Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Paša med bodičjem

Paša med bodičjem

Paša med bodičjem

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ JUŽNOAFRIŠKE REPUBLIKE

PRIDRUŽITE se mi na obisku pokrajine Noorsveld v Južnoafriški republiki. To polpuščavsko področje je ime dobilo po bodičastih in sočnih rastlinah, mlečkih, ki jih je tukaj v izobilju, domačini pa jim pravijo noors. Kot lahko vidite na sliki, kmetje na tem področju redijo živali, kot so angorske koze, ki so cenjene zaradi svoje bele volne, znane kot moher. To predelujejo v fino, vendar vzdržljivo tkanino, ki se uporablja za različne izdelke, vse od modnih oblačil do preprog. Toda kako takšne živali preživijo v tej sušnati pokrajini?

Na sliki lahko vidite, da se koze sprehajajo med gručami mlečkov, in ravno ti so bistveni za njihovo preživetje. Ta vrsta mlečka, Euphorbia coerulescens, sestavlja več kot 40 odstotkov njihove zimske prehrane. Vendar morajo paziti, da se ne ranijo, medtem ko grizljajo zahrbtno bodičje. Lažje se hranijo, ko se naučijo z rogovi odlomiti bodice.

Koze po obilnem deževju jedo rastlinje, ki zraste okoli teh gruč mlečkov. Ampak tudi to je nevarno. Kmetovalec Jurgen Currie v svoji knjigi o Noorsveldu piše: »Če bi si angorska koza s svojimi ljubkimi prameni kodraste dlake drznila grizljati nežne rastline, ki rastejo pod mlečki ali med njimi, bi se prav zlahka zapletla v bodice.« To bi jo lahko stalo celo življenje. »Na najbolj žgočem poletnem soncu ta koza ne bi zdržala več kot dve uri,« še pojasnjuje.

Noorsveld občasno zajame obdobje hude suše. Takrat mlečki rešujejo življenja. Kmetje s stroji pokosijo polja, kjer raste to bodičje. Drobno nasekljani mlečki so za koze lažji in varnejši obrok. Pojedini se pridružijo tudi divje živali. »Veliki kuduji [vrsta gazele],« pojasnjuje Currie, »si med sušo hvaležno postrežejo s to rešilno bilko. Pogosto jih vidite ob cesti na belih zaplatah posekanih mlečkov – lakota je premagala strah pred človekom.«

Mleček vrste Euphorbia ferox je manjši, vendar je prekrit s toliko zlohotnimi bodicami, da večina živali ne more priti do njegovih užitnih stebel. Te rastline so zelo odporne na sušo, zato so prav tako življenje rešujoče. Ko dežja ni in ni od nikoder, gredo kmetje in njihovi delavci od ene gruče mlečkov do druge in požigajo bodice z gorilnikom ali s čim podobnim. To je težaško delo. »Ko so bodice požgane,« pojasnjuje knjiga Veld Plants of Southern Africa, »živali, ki jih kmetje redijo, z veseljem popasejo stebla. [. . .] ‚Ožgane mlečke‘ se kmalu naučijo jesti tudi skokonoge gazele. Te postanejo zelo krotke in se pogosto pasejo [. . .] v neposredni bližini človeka, ki požiga.«

Medtem ko opazujemo koze, ki se pasejo med mlečki, si ne moremo kaj, da se ne bi čudili raznolikosti Jehovovega stvarstva. Mlečki so videti neprijazni in smrtonosni, vendar za mnoge živali v tej sušnati pokrajini pomenijo življenje.

[Slika na strani 24]

Ta vrsta mlečka sestavlja več kot 40 odstotkov zimske prehrane koz

[Sliki na strani 25]

Cvetoči mlečki in nevarne bodice na posnetku od blizu