Ženevska Biblija – pozabljen prevod

Od pisca za Prebudite se! z Nove Zelandije

ALI imate priročno Biblijo, ki jo zlahka držite v rokah in ima lahko berljivo pisavo? Ali je oblikovana tako, da zlahka najdete želene informacije? Če je tako, potem veliko dolgujete Ženevski Bibliji iz leta 1560.

Za Ženevsko Biblijo je danes slišalo le malo ljudi. Kljub temu je bil ta izjemni prevod svojčas velika uspešnica. Zaradi svoje cenjene tekstovne točnosti ter novosti v predstavitvi gradiva in prelomu je med ljudmi, ki so znali brati, postal nadvse priljubljen. Angleška dramatika Shakespeare in Marlowe sta biblijske navedke v svojih delih citirala prav iz tega prevoda.

Kako je prišlo do tega, da je ta priljubljena angleška Biblija iz 16. stoletja ugledala beli dan v francosko govoreči Ženevi v Švici? Zaradi česa je ta Biblija edinstvena? Kaj je vodilo do njenega zatona? Kako nam še danes koristi?

Biblija z novo podobo

Ženevsko Biblijo je izdelala skupina verskih beguncev, ki so iz Anglije, kjer je leta 1553 prišla na oblast Marija I., zbežali pred preganjanjem in morebitno usmrtitvijo. Ti učenjaki so bili sprejeti v protestantsko skupnost v Ženevi. Mesto je bilo z uveljavljeno tiskarsko obrtjo in zanimanjem za branje Biblije kraj, kjer je prevajanje in tiskanje Biblij kar cvetelo.

Ženevska Biblija, ki jo je prevedel William Whittingham s sodelavci, je izšla leta 1560. Nedolgo zatem so jo v Angliji že navdušeno brali. Ta prevod se je bral lažje kakor poprej natisnjeni prevodi. To je bila prva Biblija v angleščini, ki je imela besedilo razdeljeno na oštevilčene vrstice, kar se še danes uporablja pri vseh Biblijah. Imela je tudi živo pagino – nekaj ključnih besed na vrhu vsake strani, zato da se bralcu olajša iskanje določenega odlomka v besedilu. Poleg tega je bila namesto v krepki gotici, ki posnema pisane črke, običajno natisnjena v jasno berljivi pisavi, podobni tisti, ki je še danes priljubljena v angleških Biblijah.

Predhodne Biblije, namenjene branju z govorniškega pulta v cerkvi, so bile natisnjene v velikem in nerodnem folio formatu. Ženevska Biblija pa je bila priročna in približno enkrat manjša od tega formata. Ta manjša Biblija je bila ne le nadvse prikladna za osebno branje in preučevanje, ampak cenovno tudi veliko bolj dostopna.

Prizadevanja za neokrnjenost besedila

Prevajalci Ženevske Biblije so se posebej trudili ohraniti barvitost in smisel izvirne hebrejščine. Na nekaj mestih, med drugim tudi v Drugi Mojzesovi knjigi 6:3; 17:5 in Psalmu  83:18, so ohranili tudi Božje ime, Jehova. Besede, za katere so prevajalci menili, da jih je nujno treba dodati, so bile natisnjene v ležečem tisku, kar pa je bilo dodano zaradi slovnične jasnosti, se je pojavilo v oglatih oklepajih.

Ženevska Biblija se je na Škotskem hitro uveljavila kot standardni prevod. Zelo razširjena je bila tudi v Angliji in menda so prav ta prevod vzeli s seboj očetje romarji oziroma prvi angleški izseljenci, ko so leta 1620 odpotovali proti današnjim Združenim državam. Ženevsko Biblijo je zaneslo še v druge britanske kolonije, med drugim tudi v najbolj oddaljeno, Novo Zelandijo. Tam je leta 1845 en izvod te Biblije postal del zbirke guvernerja sira Georgea Greyja.

Sporne obrobne opombe

K dolgoletni priljubljenosti Ženevske Biblije med bralci so svoje prispevale tudi obsežne opombe. Te so prevajalci dodali, ker so se zavedali, da je biblijsko besedilo ponekod zelo zahtevno oziroma težko razumljivo. Takšne obrobne opombe niso bile nekaj novega. Tyndale jih je uporabil že leta 1534 v svoji »Novi zavezi«. Ženevska Biblija je bila tudi opremljena še z ilustracijami, predgovori in zemljevidi – vse za to, da bi se izboljšalo razumevanje. Poleg besedila je vsebovala še rodoslovna debla, povzetke in celo del, ki je spodbujal k dnevnemu branju Biblije.

Hierarhija anglikanske cerkve je zasebno priznavala, da je prevod odličen, toda v javnosti mu je nasprotovala, ker je menila, da so obrobne opombe preveč radikalne. Takratni canterburyjski nadškof, Matthew Parker, jih je imenoval »raznovrstne kvarne opombe«. Kralj Jakob I. je zanje rekel, da so »zelo pristranske, neresnične, prevratniške«. Nič čudnega, ko pa nekatere opombe oporekajo »božanski pravici« kraljev!

Zaton Ženevske Biblije

Kralj Jakob je leta 1604 v upanju, da bo Ženevsko Biblijo končno iztrebil iz Anglije, naročil nov prevod. Alister McGrath, strokovnjak za zgodovino teologije, pravi, da »je bila največja ovira za Prevod kralja Jakoba, ki se je v sedemnajstem stoletju skušal uveljaviti, neusahljiva priljubljenost Ženevske Biblije«. Ženevska Biblija je bila med ljudmi dolga leta priljubljena in na Škotskem je ostala standardna Biblija. Nove izdaje tega prevoda so izhajale vse do leta 1644.

»Preiskava Biblije kralja Jakoba iz leta 1611 pokaže,« komentira Britanska in inozemska biblična družba, »da je na prevajalce [. . .] najbolj od vseh angleških prevodov vplivala prav Ženevska Biblija.« Prevod kralja Jakoba je iz te Biblije prevzel številne novosti v predstavitvi gradiva in prevodu.

Dolgotrajen vpliv

Ženevska Biblija ima, čeprav jo je sčasoma izpodrinila Avtorizirana verzija oziroma Prevod kralja Jakoba, pomembno mesto v zgodovini književnosti. Ne samo, da je postavila nova merila za prevajanje in predstavitev gradiva, ampak je tudi ostala pomemben člen v verigi revidiranja angleških Biblij. K branju in preučevanju Biblije je spodbudila različne ljudi, ki jim ta knjiga drugače morda ne bi bila dostopna.

Ženevska Biblija je utrla pot Bibliji kralja Jakoba in tako tudi zagotovila, da so se določeni biblijski izrazi pojavili v književnosti in v angleškem jeziku. Čeprav je Ženevska Biblija večinoma pozabljena, je vsekakor pustila svoj pečat.

[Slika na strani 12]

Druga Mojzesova knjiga 6:3, kjer se pojavi Božje ime

[Slike na strani 13]

Živa pagina

Ilustracija

Obrobne opombe

[Vir slike]

Vse fotografije: Courtesy American Bible Society

[Navedba vira slike na strani 12]

Vse fotografije: Courtesy American Bible Society