Biblijsko gledišče

Ali zaskrbljenost kaže na pomanjkanje vere?

»ZASKRBLJENOST PREPOVEDANA« – pod tem naslovom je neki pastor z začetka 20. stoletja napisal, da zaskrbljenost glede gmotnih stvari ni le nekaj napačnega, ampak je tudi »zelo resen greh«. Pred nedavnim je neki komentator glede premagovanja skrbi in zaskrbljenosti pisal: »Zaskrbljenost naznanja, da ne zaupamo Bogu.«

Pisca sta do takšnih sklepov prišla na podlagi govora na gori, ko je Jezus rekel: »Ne skrbite.« (Matevž 6:25) Mnoge med nami danes težijo skrbi, zato se morda sprašujemo: Ali bi se kristjan, zato ker je v skrbeh, moral počutiti krivega? Ali občutki zaskrbljenosti kažejo na pomanjkanje vere?

Bog razume našo nepopolnost

Biblija ne uči, da je zaskrbljenost vedno posledica pomanjkanja vere. Živimo v ‚nevarnih časih‘, zato je skoraj nemogoče, da ne bi bili nekoliko zaskrbljeni. (2. Timoteju 3:1) Zvesti kristjani se dnevno spoprijemajo s skrbmi, ki jih povzročajo šibko zdravje, starost, ekonomski pritiski, družinski spori, kriminal in še drugi problemi. Tudi Božji služabniki v davnini so poznali bojazni in skrbi.

Razmislimo o biblijski pripovedi o Lotu. Bog mu je naročil, naj pobegne v gore, zato da ne bi med uničenjem Sodome in Gomore izgubil življenja. Toda Lota so zaradi zaskrbljenosti obhajali občutki tesnobe. Rekel je: »Ah, ne tako, Gospod!« In nato obotavljaje se dodal: »Jaz pa se ne morem oteti na  ono goro, da me ne dohiti zlo in ne umrem.« Zakaj se je Lot bal gora? Biblija nam tega ne pove. Ne glede na vzrok je bil Lot resnično prestrašen. Kako se je Bog odzval? Ali je bil Lot pograjan, ker mu je manjkalo vere oziroma zaupanja v Boga? Ne. Prav nasprotno, Jehova je bil uvideven in je Lotu dovolil zbežati v bližnje mesto. (1. Mojzesova 19:18–22)

V Bibliji najdemo še druge primere zvestih častilcev, ki so jih zaradi skrbi kdaj pa kdaj obšli občutki hude tesnobe. Ko so preroku Eliju stregli po življenju, se je prestrašil in zbežal. (1. kraljev 19:1–4) Skrbi so mučile tudi Mojzesa, Ano, Davida, Habakuka, Pavla ter druge moške in ženske, ki so imeli močno vero. (2. Mojzesova 4:10; 1. Samuelova 1:6; Psalm 55:5; Habakuk 1:2, 3; 2. Korinčanom 11:28) Kljub temu je bil Bog z njimi sočuten in jih še naprej uporabljal v svoji službi. Tako je pokazal pravo razumevanje do nepopolnih ljudi.

»Greh, ki nas zlahka zapelje«

Toda neprestana zaskrbljenost nas lahko utrudi in privede do tega, da Bogu več ne zaupamo. Apostol Pavel je o pomanjkanju vere govoril kot o ‚grehu, ki nas zlahka zapelje‘. (Hebrejcem 12:1, SSP) S tem, da je Pavel vštel tudi sebe, je verjetno hotel priznati, kako zelo je sam nagnjen k temu, da se pusti ‚zlahka zapeljati‘ začasni šibkosti vere.

Mogoče je bilo tako tudi pri Zahariju, ko ni verjel angelu, ki mu je sporočil, da bo njegova žena zanosila. Ob neki priložnosti Jezusovi apostoli zaradi svoje »malovernosti« niso mogli ozdraviti nekega mladeniča. Navzlic temu je vse te posameznike Bog še vedno odobraval. (Matevž 17:18–20; Lukež 1:18, 20, 67; Janez 17:26)

Po drugi strani Biblija tudi piše o ljudeh, ki Bogu niso več zaupali, kar je imelo resne posledice. Denimo številni Izraelci, ki so odšli iz Egipta, zaradi pomanjkanja vere niso vstopili v Obljubljeno deželo. Nekoč so govorili celo čez samega Boga: »Zakaj ste nas peljali iz Egipta, da umrjemo v puščavi? kajti tu ni kruha, ne vode.« Očitno je, da Bogu to ni bilo všeč, saj jim je za kazen poslal strupene kače. (4. Mojzesova 21:5, 6)

Zaradi pomanjkanja vere so prebivalci Jezusovega rodnega kraja Nazareta izgubili prednost, da bi v svojem kraju videli še več čudežev. Iz istega razloga je Jezus hudobni rod tistih dni ostro okaral. (Matevž 13:58; 17:17; Hebrejcem 3:19) Povsem ustrezno je apostol Pavel svaril: »Glejte, bratje, da ne bode v kom izmed vas hudobnega srca nevere, ki odpade od Boga živega.« (Hebrejcem 3:12)

Da, pomanjkanje vere bi se v skrajnih primerih lahko porodilo iz hudobnega srca. Toda v prej omenjenih primerih Zaharija in Jezusovih apostolov ni šlo za to. Vzrok za njihovo pomanjkanje vere je bila trenutna šibkost. Njihov celotni način življenja je kazal, da so bili »čistega srca«. (Matevž 5:8)

Bog se zaveda naših potreb

Sveto pismo nam pomaga razlikovati med običajno zaskrbljenostjo in grehom pomanjkanja vere. Vsakodnevnih skrbi ali celo kratkotrajnega pomanjkanja vere zaradi človeške šibkosti ne bi smeli zamenjati s popolnim nezaupanjem v Boga, ki izvira iz hudobnega, neobčutljivega srca. Torej ni treba, da bi kristjane preganjal občutek krivde le zato, ker jih občasno preveva zaskrbljenost.

Vseeno je potrebna previdnost, da ne bi skrbi prerasle vseh meja in nam zavladale. V tem je pravzaprav modrost Jezusovih besed, ko je rekel: »Ne skrbite [. . .] in ne govorite: Kaj bomo jedli? ali kaj bomo pili? ali kaj bomo oblekli?« In nato nadaljeval s tolažilnimi besedami: »Oče vaš nebeški ve, da vsega tega potrebujete. Ampak iščite najprej kraljestva Božjega in njegove pravičnosti, in vse to vam bo pridano.« (Matevž 6:25–33)

[Slika na strani 16]

Apostolu Pavlu skrbi niso bile nekaj neznanega