Svet glasbe na dosegu rok

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

»NAJVELIČASTNEJŠE med vsemi glasbili« – tako nekateri gledajo na klavir. Je vsestranski in čustveno izrazen ter je doma tako v svetu klasične kot džezovske in popularne glasbe. Na koncertnem odru kraljuje kot mogočen solist, vendar zelo diskretno podpre celo plahega pevca. Čeprav je nekakšen »orkester v enem«, se zlahka zlije s skoraj vsakim glasbilom. Opisan je kot »glasbeni ustreznik umetnikove palete« in kot tak je navdihnil nekaj najlepših glasbenih stvaritev, kar jih je bilo kdaj napisanih. Kdo je iznašel klavir in zakaj je še danes priljubljen? *

Klavirjevi predhodniki

Med prvimi strunskimi glasbili, na katera se je brenkalo s prsti, sta bili harfa in lira. (1. Mojzesova 4:21) Kasneje se je pojavil oprekelj, na katerega so igrali tako, da so po strunah udarjali s kladivci. V Evropi so v srednjem veku razvili glasbila s tipkami, ki trzajo strune ali pa nanje udarjajo. Med njimi sta bila najbolj priljubljena klavikord in čembalo. Klavikord je imel obliko kvadraste škatle s pokrovom, na strune pa so od spodaj udarjale kovinske ploščice, ki se jim reče tangente. Čeprav je zvenel občuteno, se je njegov tihi zvok zlahka izgubil med pevci in drugimi glasbili. Večji čembalo, ki po videzu nekoliko spominja na sodobni koncertni klavir, je imel dolge strune, katere so trzala bodisi ptičja peresa bodisi plektroni. Njegovi toni so bili močni in resonančni, toda ni poznal variiranja jakosti.

Še pred letom 1700 so glasbeniki za novo dramatično in čustveno nabito glasbo, ki se je pisala, hoteli glasbilo s tipkami, ki bi zvenelo rahločutno kakor klavikord in vendar glasno kakor čembalo.

Prihod klavirja

Italijanski izdelovalec glasbil Bartolomeo Cristofori je osnovno obliko čembala združil s kladivci klavikorda, tako da so po strunah udarjala z usnjem prevlečena lesena kladivca. Svojo iznajdbo je poimenoval gravicembalo col piano e forte (čembalo, ki igra tiho in glasno) oziroma skrajšano pianoforte. To je bilo glasbilo s tipkami, ki je imelo polnejši, bogatejši zvok in se je nanj lahko igralo bodisi tiho bodisi glasno.

Cristofori žal ni dočakal uspeha svojega novega glasbila. Ker ni bilo posebnega zanimanja, se je ponovno lotil izdelovanja čembalov. Skoraj 30 let po tem prvem klavirju si je nemški izdelovalec orgel, Gottfried Silbermann, še enkrat ogledal Cristoforijev dizajn in sam pričel izdelovati klavirje. Rokodelci v Nemčiji in Avstriji so nadaljevali z eksperimentiranjem, pri  čemer so se osredotočili na izdelavo manjšega, lažjega modela, imenovanega mizast klavir.

V poznih 1750-ih so se nekateri izdelovalci iz Nemčije preselili v Anglijo in tam še naprej marljivo delali. Eden od njih, Johannes Zumpe, je razvil različico mizastega klavirja, ki se je dobro prodajala. Za dodatne izboljšave so poskrbeli Francoz Sébastien Érard in drugi evropski pa tudi ameriški izdelovalci. Bistroumen škotski izdelovalec pohištva, John Broadwood, je ugotovil, da bi bil klavir idealen za mlade dame iz srednjega sloja, ki se je pred kratkim dokopal do bogastva. Nedolgo zatem je njegovo podjetje že imelo polne roke dela z izdelovanjem velikega števila mizastih in koncertnih klavirjev.

Naslednji izziv je bil izdelati majhen klavir, ki ne bi zavzemal toliko prostora, a bi imel vrhunski zvok koncertnega klavirja. Zato so namesto vodoravnih klavirjev pričeli izdelovati vedno višje pokončne klavirje. Navpične strune enega Broadwoodovih modelov so se dvigale 2,7 metra nad klaviaturo. Ker pa je zgornji del očitno bil pretežek, se je igranje nanj pokazalo za preveč nevarno! Neki drug pokončni model, znan kot žirafasti klavir, je bil pravzaprav koncertni klavir z enim koncem na tleh in z repom v zraku. Leta 1800 je Anglež John Isaac Hawkins spodnji del strun spustil bližje k tlom in tako naredil prvi uspešni pokončni klavir. To je naposled privedlo do zatona mizastega klavirja.

Skladatelji odkrijejo klavir

Medtem so klavir pričeli odkrivati skladatelji. Novo glasbilo je leta 1777 med obiskom bavarske delavnice Johanna Steina preizkusil mladi Wolfgang Amadeus Mozart in bil navdušen. Ni bilo dolgo, ko je že pisal glasbo za klavir – v samo štirih letih je napisal nič manj kot 15 klavirskih koncertov! Toda šele Ludwig van Beethoven, ki je ustvarjal nekaj let kasneje, je zares pokazal, kakšne so zmožnosti tega novega glasbila. Klavir je oživel, skorajda zapel. To je bilo glasbilo, na katero je glasbeni svet čakal, in prispel je nov val romantične, strastne glasbe. »Poet klavirja«, Frédéric François Chopin, je v njem našel popolno sredstvo za izražanje misli in čustev. Z vznemirljivo izvirno glasbo, ki jo je pisal Franz Liszt, je klavir zvenel kakor orkester. S svojo virtuoznostjo je Liszt razvnemal občinstvo.

Na žalost klavirjev leseni okvir in tanke strune niso bili najbolje pripravljeni, da bi zdržali glasno, strastno glasbo energičnih koncertov. Zato so izdelovalci pričeli dodajati železne opornike, vse dokler niso dodelali železnega okvirja, litega v enem kosu. Zdaj so lahko za to, da bi dosegli višjo glasnost, uporabili debelejše strune in težja kladivca. Dokaj rezek zvok, ki je ob tem nastajal, je ublažila klobučevina, s katero so bila prevlečena kladivca. Daljše strune so postavili diagonalno čez krajše, kar je zvok še izboljšalo in prihranilo prostor. In že je bil tukaj sodobni klavir in z njim množica odličnih  pianistov, ki so koncertne dvorane polnili z navdušenim občinstvom, željnim prisluhniti vse večjemu repertoarju klavirske glasbe. Izdelovalci v Evropi in Ameriki pa so medtem množično proizvajali klavirje, in to kolikor hitro se je dalo, da bi zadostili izredno velikemu povpraševanju.

Vsepovsod klavir

Na začetku 20. stoletja je vsak evropski in ameriški dom moral imeti novi statusni simbol, pa če je v družini kdo znal igrati nanj ali ne. Na veliko so se iskali pianisti, ki bi zabavali stranke in popotnike, igrali glasbeno spremljavo ob predvajanju nemih filmov – takratne novosti – in poučevali vse večje število prizadevnih ljubiteljskih glasbenikov. Klavir je bil v središču družinskih srečanj. Amaterski glasbeniki so nastopali s svojimi predstavami. Redno se je komponirala nova klavirska glasba. Poleg tega so se razvili tudi zelo različni slogi igranja – sinkopiran ragtime, ki je šel hitro v uho, počasen bluzovski ritem in odločen takt bugivugija.

Po prvi svetovni vojni je zanimanje za klavir presahnilo. Po letu 1910, ko je bila svetovna proizvodnja s 600.000 klavirji letno na svojem vrhuncu, je prodaja postopoma pričela upadati. Klavir so pri družinskem razvedrilu zamenjali fonograf, radio, gramofon in kasneje še televizija. Toda to ni bil konec klavirja. Novi tehnični dosežki po drugi svetovni vojni so prinesli preporod. Še pred letom 1980 se je proizvodnja zopet povečala, in sicer na več kot 800.000 letno. Danes iz plastike in raznih zmesi izdelujejo lažje klavirje, njihove bele tipke pa namesto s slonovino prekrijejo s sintetičnimi materiali. Največjim izdelovalcem klavirjev na svetu se je pridružila Japonska in tudi Kitajska je sprejela to glasbilo, ki mu pravijo »kralj glasbil«.

Ali bi radi igrali klavir?

Pri nekaterih glasbilih je treba veliko vaje že samo za to, da bi iz njih izvabili kakšno noto, toda le pritisnite nekaj klavirskih tipk v pravem zaporedju in že ustvarjate glasbo! Le redki imajo dar, da igrajo po posluhu. Vseeno večina ljudi ugotovi, da se s preprostimi priročniki za samostojno učenje kmalu naučijo z desno roko zaigrati melodijo, z levo pa spremljavo. Samo predstavljajte si zadovoljstvo, ko boste po notah tudi sami znali zaigrati kakšno priljubljeno melodijo! Se boste odločili za živahno koračnico, nežen valček ali pa morda najljubšo balado? Morda boste zaigrali kaj v latinskoameriškem ritmu ali mogoče kaj džezovskega. Kako zabavno je s prijateljem igrati v duetu! Pomislite tudi, kako lepo bi bilo spremljati prijatelje, medtem ko zraven vas pojejo ali igrajo na druga glasbila. Ali bi tudi sami radi vstopili v ta svet glasbe?

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 21]

Mehanični klavir

Za ljudi, ki niso imeli veliko izkušenj s klaviaturo, je bil prava rešitev mehanični klavir, ki je bil nekje vmes med glasbeno skrinjico in klavirjem. Takšen klavir je imel zvitek papirja z luknjicami, ki so, medtem ko je papir tekel, sprožile klavirske tipke, da so se dvigale in spuščale. Prvi modeli iz 1890-ih so imeli spredaj na klavirju mehanizem, ki je na tipke pritiskal z lesenimi prsti, medtem ko je nekdo pritiskal na pedale. Kasnejši modeli so imeli takšno napravo vgrajeno v klavirju. Naprednejši »reproduktivni klavir« je poustvarjal resnične predstave velikih pianistov. Na klavirske zvitke prenešene koncerte so reproducirali za prodajo podobno kakor sodobne zgoščenke ali avdiokasete. Pred letom 1925 so v Združenih državah izdelovali več mehaničnih klavirjev kakor navadnih. Kljub temu je mehanični klavir zaradi prihoda radia in gramofona do 1930-ih skoraj izginil.

[Vir slike]

Culver Pictures

[Okvir/shema na straneh 22, 23]

Kako deluje koncertni klavir?

Več kot 200 vzporednih strun, ki so iz jeklene žice in zelo napete, proizvaja 88 tonov. Kratke, tanke strune, ki hitro vibrirajo, proizvajajo visoke tone, medtem ko dolge, debele strune, pogosto ovite z bakrom, proizvajajo basovske tone. Za vsak ton, razen za najnižje basovske, so uporabljene dve ali tri enako uglašene strune.

Ko pianist pritisne na tipko (1), vzvod požene oblečeno kladivce, da udari eno ali več strun želenega tona in takoj skoči nazaj. Kadar pianist zadrži prst na tipki, struna še naprej vibrira in zvok počasi zamira. Ko prst dvigne (2), struno pritisne dušilec in jo s tem utiša. Če je pritisnjen desni pedal na spodnjem delu klavirja, so dušilci dvignjeni, kar pomeni, da bo ton obarval naslednjega.

Strune so napete čez lesene ploščice, kobilice (3), pritrjene na leseno resonančno dno (4), ki uglašeno vibrira s strunami, s čimer zelo okrepi strunino moč in resonanco. Leseno ohišje, ki vse to obdaja, ima funkcijo resonančne omare in poveča glasnost.

Strune so na litoželezni okvir pritrjene z jeklenimi vijaki (5). Okvir koncertnega klavirja mora biti dovolj močen, da zdrži skupno natezno napetost strun celo do 30 ton.

 [Shema]

(Lega besedila – glej publikacijo)

dušilec

struna

kladivce

pritisnjena tipka

mirujoča tipka

[Slika]

Najstarejši primerek Cristoforijevega klavirja, 1720

[Vir slike]

The Metropolitan Museum of Art, The Crosby Brown Collection of Musical Instruments, 1889. (89.4.1219) Photograph ©1983 The Metropolitan Museum of Art