Sivka – darilo čutom

Od pisca za Prebudite se! iz Avstralije

ANGLEŠKA kraljica Elizabeta I. je zahtevala, da je ta rastlina kot dodatek jedem vedno na kraljevski mizi. Francoski kralj Karel VI. je sedel na blazinah, ki so jih napolnili z njo. Angleška kraljica Viktorija se je z njo umivala. Nad čim so bile te kronane glave tako navdušene? Prevzela jih je dišavna grmovnica, znana kot sivka. Vsakdo, ki je kdaj stal sredi vijoličastih poljan sivke, bo razumel, zakaj je toliko ljudi očaranih nad to aromatično rastlino.

Obstaja več kot 30 vrst sivke. Ta trdoživa rastlina uspeva v različnih podnebjih – od hladnih francoskih Alp do suhega in vročega Bližnjega vzhoda. Njeno botanično ime Lavandula je izpeljanka iz latinske besede lavare, ki pomeni »umiti«. Takšno ime je dobila, ker so stari Rimljani imeli navado, da so vodo, v kateri so se kopali, odišavili s sivkinim oljem.

Častitljiva zdravilna rastlina

Sivka se v zdravilstvu uporablja že skoraj 2000 let. V srednjem veku je bila glavna sestavina zvarka, ki je bil znan po imenu kis štirih tatov, s katerim so se bojevali proti kugi. To ime je verjetno dobil, ker so se plenilci grobov, ki so brskali po lastnini umrlih zaradi kuge, umivali s takšno sivkino raztopino. Videti je, da so se kljub tveganosti svojega početja le redko nalezli te bolezni.

Zdravilci iz 16. stoletja so trdili, da sivka razen prehladov in glavobolov zdravi tudi hromost udov in nevroze. Poleg tega so verjeli, da nošenje čepice s sivko povečuje inteligenco. Še med prvo svetovno vojno so nekatere vlade spodbujale državljane, naj na svojih vrtovih poberejo sivko, da bi se s pridobljenim oljem lahko namočilo obveze za ranjene vojake.

Tradicionalno zdravljenje pod drobnogledom

Videti je, da nekatera sivkina olja, še posebej olje iz vrste Lavandula angustifolia, učinkujejo na številne vrste bakterij in glivic. Nekateri raziskovalci pravijo, da utegne biti sivkino olje koristno pri zdravljenju bakterijskih  okužb, ki se jih ne da pozdraviti z antibiotiki. »Sivkino olje se uporablja tudi v babištvu,« piše v neki nedavno objavljeni raziskavi. »Obsežna klinična študija je pokazala, da so se matere, ki so dosledno uporabljale sivkino olje [v vodi za kopanje], 3 do 5 dni po porodu počutile bolje od drugih [. . .]. Danes se sivkino olje zaradi svojega splošno znanega blažilnega delovanja uporablja tudi v številnih porodnih sobah.«

Kako je s kraljico Elizabeto I. in njenim uživanjem sivke? Ali je ta rastlina zares užitna? »V tudorski in elizabetinski Angliji je bila sivka priljubljena začimba. Dodajali so jo k divjačini, pečenemu mesu, sadnim solatam, posipali pa so jo tudi po sladicah ali kot slaščico uživali kar samo,« pravi Judyth McLeod v svoji knjigi Lavender, Sweet Lavender. Danes se z nekaterimi vrstami sivke odišavlja piškote, pecivo in sladoled. Po drugi strani pa vse vrste niso zaželene – še posebej ne med žuželkami. Pravzaprav »so lahko sivkino olje oziroma zdrobljeni listi in cvetovi sivke uporabni kot pesticid za komercialno [. . .] in domačo rabo, saj sivka odganja pršice, črnega žitnega žužka, listne uši in suknarskega molja«, je pisalo v neki študiji.

Vse več povpraševanja

V zadnjih desetletjih je sivka zopet postala priljubljena. Danes jo gojijo v Avstraliji, Evropi, na Japonskem, Novi Zelandiji in v Severni Ameriki. »Sivka je kakor vino,« pravi Byron, mlad strokovnjak za hortikulturo, ki skrbi za deset hektarjev sivke v jugovzhodnem delu Viktorije v Avstraliji. »Olje, ki se pridobiva iz iste vrste sivke, se od področja do področja razlikuje, ker nanj vplivata zemlja in podnebje, kjer ta rastlina raste. Na končni izdelek lahko vplivata celo čas in metoda nabiranja.«

Toda v nasprotju z vinom se sivkino olje ne pridobiva z mečkanjem, ampak s parjenjem. Byron pojasnjuje: »Za en liter olja je potrebnih približno 250 kilogramov sivke. Sveže rezane cvetove, stebla in liste dobro stisnemo v velikem jeklenem kotlu. V dno posode dovajamo paro, in ko se ta dviguje skozi rastlinske dele, se iz njih izloča olje. Para in olje odtečeta po kondenzatorju v lonec, kjer se olje loči od vode in dvigne na površje. Olje nato poberemo in shranimo v posodah, prevlečenih s keramiko, kjer ga nekaj mesecev pustimo, da dozori.«

Sivkino olje, ki ga pridelujejo na Byronovi farmi, se uporablja v milih, kremah in svečah. Cvetje prodajajo sveže ali posušeno, cvetne glavice pa so še posebej cenjena sestavina potpurija oziroma dišavnih mešanic. Polja sivke letno obišče na tisoče turistov, ki želijo pokusiti slaščice s sivko ter si napasti oči pa tudi nos. Byron te hvaležne obiskovalce pogosto spomni: »Mi ne delamo olja; mi ga le pridobivamo. Stvarnik sivke je tisti, ki nam je dal to rastlino kot darilo čutom.«

[Okvir na strani 11]

Za prodajo se pridobiva tri vrste sivkinega olja

Pravo sivkino olje se pridobiva iz vrste, znane kot Lavandula angustifolia. V nasprotju s spodaj omenjenimi olji ima le blag vonj po kafri oziroma ga sploh nima. Letno se ga pridela okoli 200 ton.

Olje iz širokolistne sivke se pridobiva iz vrste Lavandula latifolia. V enem letu se ga pridela tudi do 200 ton.

Lavandinovo olje se pridobiva iz križanca zgoraj omenjenih vrst. Po svetu se ga vsako leto proda več kot tisoč ton.

[Slika na strani 10]

V številnih nasadih še vedno uporabljajo tradicionalne metode nabiranja sivke

[Slika na strani 10]

Sivkino olje pridobivajo v velikih destilarnah

[Slika na strani 10]

Preden se sivkino olje uporabi v različnih izdelkih, ga je treba dati v jeklene posode, prevlečene s keramiko, da dozori