Težave med vojno so me pripravile na življenje

PRIPOVEDUJE ERNST KRÖMER

»To je vajina soba.« S temi besedami so meni in mojemu sodelavcu v zahodnoafriški državi Gabon izrazili dobrodošlico. V sobici je bilo prostora le za žimnico. Tu sva živela šest mesecev.

ŽIVLJENJE na kmetiji med drugo svetovno vojno me je pripravilo na kasnejše težke razmere. Ob izbruhu vojne leta 1939 je nacistična Nemčija hitro zasedla Poljsko. Takrat mi je bilo štiri leta. V naši družini so bili poleg staršev še mlajši brat in sestra ter dve starejši sestri. Oče nas je opozarjal, naj bomo pripravljeni na težke čase, če bi Nemčija vojno izgubila.

Živeli smo v Löwensteinu, nemški vasici v Dolnji Šleziji, ki je danes del Poljske. Na naši kmetiji, veliki kakih 25 hektarov, smo gojili žito in redili živino. Oče je poleg tega še vodil delo kmetov v pokrajini. Ko so oblast prevzeli nacisti, je dobil nalogo, naj organizira kmete, da bi pomagali podpreti vojno.

Oče je bil med prvo svetovno vojno v konjenici, sedaj pa mu zaradi njegove vladne službe pri nacistih ni bilo treba v vojsko. Moja starša sta se že dolgo pred tem izpisala iz cerkve, saj sta bila razočarana nad ravnanjem duhovščine med prvo svetovno vojno. Tako sem odrastel, ne da bi se zanimal za religijo.

V šolo sem začel hoditi leta 1941, vendar sem jo sovražil in bil prepričan, da lahko počnem marsikaj zanimivejšega, kakor pa da strmim v tablo. Na začetku leta 1945, samo nekaj mesecev pred koncem vojne, so Breslau (Wrocław), glavno mesto Dolnje Šlezije, začeli oblegati Rusi. Nekega sobotnega večera smo lahko videli, kako je bilo to mesto, od nas oddaljeno skoraj 50 kilometrov, povsem ožarjeno od ognja iz možnarjev in eksplozij bomb, ki so jih odvrgla letala. Nedolgo zatem smo morali zbežati v gore. V domači Löwenstein smo se vrnili po koncu vojne.

Po vojni

Po vojni so prišli težki časi. Ženske so posiljevali in ropanje je bilo del vsakdanjika. Pokradli so nam večino živine.

Julija 1945 so očeta aretirali. Sedem noči so ga brutalno zasliševali in nato izpustili. Čez tri mesece so ga zopet aretirali in odpeljali s seboj. Nikdar več ga nismo videli. Dva Poljaka sta prevzela našo kmetijo in trdila, da je njuna last. Aprila 1946 so vsem Nemcem v vasi ukazali,  naj odidejo in s seboj vzamejo samo to, kar lahko nesejo.

Mama je bila na ta dogodek pripravljena, zato nas ni vrgel iz tira. Imela je veliko košaro na kolesih, v katero je dala posteljnino, vsak od nas pa si je še oprtal poln nahrbtnik reči, ki smo jih potrebovali. Poljska policija nas je strpala v živinske vagone. V vsakem je bilo 30 ljudi. Čez kaka dva tedna smo prispeli na cilj našega potovanja, v severozahodno Nemčijo, nedaleč od Nizozemske.

Oblast je našo družino in sorodnike – vsega skupaj 19 ljudi – namestila v dve sobi na neki kmetiji, kakih 8 kilometrov proč od Quakenbrücka. Sčasoma so nekatere sorodnike dodelili na druge kmetije, tako da ni bilo več takšne gneče.

Mama se je za nas otroke zelo žrtvovala in pogosto ni jedla, samo da mi ne bi bili lačni. Prvo zimo smo bili brez kurjave. Po stenah in stropih je bila debela plast ledu, zato so bile naše sobe videti kakor ledene jame. Na srečo smo imeli toplo posteljnino in zato smo ostali živi.

Stik s Pričami

Okoli leta 1949 je ena od mojih tet dala mami Stražni stolp. Članek iz te revije jo je spomnil, da je med vojno po radiu slišala, kako je Hitler obsojal ‚zalego‘, ki je napovedovala propad Nemčije. Mama se je spraševala, kdo so ti ljudje. Ko je v Stražnem stolpu prebrala, da so Jehovove priče, ji je to vzbudilo zanimanje in odločila se je, da bo z njimi preučevala Biblijo.

Nekega dne v aprilu 1954 sem spoznal zakonski par Prič, ki je preučeval z mamo. Po biblijskem pouku sem od njiju sprejel naročnino na Stražni stolp, pa tudi knjižico Can You Live Forever in Happiness on Earth?. Ko sem jo prebral, sem bil prepričan, da sem našel resnico. Zato sem jo dal tudi svoji delodajalki. Ko sem jo vprašal, kaj si misli o prebranem, je dejala: »Zelo lepo piše, vendar je prelepo, da bi bilo res. Tega enostavno ne morem verjeti.«

»No, prepričan sem, da je to resnica,« sem ji odvrnil, »in ne bom je spustil iz rok.« Zmajala je z glavo in rekla: »To sporočilo je za blage ljudi. Ti pa si preveč divji, da bi bil Priča.« Toda v svojem življenju sem pričel delati spremembe.

V našem kraju ni bilo nobene Priče, vendar sem Biblijo preučeval sam in vsak teden s kolesom prevozil kakih 10 kilometrov, da bi bil navzoč na shodih. Kasneje sem obiskal tudi okrajni zbor, kjer se je k čaščenju zbralo več občin Jehovovih prič. Tam sem prvič skupaj z drugimi sodeloval v javnem oznanjevanju. Kmalu zatem sem pričel redno oznanjevati. Z mamo sva se krstila 14. julija 1954. Kasneje je pri 80-ih postala Priča tudi moja babica po mamini strani.

Zaposlitev na kmetiji mi je jemala preveč časa, zato sem jo pustil in začel delati kot gozdar. Zatem se je naša družina preselila v Reutlingen, majhno mesto blizu Stuttgarta. Tam je postala Priča tudi moja mlajša sestra Ingrid, edina od ostalih otrok v naši družini.

Polnočasno oznanjevanje

Leta 1957 je mami navsezadnje uspelo doseči, da so očeta uradno razglasili za mrtvega. Tako je začela dobivati pokojnino, zaradi česar ni bila več odvisna od moje finančne podpore. Ker nisem imel več denarnih obveznosti do družine, sem si poiskal službo s polovičnim delovnim časom in aprila 1957 začel polnočasno oznanjevati kot pionir. Kasneje so me povabili v posebno pionirsko službo. To je prišlo na uho nekemu Sopričevalcu. Povabil me je v svojo pisarno in mi dejal: »Prepričan sem, da bi ti malo pomoči prišlo prav.« V roko mi je stisnil 500 nemških mark. S tem denarjem sem si kupil vsa oblačila, ki sem jih potreboval, in še mi je ostalo 200 mark.

Leta 1960 sem se prostovoljno javil za služenje v Avstriji. Tam sem z veseljem oznanjeval v Scheibbsu in kratek čas tudi v Linzu. Pozneje istega leta pa sem doživel hudo nesrečo z motorjem in si pri tem zlomil desno nogo. Po  nekaj operacijah sem lahko nadaljeval svoje delo. Vendar sem se moral leta 1962 vrniti domov v Reutlingen, da bi uredil zaplete v zvezi s priselitvijo. Tam so me še enkrat operirali in mi odstranili kovinsko palico, ki so mi jo pred tem vstavili v nogo. Da bi lahko poravnal stroške zdravljenja, šest mesecev nisem pioniral.

Ko je občino, v kateri sem služil, obiskal potujoči nadzornik, mi je predlagal, naj se prijavim za delo v podružničnem uradu Jehovovih prič, ki je bil takrat v nemškem mestu Wiesbaden. To sem tudi storil in čez dva tedna so mi poslali telegram, naj čimprej pridem. Teden kasneje, bilo je maja 1963, sem v nemški podružnici, imenovani Betel, že delal pri rotacijskem stroju za tiskanje revij.

Marljivo se učim

Betel je bil najboljši kraj, kjer sem kdaj živel, in hitro sem se privadil težkemu delu. Leta 1965 sem obiskal Španijo in s seboj na skrivaj nesel biblijsko literaturo, ker je bilo takrat oznanjevalsko delo tam prepovedano. Ta obisk je v meni zbudil željo po tem, da bi se naučil novega jezika, in izbral sem si angleščino. Za učenje sem izkoristil vsako priložnost. Približno v tem času je bila v Nemčiji ustanovljena prva angleško govoreča skupina in pridružil sem se ji. Prvič sem za preučevalni članek v angleškem Stražnem stolpu porabil sedem ur. Ko sem naslednjega preučeval samo pet ur, sem vedel, da napredujem.

Leta 1966 so me povabili v 43. razred šole Gilead v Združenih državah, ki je namenjena temu, da bi se oznanjevalci Jehovovih prič izšolali za misijonarsko delo. Aprila 1967, po podelitvi diplom, sva bila z Güntherjem Reschkejem dodeljena v zahodnoafriški Gabon. Ko sva prispela v Libreville, glavno mesto Gabona, sva živela v sobici, ki sem jo opisal na začetku, svoja oblačila pa sva obesila v jedilnico. Čez šest mesecev sva se preselila v drug misijonarski dom.

V Gabonu se mi je bilo od vsega najtežje naučiti francoščino. Navsezadnje sem jo po silnem trudu kar obvladal. Potem pa so leta 1970 naše oznanjevalsko delo nenadoma prepovedali. Nam misijonarjem so dali na voljo dva tedna, da zapustimo državo.

V Srednjeafriško republiko

Z drugimi misijonarji sem bil dodeljen v Srednjeafriško republiko. Uradni jezik v tej državi je bila sicer francoščina, toda da bi lahko oznanjevali večini ljudi, smo se morali naučiti sangoščino. Poslani smo bili v mesto Bambari, skoraj 300 kilometrov proč od prestolnice Bangui, da bi tam ustanovili misijonarski dom. V Bambariju ni bilo ne elektrike ne tekoče vode, toda tamkajšnji občini sta potrebovali našo pomoč. Zaradi tega, kar sem doživel med vojno v Evropi, sem se dosti lažje spoprijel z življenjskimi razmerami  v Bambariju, pa tudi v krajih, kamor sem bil kasneje dodeljen.

V Bambariju sem služil dve leti, nato pa sem dobil nalogo, da kot potujoči nadzornik obiskujem občine. V državi je bilo kakih 40 občin in z vsako sem preživel po en teden. Imel sem majhen avto, kadar pa so blatne ceste postale težko prevozne, sem potoval z javnimi prevoznimi sredstvi.

Avtomobilov niso popravljali nikjer drugje v državi, kot samo v mestu Bangui. Ker sem moral zaradi svoje zadolžitve veliko potovati, sem si kupil nekaj knjig o popravilu vozil, si priskrbel nekaj orodja in večino popravil na avtomobilu opravil kar sam. Nekoč je počilo ohišje glavnega ležaja na pogonski gredi, in avto je obstal. Najbližje naselje je bilo kakih 60 kilometrov proč. V gozdu sem odsekal kos trdega lesa, iz njega naredil ohišje za ležaj in ga z žico pritrdil na pogonsko gred, pri čemer sem uporabil veliko maziva. Tako sem lahko nadaljeval potovanje.

Še zlasti mi je bilo izziv služiti v divjini, saj so na teh področjih le redki znali brati oziroma pisati. V neki občini je znal brati samo eden, pa še ta je imel govorno napako. Preučevalni članek v Stražnem stolpu je bil neobičajno težak, vendar mi je zelo okrepilo vero, ko sem videl, kako iskreno se v občini trudijo, da bi razumeli to, o čemer smo razpravljali.

Na koncu sem jih vprašal, kako jim koristi pouk, ki ga ne morejo docela razumeti. Njihov odgovor me je prevzel: »Drug drugemu smo v spodbudo.« (Hebrejcem 10:23–25)

Čeprav je bilo veliko mojih krščanskih bratov in sester nepismenih, so me veliko naučili o življenju. Pričel sem se zavedati, kolikšne vrednosti je svetopisemski nasvet, naj ‚drug drugega cenimo više od sebe‘. (Filipljanom 2:3) Moji afriški bratje so me zelo veliko naučili o ljubezni, prijaznosti in gostoljubnosti, pa tudi o tem, kako preživeti v divjini. Besede brata Nathana Knorra, tedanjega predsednika šole Gilead, ki nam jih je izrekel ob podelitvi diplom, so imele sedaj zame veliko večji pomen. Dejal je: »Bodimo ponižni in nikoli ne mislimo, da vse vemo. Ker ne vemo. Še marsičesa se moramo naučiti.«

Življenje v afriški divjini

Med obiskovanjem občin sem živel pri bratih in sestrah. Ponavadi je bil tisti teden, ko sem bil pri njih na obisku, nekakšen praznik, še zlasti za otroke. To pa zato, ker so bratje iz gostujoče občine odšli na lov ali ribolov ter se zelo potrudili, da je bilo za vsakogar dovolj hrane.

Ko sem bival pri bratih in sestrah v njihovih kolibah, sem jedel vse, od termitov do slonjega mesa. Pogosto so bile na našem jedilniku opice. Še posebej sta mi šla v slast divja svinja in jež. Seveda nismo imeli vsak dan pojedine. Moje telo je sprva potrebovalo nekaj časa, da se je prilagodilo na tamkajšnjo hrano, ko pa se je enkrat privadilo, je želodec lahko prebavil skoraj vse, s čimer so mi postregli. Ugotovil sem, da uživanje papaje skupaj s semeni blagodejno deluje na želodec.

V divjini se lahko pripeti marsikaj nepričakovanega. Ob neki priložnosti so me zamenjali za vodnega duha – po njihovem je to beli  duh mrtvega človeka, ki živi v vodi. Tamkajšnji ljudje verjamejo, da vodni duh lahko človeka potegne v vodo in ga utopi. Ko sem torej nekoč po kopanju lezel iz potoka, me je zagledala neka deklica, ki je prišla zajet vodo. Stekla je proč in vso pot vpila. Ko je Sopričevalec ljudem skušal pojasniti, da sem oznanjevalec, ki je tu na obisku, in ne duh, mu niso verjeli. Ugovarjali so: »Belec ne bi nikoli prišel vse do sem.«

Pogosto sem zaradi svežega zraka spal na prostem. S seboj sem vedno imel mrežo proti komarjem, saj me je varovala tudi pred kačami, škorpijoni, podganami in drugimi živalmi. Večkrat so me napadle potujoče mravlje in ravno mreža proti komarjem mi je bila v zaščito. Neke noči sem z žepno svetilko posvetil v mrežo in videl, da je povsem prekrita z mravljami. Od tam sem hitro odnesel pete, saj lahko te mravlje kljub svoji neznatnosti ubijejo celo leva.

Med bivanjem na jugu Srednjeafriške republike, blizu reke Kongo, sem oznanjeval Pigmejcem, ki so povsem odvisni od zemlje. So vešči lovci in vedo, kaj se lahko jé in kaj ne. Nekateri od njih govorijo sangoščino in z veseljem so nam prisluhnili. Ponavadi so se strinjali, da jih ponovno obiščemo, vendar smo ob ponovnem obisku ugotovili, da so se medtem preselili drugam. Takrat nihče izmed njih ni postal Priča, kasneje pa sem izvedel, da se jih je nekaj krstilo v republiki Kongo.

V Srednjeafriški republiki sem bil okrajni nadzornik pet let. Potoval sem po vsej državi in večinoma obiskoval občine v divjini.

Služim v nigerijski podružnici

Maja 1977 so me povabili, naj pridem v nigerijski podružnični urad Jehovovih prič v Lagos. Ta afriška država z največ prebivalci je tedaj imela skoraj 100.000 Prič in v podružnici je delalo kakih 80 prostovoljcev. Dodelili so mi delo v garaži, kjer sem med drugim popravljal in vzdrževal avtomobile.

Leta 1979 sem se vrnil h kmetovanju, delu, ki sem ga v mladosti opravljal v Evropi. Farma, ki je podružnično osebje oskrbovala s hrano, je bila v Ilaru, kakih 80 kilometrov proč od Lagosa. Tam sem ugotovil, da se kmetovanje v tropskem deževnem gozdu precej razlikuje od kmetovanja v Evropi. Na farmi sem delal tri leta in pol, nato pa sem se vrnil v Lagos in znova popravljal avtomobile.

Leta 1986 so me premestili v Igiedumo, kakih 360 kilometrov iz Lagosa, kjer so gradili nov velik podružnični kompleks. Ti objekti so bili posvečeni januarja 1990. Tu je tiskarna, majhna farma in stanovanjske zgradbe za več kot 500 ljudi. Stavbe se razprostirajo na 60 hektarov velikem zemljišču, ki ga obdaja skoraj dva metra visok zid. Trenutno nadzorujem delo na farmi in vzdrževanje okolice, za kar skrbi kakih 35 članov osebja.

V Nigeriji sem približno 27 let in vsa ta leta sem v podružnici zares užival v različnih nalogah. Srečen sem, da je moja mama zvesta Jehovu in da moja mlajša sestra Ingrid, ki je bila 14 let v posebni pionirski službi, še vedno služi Jehovu skupaj s svojim možem.

Kljub izzivom, s katerimi se srečujem, resnično uživam v tem, da služim Jehovu in svojim duhovnim bratom in sestram v Zahodni Afriki. Hvaležen sem, da sem vse do danes trdnega zdravja ter molim, da bi tako tudi ostalo in bi lahko še naprej dejavno služil našemu velikemu Bogu Jehovu.

[Zemljevid na strani 21]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Nigerija

Srednjeafriška republika

Gabon

[Vir slike]

Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.

[Slika na strani 18]

S svojo mamo Gertrud in sestrico Ingrid leta 1939

[Slika na strani 20]

Med misijonarjenjem v Gabonu

[Slika na strani 20]

V Srednjeafriški republiki sem živel v vaseh, kot je ta na sliki