Zakaj nekateri znanstveniki verjamejo v Boga

ZNANOST nenehno odkriva nove skrivnosti o vesolju in življenju, ki ga je na našem planetu vse polno. Kljub temu so tako znanstveniki kot laiki pred naslednjimi temeljnimi vprašanji: Kako je nastalo vesolje? Kaj je bilo pred tem? Zakaj je videti, da je vesolje zasnovano posebej zato, da podpira življenje? Kako je nastalo življenje tukaj na Zemlji?

Znanost še vedno ne more odgovoriti na ta vprašanja. Nekateri ljudje dvomijo, da sploh kdaj bo. To je mnoge spodbudilo, da znova premislijo o svojih glediščih in prepričanju. Pretehtajmo tri skrivnosti, ki nekatere znanstvenike spodbujajo k temu, da razmišljajo o obstoju Stvarnika.

Precizna nastavitev v vesolju – po naključju?

S precizno nastavitvijo v vesolju je povezano eno važnejših vprašanj. Zakaj so v vesolju nespremenljivi fizikalni zakoni in naravne konstante, ki tako natančno in dovršeno podpirajo planet, kakršen je naš, in vse življenje na njem?

Kaj želimo z izrazom precizna nastavitev povedati? Razmislite denimo o natančnih nastavitvah štirih osnovnih fizikalnih sil: elekromagnetizmu, gravitaciji, močni jedrski sili in šibki jedrski sili. * Te sile vplivajo na vse, kar je v vesolju. Nastavljene in naravnane so tako natančno, da bi celo najmanjše spremembe lahko povzročile, da bi bilo vesolje brez življenja.

Mnogi razmišljajoči ljudje preprosto ne morejo biti zadovoljni z razlago, da je bilo to le naključje. John Polkinghorne, nekdanji fizik s Cambridgea, je sklenil: »Ko človek dojame, da morajo biti naravni zakoni za obstoj vidnega vesolja tako neverjetno precizno nastavljeni, se mu porodi zamisel, da vesolje ni nastalo samo od sebe, ampak je za vsem tem določen namen.«

Avstralski fizik Paul Davies je dejal nekaj podobnega: »Ni dvoma, da se mnogi znanstveniki [. . .] posmehujejo zamisli o obstoju Boga oziroma celo temu, da bi obstajalo neosebno stvarjenjsko počelo.« Dodal je: »Sam se ne pridružujem njihovemu posmehovanju. [. . .] Ne morem verjeti, da je naš obstoj v tem vesolju le igra usode, [. . .] naključne nepravilnosti v veliki kozmični drami.«

 Izziv zapletenosti

Drugi problem, ki muči današnje znanstvenike, je ogromna zapletenost sveta okoli nas. Zdrav razum nam pravi, da bolj ko je nekaj zapleteno, manj verjetnosti je, da bi nastalo po naključju. Razmislite o temle primeru.

Za nastanek DNK, zidaka življenja, mora zelo natančno potekati veliko kemičnih reakcij. Pred tremi desetletji je dr. Frank Salisbury z Državne univerze v Utahu (ZDA) izračunal verjetnost za spontan nastanek osnovne molekule DNK, nujne za pričetek življenja. Izračuni so pokazali, da je verjetnost tako majhna, da je matematično nemogoča. *

Zapletenost je še posebej očitna pri živih organizmih s kompleksnimi deli telesa, ki bi bili neuporabni brez drugih kompleksnih telesnih delov. Ustavimo se malo pri razmnoževanju.

Po teorijah evolucije so se živa bitja, ko so postajala vse bolj zapletena, še naprej razmnoževala. Na neki točki pa so samičke številnih vrst morale razviti spolne celice, ki naj bi jih samčki oplodili s komplementarnimi spolnimi celicami. Da bi vsak od obeh roditeljev potomcu zagotovil ustrezno število kromosomov, morajo spolne celice obeh skozi presenetljiv postopek, imenovan mejoza. Z njim se v roditeljskih celicah običajno število kromosomov razpolovi in tako ni mogoče, da bi jih potomci imeli preveč.

Seveda bi bil isti postopek potreben pri drugih vrstah. Kako je potem »prva mati« vsake vrste postala sposobna razmnoževanja s popolnoma razvitim »prvim očetom«? Kako se je lahko pri obeh hkrati v njunih spolnih celicah število kromosomov razpolovilo, tako da so nastali zdravi potomci z nekaterimi značilnostmi obeh staršev? In če so se te razmnoževalne značilnosti razvile postopoma, kako bi lahko samček in samička vsake vrste preživela, če so bile takšne pomembne značilnosti šele delno razvite?

Celo pri eni sami vrsti je verjetnost za naključno razmnoževalno soodvisnost tako majhna, da se je ne da izračunati. Verjetnosti, da bi se ta soodvisnost pojavila pri mnogih različnih vrstah, ni mogoče razumsko pojasniti. Ali lahko takšno zapletenost pojasni teoretični proces evolucije? Kako lahko naključni, slučajni in nenamenski dogodki povzročijo nastanek tako zapletenih in med seboj povezanih sistemov? Živa bitja so polna značilnosti, ki dokazujejo predvidevanje in načrtovanje, kar kaže na inteligentnega Načrtovalca.

Mnogi strokovnjaki so prišli do takšnega sklepa. Denimo matematik William A. Dembski je napisal, da je »inteligentno oblikovanost«, ki je očitna v »vidnih značilnostih naravnega sveta, [. . .] mogoče primerno pojasniti le, če se jo pripiše inteligentnim vzrokom«. Molekularni biokemik Michael Behe takole povzame dokaze: »Lahko ste dober katoličan in verjamete v darvinizem. Biokemija pa je  razmišljajočemu znanstveniku vero v darvinizem zelo otežila.«

Pomanjkljiva fosilna zbirka

Tretja skrivnost, ki bega nekatere znanstvenike, je povezana s fosilno zbirko. Če je evolucija trajala dolge dobe, bi med glavnimi vrstami živih bitij morali najti veliko vmesnih organizmov oziroma veznih členov. Vendar so glede tega številni fosili, izkopani vse od Darwinovega časa, neprepričljivi. Manjkajoči vezni členi so ravno to – manjkajoči!

Številni znanstveniki so zato sklenili, da so dokazi za evolucijo preveč neprepričljivi in protislovni, da bi potrdili, da se je življenje razvilo. Aeronavtski inženir Luther D. Sutherland je v svoji knjigi Darwin’s Enigma napisal: »Znanstveni dokazi kažejo, da je bila temeljno drugačna vrsta življenja, kadar koli se je na Zemlji prvič pojavila, vse od enocelične praživali do človeka, že dovršena, njeni organi in strukture so bili popolni ter povsem funkcionalni. Iz tega dejstva lahko samo sklenemo,  da je pred prvim pojavom življenja na Zemlji že obstajala nekakšna inteligenca.«

Po drugi strani pa se fosilna zbirka zelo ujema s splošnim redom pojava oblik življenja, ki je opisan v Bibliji v Prvi Mojzesovi knjigi. Donald E. Chittick, fizikalni kemik, ki je doktoriral na Državni univerzi v Oregonu, pravi: »Človeka neposredni ogled fosilne zbirke privede do sklepa, da so se živali razmnoževale vsaka po svoji vrsti, kot je zapisano v Prvi Mojzesovi knjigi. Niso prešle iz ene vrste v drugo. Dokazi se sedaj, podobno kot v Darwinovih dneh, skladajo z zapisom o neposredni stvaritvi iz Prve Mojzesove knjige. Živali in rastline se še naprej razmnožujejo v svoji vrsti. Pravzaprav je neskladje med paleontologijo (veda o fosilih) in darvinizmom tako močno, da nekateri znanstveniki pričenjajo verjeti v to, da se vmesnih členov ne bo nikoli našlo.«

Prepoznati dokaze

Prej omenjeno je le vrh ledene gore neodgovorjenih vprašanj, ki begajo nasprotnike dokazov za obstoj Stvarnika. Nekateri znanstveniki doumevajo, da je zavračanje Boga pot, ki ni tlakovana z jasnimi dokazi in logičnim razmišljanjem, ampak z domnevanjem in ugibanjem, s katerima si veliko obetajo.

Zato je Allan Sandage potem, ko je vse življenje posvetil uspešnemu znanstvenemu raziskovanju in delu, dejal: »Ravno ta moja znanost me je pripeljala do sklepa, da je svet veliko bolj zapleten, kot to lahko pojasni znanost. Skrivnost obstoja si lahko razložim le z nadnaravnim.«

[Podčrtni opombi]

[Okvir na strani 6]

Vprašanja, ki begajo znanstvenike

▪ Kako so lahko štiri temeljne fizikalne sile, ki omogočajo obstoj vesolja in življenja, tako precizno nastavljene?

▪ Kako je mogoče pojasniti zelo veliko in pogosto nespremenljivo zapletenost živih organizmov?

▪ Zakaj je fosilna zbirka pomanjkljiva in kje so dokazi za vmesne organizme oziroma člene med glavnimi vrstami živih bitij?

[Okvir na strani 8]

Zgolj slepo naključje?

Neki bralec je, ko je National Geographic pred nedavnim objavil privlačno naslovnico, ki je prikazovala ljubečo vez med materjo in otrokom, uredništvu te revije napisal: »Fotografija matere z otrokom, ki je na naslovnici, je mojstrovina. Ne morem razumeti, kako lahko kdo ob pogledu na tega lepega otroka, ki je bil pred devetimi meseci jajčece, veliko kot bucikina glavica, meni, da je ta čudoviti razvoj zgolj slepo naključje.«

Mnogi bi se strinjali. Pisec in nekdanji profesor jedrske fizike dr. Gerald Schroeder primerja verjetnost, da sta vesolje in življenje nastali po naključju, z verjetnostjo, da bi trikrat zapored zadeli na loteriji: »Preden bi prišli po svoj tretji zadetek, bi bili zaradi goljufanja že na poti v zapor. Možnost, da bi trikrat zapored ali trikrat v življenju zadeli na loteriji, je tako majhna, da je zanemarljiva.«

[Slike na strani 7]

Življenje ne bi bilo mogoče, če te štiri sile ne bi bile tako precizno nastavljene in usklajene

Šibka jedrska sila omogoča, da naše sonce stalno gori

Gravitacija omogoča, da predmeti ostanejo na zemlji

Močna jedrska sila povezuje jedra atomov

Elektromagnetna sila povzroča bliskanje

[Sliki na strani 7]

Kako bi lahko naključne sile naredile nekaj tako zapletenega, kot je že ena sama celica z DNK-jem, kaj šele človeka?

[Sliki na strani 8]

Fosilna zbirka ni dokaz, da se je življenje razvilo