samo o enem primeru. Bubonska kuga je v San Franciscu leta 1907 pomorila le nekaj ljudi, saj so v mestu nemudoma pričeli odstranjevati podgane, ki so bile gostiteljice bolh, prenašalk bolezni. Po drugi strani pa je v Indiji ista bolezen, ki je pričela svoj pohod leta 1896 in je trajala dvanajst let, vzela deset milijonov življenj, ker povzročitelj bolezni še ni bil odkrit.

Porazi v boju zoper bolezni

Res je, da so bile dobljene pomembne bitke. Do nekaterih zmag javnega zdravja je prišlo le v bogatejših državah sveta. Ozdravljive bolezni samo zaradi pomanjkanja sredstev še naprej jemljejo na milijone življenj. V državah v razvoju mnogi ljudje še vedno nimajo primernih sanitarij, zdravstvene oskrbe in pitne vode. Zadovoljevanje teh osnovnih potreb je postalo težje, ker se v teh državah veliko ljudi s podeželja seli v velemesta. Zaradi takšnih dejavnikov revni po vsem svetu nosijo to, kar Svetovna zdravstvena organizacija imenuje »nesorazmeren delež bremena bolezni«.

Kratkovidna sebičnost je najpomembnejši razlog za to zdravstveno neravnovesje. »Zdi se, da so nekateri svetovno najbolj kužni ubijalci zelo daleč stran,« piše v knjigi Man and Microbes. »Nekateri od teh [ubijalcev] so povsem ali pa večidel omejeni na revne tropske in subtropske predele.« Ker bogate razvite države in farmacevtska podjetja od zdravljenja teh bolezni morda nimajo neposrednega dobička, ne želijo prispevati denarnih sredstev.

K širjenju bolezni pripomore tudi neodgovorno ravnanje ljudi. Kruta resničnost tega je najbolj jasno vidna v primeru virusa aidsa, ki se z enega človeka na drugega prenaša s telesnimi tekočinami. V nekaj letih se je ta pandemija razširila po vsem svetu. (Glej okvir »Aids – nadloga našega časa«.) »Ljudje so za to krivi sami,« pravi epidemiolog Joe McCormick. »In to ni moraliziranje, ampak golo dejstvo.«

Kako so ljudje nehote sodelovali pri širjenju virusa aidsa? V knjigi The Coming Plague so našteti naslednji dejavniki: družbene spremembe – še posebej navada imeti več spolnih partnerjev – so sprožile val spolno prenosljivih bolezni, zaradi česar se virus veliko laže utrdi in tudi prenašalec laže okuži mnogo drugih. Splošno razširjena uporaba okuženih, že rabljenih injekcijskih igel za medicinske namene  v državah v razvoju oziroma za zlorabo drog je imela podoben učinek. In tudi svetovna trgovina s krvjo, vredna milijardo dolarjev, je povzročila, da se je virus aidsa z enega krvodajalca prenesel na ducate prejemnikov krvi.

Kot smo omenili prej, je prekomerno ali prekratkotrajno uživanje antibiotikov prispevalo k temu, da so se pojavili odporni mikrobi. Ta problem je resen in se še veča. Stafilokokne bakterije, ki pogosto povzročijo infekcijo ran, se je včasih zlahka odstranilo z derivati penicilina. Sedaj pa so ti tradicionalni antibiotiki pogosto neučinkoviti. Zdravniki morajo zato uporabljati novejše in drage antibiotike, ki si jih lahko bolnišnice v državah v razvoju le redko privoščijo. Pri premagovanju nekaterih mikrobov so lahko celo najnovejši antibiotiki neučinkoviti, zato so bolnišnične infekcije običajnejše in smrtonosnejše. Dr. Richard Krause, nekdanji direktor ameriškega Nacionalnega inštituta za alergije in nalezljive bolezni, sedanje razmere odkrito opisuje kot »epidemija odpornosti mikrobov«.

»Ali smo danes kaj uspešnejši?«

Sedaj, na začetku 21. stoletja, je jasno, da nevarnost bolezni ni izginila. Neusmiljeno širjenje aidsa, pojav patogenih mikrobov, ki so odporni na zdravila, in vrnitev starih ubijalcev, kot sta tuberkuloza in malarija, kažejo, da vojna zoper bolezni še ni dobljena.

»Ali smo danes kaj uspešnejši, kot smo bili pred sto leti?« je vprašal Nobelov nagrajenec Joshua Lederberg. »V mnogih pogledih smo na slabšem,« je dejal. »Brezbrižni smo do mikrobov in to je vedno ponavljajoča se tema, žanjemo pa tudi posledice tega slabega stališča.« Ali lahko medicina in vsi narodi sveta z odločnim naprezanjem premagajo trenutne ovire? Ali bodo vodilne nalezljive bolezni sčasoma odstranjene, kot so bile črne koze? O teh vprašanjih bo razpravljal naš sklepni članek.

[Okvir/slika na strani 8]

Zmagi nad črnimi kozami in otroško paralizo

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je proti koncu oktobra 1977. leta zasledila zadnji primer črnih koz, do katerega je prišlo po naravni poti. Alija Maowa Maalina, bolnišničnega kuharja iz Somalije, bolezen ni preveč izmučila in v nekaj tednih se je pozdravil. Vse ljudi, ki so bili v stiku z njim, so cepili.

Dve dolgi leti so zdravniki zaskrbljeno čakali. Vsak, ki bi posredoval informacijo o še enem novem potrjenem »aktivnem primeru črnih koz«, bi dobil nagrado v vrednosti 820 evrov. Nikomur ni uspelo priti do nagrade in 8. maja 1980 je SZO uradno objavila, da so »svet in vsi ljudje, ki živijo na njem, osvobojeni črnih koz«. Samo desetletje prej je ta bolezen vsako leto terjala približno dva milijona smrtnih žrtev. Prvič v zgodovini je bila ta nevarna nalezljiva bolezen iztrebljena. *

Za otroško paralizo, izčrpavajočo otroško bolezen, je bilo prav tako videti, da jo bodo lahko iztrebili. Jonas Salk je leta 1955 naredil učinkovito cepivo proti njej. V Združenih državah in drugje so pričeli imunizacijsko kampanjo. Kasneje so naredili peroralno cepivo. Leta 1988 pa je SZO vpeljala svetovni program za odstranitev otroške paralize.

»Preden smo leta 1988 pričeli zatirati otroško paralizo, je zaradi nje vsak dan umrlo več kot 1000 otrok,« poroča dr. Gro Harlem Brundtland, takratna generalna direktorica SZO. »Leta 2001 je bilo v celem letu precej manj kot 1000 primerov [te bolezni].« Otroška paraliza je sedaj v manj kot desetih državah. In te bi potrebovale več denarnih sredstev, da bi bolezen lahko dokončno zatrle.

[Podčrtna opomba]

[Slika]

Deček iz Etiopije dobiva v usta cepivo proti otroški paralizi

[Vir slike]

© WHO/P. Virot

[Okvir/slika na strani 10]

Aids – nadloga našega časa

Aids se je pojavil kot nova nevarnost svetu. Že približno 20 let po njegovem odkritju je okuženih več kot 60 milijonov ljudi. Zdravstvene oblasti svarijo, da je pandemija aidsa še vedno v »zgodnji fazi«. Število okuženih ljudi »se povečuje bolj, kot se je prej verjelo, da je sploh mogoče,« in posledice na najbolj prizadetih področjih sveta so katastrofalne.

»Velika večina ljudi, ki so okuženi s HIV-om oziroma imajo aids, je v svojih najbolj produktivnih letih,« piše v poročilu Združenih narodov. Zaradi tega bo po nekaterih ocenah do leta 2005 kar nekaj držav južne Afrike izgubilo med 10 in 20 odstotki svoje delovne sile. V poročilu še piše: »V subsaharski Afriki je sedaj povprečna pričakovana življenjska doba 47 let. Brez aidsa bi bila 62 let.«

Prizadevanja, da bi našli cepivo, so zaenkrat neuspešna in v razvitem svetu se samo 4 odstotki od šestih milijonov okuženih zdravi z zdravili. Do sedaj zdravila proti aidsu še ni in zdravniki se bojijo, da bo večina okuženih ljudi navsezadnje tudi zbolela.

[Slika]

Celice limfocita T, okužene z virusom HIV

[Vir slike]

Godo-Foto

[Slika na strani 7]

Laboratorijski delavec raziskuje težavne virusne seve

[Vir slike]

CDC/Anthony Sanchez