Marco Polo odpotuje po svilni poti na Kitajsko

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ITALIJE

V beneškem pristanišču stopajo trije ljudje z galeje. Nihče ne hiti, da bi jim izrazil dobrodošlico. Njihova vrnitev v domači kraj po 24-letnem bivanju v tujini bi minila povsem neopaženo, če ne bi s svojim nenavadnim videzom izstopali. Oblečeni v razcapana, svojčas sijajna svilena oblačila v mongolskem stilu, so bili, kakor navaja neki vir, »tako po vedenju kot po naglasu nepopisno podobni Tatarom in so skoraj pozabili svoj beneški jezik«. Ti popotniki so Marco Polo, njegov oče in stric. Smo v letu 1295.

ZGODBE Polovih o potovanju v daljni Kataj, današnjo Kitajsko, so se njihovim sodobnikom zdele neverjetne. Marco v svojih spominih, prvotno poimenovanih Opis sveta, kasneje pa Popotovanja Marca Pola, pripoveduje o neznanih in silno bogatih civilizacijah z obilico trgovskega blaga, ki so ga zahodni trgovci tako mrzlično iskali. Njegova knjiga je močno vplivala na domišljijo ljudi. Petindvajset let po Marcovi vrnitvi so bili prevedeni rokopisi na voljo v francoskem, latinskem, toskanskem, beneškem in verjetno tudi nemškem jeziku – kar je bilo za srednji vek uspeh brez primere. Dve stoletji so jih prepisovali na roko, od leta 1477 pa so bili v mnogih jezikih nepretrgoma v tisku. Marco Polo je po vsej verjetnosti najslavnejši zahodnjak, ki je kdaj potoval po svilni poti na Kitajsko. Zakaj je odšel na potovanje? In ali lahko vsemu, kar je glede na svoje trditve videl in storil, tudi verjamemo?

Beneški trgovci

V 13. stoletju se je veliko beneških trgovcev naselilo v Konstantinoplu, današnjem Istanbulu, in tam obogatelo. Med njimi sta bila tudi Marcov oče Niccolò in stric Maffeo Polo. Okoli leta 1260 sta prodala imetje, ki sta ga imela v tistih krajih, vložila denar v dragulje in odšla v prestolnico zahodnega kanata mongolskega cesarstva, v Saraj ob reki Volgi. Posel jima je cvetel in svoje premoženje sta podvojila. Ker se zaradi vojne nista mogla vrniti domov, sta se, najverjetneje na konjskem hrbtu, odpravila na vzhod v veliko trgovsko mesto Buhara, ki je danes v Uzbekistanu.

Tu sta zaradi nemirov ostala tri leta, dokler niso skozi Buharo potovali sli, ki so bili na poti h Kublaju – velikemu kanu vseh Mongolov, čigar oblast se je raztezala od Koreje do Poljske. Sli so Niccola in Maffea povabili s seboj, saj veliki kan glede na Marcovo pripoved  še nikoli ni srečal »Latincev« – s čimer je verjetno meril na južne Evropejce – in bi se z njimi rad pogovarjal. Po enoletnem potovanju sta Polova prispela na dvor Kublajkana, vnuka Džingiskana, ustanovitelja mongolskega cesarstva.

Veliki kan je Polova prisrčno sprejel in ju obširno spraševal o Zahodu. Dal jima je zlati ploščici, ki sta jima zagotavljali varno pot domov, in pismo za papeža, v katerem ga je prosil, naj mu pošlje »sto modrih mož, poznavalcev Kristusovih zakonov in izvedenih v sedmih svobodnih umetnostih, da bi poučili [Kublajevo] ljudstvo«.

Medtem se je rodil Marco. Ko je leta 1269 prvič srečal svojega očeta, mu je bilo petnajst let. Niccolò in Maffeo sta ob prihodu na »krščanska« ozemlja izvedela, da je papež Klemen IV. umrl. Čakala sta na njegovega naslednika, vendar je bilo to triletno vmesno obdobje, ko ni bilo papeža, najdaljše v zgodovini. Po dveh letih, bilo je leta 1271, sta znova odpotovala k velikemu kanu in s seboj na pot vzela tudi 17-letnega Marca.

Marcovo potovanje

V palestinskem mestu Akko je pomemben cerkveni uradnik Teobaldo Visconti dal Polovim pisma za velikega kana, v katerih mu je pojasnil, zakaj popotniki niso mogli ugoditi njegovi želji in mu pripeljati sto modrih mož. Ko so prispeli v Malo Azijo, so izvedeli, da je bil ravno Visconti izvoljen za papeža, zato so se vrnili k njemu v Akko. Novi papež, Gregor X., je namesto stotih modrecev odposlal le dva meniha s pooblastilom, da lahko posvečujeta duhovnike in škofe, ter ju opremil s primernimi priporočili in darili za kana. Skupina se je znova odpravila na pot, vendar sta se meniha od strahu pred vojno, ki je pustošila po teh krajih, kmalu vrnila domov. Polovi pa niso odnehali.

Pot jih je vodila skozi dežele današnje Turčije in Irana vse do Perzijskega zaliva. Od tam naprej so pot nameravali nadaljevati po morju, vendar so presodili, da so tamkajšnje ladje za plovbo neprimerne, »uboge zadeve, [. . .] povezane samo z vrvmi«, in se odločili za potovanje po kopnem. Obrnili so se proti severovzhodu in prečkali brezmejne pustinje, mogočne gorske verige, zelene planjave in rodovitne pašnike Afganistana in Pamirja, preden so prišli do Kašgarja, kjer je danes kitajska avtonomna pokrajina Sinkiang Uighur. Zatem so krenili po starodavnih karavanskih poteh južno od  Tarimske kotline in puščave Gobi ter prispeli do Kambaluka, današnjega Pekinga. Celotno potovanje, na katerem so se morali spoprijeti s slabimi vremenskimi razmerami in z Marcovo boleznijo, ki ji ne vemo imena, je trajalo tri leta in pol.

Marco omenja posebnosti, na katere je naletel na poti – goro v Armeniji, ki naj bi bila zadnje domovanje Noetove barke, kraj v Perziji, kjer so domnevno pokopani magi, ter dežele strupenega mraza in večne teme na daljnem severu. Marco je prvi, ki je v evropski literaturi omenil nafto. Odkriva, da »salamander« niti slučajno ni proti ognju odporna volna neke živali,  kakor je takrat na splošno veljalo, pač pa rudnina – azbest – iz pokrajine Sinkiang Uighur. Črnih gorljivih skal – premoga – je na Kitajskem tako veliko, da se lahko ljudje vsak dan kopajo v vroči vodi. Za vsak kraj, kamor pride, opiše tudi nekatere njegove značilnosti. Omenja lepotičenje, hrano in pijačo – še zlasti fermentirano kobilje mleko pri Mongolih – pa tudi verske in magične obrede, trgovanje in trgovsko blago. Nekaj povsem novega je zanj papirnati denar, s katerim so plačevali na ozemlju velikega kana.

Marco nikdar ne odkriva svojih misli, ampak nepristransko pripoveduje, kar je videl in slišal. Samo ugibamo lahko, kako se je počutil, ko so jih napadli roparji in nekaj njegovih tovarišev ujeli, nekatere pa ubili.

V službi pri Kublajkanu?

Marco trdi, da so bili Polovi v službi pri Kublajkanu oziroma velikemu kanu 17 let. V teh letih ga je vladar pogosto pošiljal v oddaljene dele cesarstva, da bi mu prinesel sveže podatke. Bil je celo upravitelj mesta, ki se danes imenuje Yangzhou in je v provinci Jiangsu.

O tem, ali je Marcova pripoved povsem resnična ali ne, obstajajo različna mnenja. Mongoli so bili do podjarmljenih Kitajcev nezaupljivi, zato so upravljanje cesarstva raje zaupali tujcem. Vendar je videti neverjetno, da bi neizobražen človek, kakršen je bil Marco, lahko postal upravitelj. Morda je prenapihnil svoj resnični družbeni položaj. Toda učenjaki dopuščajo možnost, da je lahko bil »do neke mere koristen odposlanec«.

Kljub temu je bil Marco sposoben opisati veličastno podobo neizmerno bogatih mest ter poganske in nenavadne običaje sveta, o katerem na Zahodu niso vedeli nič oziroma so ga poznali le iz legend in nepotrjenih govoric. Ali bi takšne velike civilizacije, bogatejše od evropske, zares lahko obstajale? Videti je bilo nemogoče.

Palača velikega kana je bila »največja palača, kar jih je kdaj bilo«, je dejal Marco. »Zgradba je tako velika, tako razkošna in tako lepa, da nihče na zemlji ne bi mogel narediti kaj imenitnejšega.« Stene so bile prekrite z zlatom in srebrom, okrašene z izrezljanimi in pozlačenimi zmaji, zvermi, pticami, vitezi in kipi. Njena veličastna streha se je kakor kristal bleščala v opečnato rdeči, rumeni, zeleni in modri barvi. Prekrasni parki ob palači so bili polni vsakovrstnih živali.

Ceste v Kambaluku so bile v nasprotju z vijugastimi uličicami srednjeveške Evrope tako ravne in široke, da se je videlo na nasprotno stran mestnega obzidja. Sem so »prinašali dražje in redkejše predmete ter v večjih količinah [. . .] kakor v katero koli drugo mesto na svetu«, pripoveduje Benečan. »V celem letu ni bilo niti enega dneva, da ne bi v mesto poleg drugega blaga pripeljali tudi 1000 vozov svile.«

Ladij, ki so plule po Jangcekjangu, eni najdaljših rek na svetu, je bilo osupljivo veliko. Po Marcovi oceni je v pristanišču Sinju moralo biti zasidranih kar 15.000 ladij.

Marco je med drugim tudi omenil, da so Mongoli imeli navado poročati svoje mrtve otroke. Če je kaka družina izgubila štiri ali več  let starega sina, druga pa hčerko enake starosti, sta se očeta morda odločila svoja mrtva otroka poročiti. Sklenila sta poročno pogodbo in priredila veliko gostijo. Stregli so hrano ter zažigali iz papirja izrezane služabnike, denar in gospodinjske potrebščine, ker so bili prepričani, da bosta »zakonca« to imela v lasti na takoimenovanem drugem svetu.

Marco je osupel nad vojaško spretnostjo, načinom vladanja in versko strpnostjo Mongolov. Njihovi družbenoekonomski dosežki so med drugim bili pomoč revnim in bolnim, gasilci in patrulje, ki so skrbele za red, rezervne zaloge žita za primer poplav in poštni sistem za hitro pošiljanje sporočil.

Marco ni trdil, da je bil kdaj na Japonskem, čeprav je vedel, da so to deželo Mongoli skušali zavzeti. Omenja pa, da je bilo zlata na Japonskem tako obilo, da je bila cesarjeva palača od strehe do tal povsem prekrita z njim. Marcovi zapisi so bili vse do 16. stoletja za Evropejce edini vir podatkov o Japonski.

Njegova knjiga je bila stoletja občudovana, pa tudi zasmehovana. Današnji učenjaki jo, zatem ko so pretehtali vse njene netočnosti, označujejo za »neprekosljiv oris« obdobja, ko je bila Kublajeva vladavina na vrhuncu.

Nazaj v Benetke

Polovi so odšli s Kitajske okoli leta 1292. Marco pravi, da je bila odprava na poti 21 mesecev. Potovanje so začeli v današnjem mestu Quanzhou, pluli do Vietnama, nato naprej do Malajskega polotoka, do Sumatre in zatem Šrilanke, nato pa ob indijski obali do Perzije. Zadnji del potovanja jih je vodil v Konstantinopel in nazadnje v Benetke. Na tujem so bili celih 24 let, zato si ni težko predstavljati, da so jih njihovi sorodniki le stežka prepoznali. Marco je bil takrat star 41 ali 42 let.

Do kod vse je Marco na svojih potovanjih prišel, je težko oceniti. Neki pisec se je pred nedavnim odpravil po sledeh Marcovega potovanja. Že samo pot, ki jo je prepotoval med Iranom in Kitajsko, je bila dolga več kot 10.000 kilometrov. Ta podvig je bil celo s sodobnimi prevoznimi sredstvi junaško dejanje, polno izzivov.

Marcovo knjigo je v genovskem zaporu leta 1298 po nareku menda napisal neki Rustichello. Izročilo pravi, da so Marca, ko je med bitko poveljeval beneški galeji, ujeli Genovčani, ki so bili tedaj v vojni z Benečani. Njegov sojetnik Rustichello je imel izkušnje s pisanjem zgodb v francoščini. Očitno ga je Marcova navzočnost spodbudila k pisanju.

Marco je bil iz zapora najbrž izpuščen leta 1299, ko sta mesti Benetke in Genova sklenili mir. Vrnil se je v Benetke, se poročil in imel tri hčerke. Umrl je v svojem domačem mestu leta 1324, star 69 let.

Nekateri ljudje še vedno dvomijo o tem, ali je Marco storil vse, kar je trdil, da je, ali pa je le preprosto pripovedoval zgodbe, ki jih je slišal od drugih popotnikov. Toda ne glede na to, iz katerih virov je črpal svoj Opis sveta, se učenjaki zavedajo njegove vrednosti. »Niti prej niti kasneje,« pravi neki zgodovinar, »ni Zahodu nihče podaril tako velikanske zakladnice geografskega znanja.« Knjiga Marca Pola še naprej ostaja spričevalo o tem, kako ljudi očarajo potovanja, novi prizori in daljne dežele.

[Zemljevid na strani 24, 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Marcovo potovanje na Kitajsko (glej publikacijo)

Na Kitajskem (glej publikacijo)

Pot domov (glej publikacijo)

ITALIJA

Genova

Benetke

TURČIJA

Istanbul (Konstantinopel)

Trabzon

Akko

(Saraj)

GRUZIJA

g. Ararat

IRAN (PERZIJA)

Perzijski zaliv

AFGANISTAN

UZBEKISTAN

Buhara

PAMIR

Kašgar

TARIMSKA KOTLINA

PUŠČAVA GOBI

MONGOLIJA

(KOREJA)

KITAJSKA (KATAJ)

Peking (Kambaluk)

Yangzhou

Jangcekjang

Quanzhou

MJANMAR

VIETNAM

MALAJSKI POLOTOK

SUMATRA

ŠRILANKA

INDIJA

[Vir slike]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 24]

Benetke

[Slika na straneh 24, 25]

g. Ararat

[Vir slike]

Robert Azzi/Saudi Aramco World/PADIA

[Slika na strani 24]

Mongolka

[Vir slike]

C. Ursillo/Robertstock.com

[Slika na straneh 24, 25]

Čolnar, Mjanmar

[Slika na strani 25]

Veliki kitajski zid

[Slika na strani 25]

Peking

[Slika na strani 25]

Vietnam

[Slika na strani 25]

Indijske začimbe

[Slike na strani 26]

Kitajski konjeniki, Kublajkan, reka Jangcekjang

[Viri slik]

Konjeniki: Tor Eigeland/Saudi Aramco World/PADIA; Kublajkan: Collection of the National Palace Museum, Taiwan; Jangcekjang: © Chris Stowers/Panos Pictures

[Navedba vira slike na strani 23]

© Michael S. Yamashita/CORBIS

[Navedba vira slike na strani 27]

© 1996 Visual Language