Nekaj boljšega od slave

PRIPOVEDUJE CHARLES SINUTKO

Leta 1957 so mi ponudili pogodbo, po kateri bi 13 tednov pel za tisoč dolarjev na teden v Las Vegasu v Nevadi, in če bi bili nastopi uspešni, bi jo podaljšali še za nadaljnjih 50 tednov. To bi bilo dodatnih 50.000 dolarjev, kar je bilo takrat zelo veliko denarja. Naj vam pojasnim, kako je prišlo do te obetavne ponudbe in zaradi česa sem se tako težko odločil, ali naj jo sprejmem ali ne.

OČE, ki je bil Ukrajinec, se je rodil leta 1910 v vzhodni Evropi. Tri leta zatem, ko je njegova mati prišla k možu v Združene države, ga je prinesla s seboj. Leta 1935 se je oče poročil, jaz pa sem se rodil leto zatem v Ambridgeu v Pensilvaniji. Približno takrat sta dva očetova starejša brata postala Jehovovi priči.

Ko sem bil skupaj s svojimi tremi brati še majhen, živeli pa smo blizu New Castla v Pensilvaniji, je mati nekaj časa preučevala Biblijo s Pričami. Takrat ni nobeden od staršev postal Priča, toda oče je menil, da imajo njegovi bratje pravico verjeti, kar hočejo. Vzgajal nas je v domoljubnem duhu, vselej pa je zagovarjal to, da imajo ljudje pravico verjeti, kar želijo.

Pevska kariera

Starša sta menila, da sem nadarjen za petje, zato sta si po najboljših močeh prizadevala, da bi v tem uspel. Ko sem bil star šest ali sedem let, me je oče v nočnem klubu postavil na pult, da sem pel in igral na kitaro. Pel sem pesem »Mama«. Besedilo so sestavljali verzi, ki so se pričeli s črkami iz besede »mama«. Vsaka prva beseda v verzu je bila poudarjena, saj je opisovala neko lastnost ljubeče mame. Pesem se je končala s crescendom: »Če jih vse skupaj zložiš, izrečeš M-A-M-A, besedo, ki mi na svetu pomeni vse.« Moški v baru, ki so pogosto popili preveč, so jokali in metali denar v očetov klobuk.

Leta 1945 sem prvič nastopil na radiu WKST v New Castlu, pel sem country glasbo. Pozneje sem pričel peti tudi priljubljene pesmi iz Hit lestvice, radijskega programa, v katerem so vsak teden predvajali deset najbolj priljubljenih pesmi v tednu. Leta 1950 sem se prvič pojavil na televiziji v oddaji Paula Whitemana. Na njegovo pobudo je George Gershwin napisal »Rapsodijo v modrem«, ki je še danes slavna. Kmalu zatem je oče prodal naš dom v Pensilvaniji in preselili smo se v bližino Los Angelesa v Kaliforniji v upanju, da bom postal še uspešnejši.

Zaradi očetove vztrajnosti sem kmalu imel svoj tedenski radijski program v Pasadeni in tedensko polurno televizijsko oddajo v Hollywoodu. Snemal sem pri družbi Capitol Records s stočlanskim orkestrom Teda Dalea ter postal tudi pevec pri radiu CBS. Leta 1955 sem odšel na glasbeno revijo pri jezeru Tahoe v severni Kaliforniji. Tam se je močno spremenil  moj pogled na to, kaj je bolj pomembno.

Pomembnejše mi pričnejo postajati druge stvari

Približno takrat mi je stric John (očetov starejši brat, ki se je prav tako preselil iz Pensilvanije v Kalifornijo) dal knjigo »Let God Be True«. * * Vzel sem jo s seboj k jezeru Tahoe. Po našem zadnjem nastopu, ki se je končal precej po polnoči, sem jo pred spanjem pričel brati, da bi se sprostil. Navdušilo me je, ko sem dobil biblijske odgovore na vprašanja, ki sem si jih že od nekdaj postavljal.

Nedolgo zatem sem po delu sedel z drugimi zabaviščniki okoli nočnega kluba in pogosto se je zgodilo, da sem se z njimi pogovarjal do zgodnjih jutranjih ur. Razpravljali smo o temah, kot so življenje po smrti, zakaj Bog dovoljuje hudobijo in ali bo človek navsezadnje uničil sebe in zemljo. Nekaj mesecev zatem, 9. julija 1955, sem se v simbol svoje posvetitve, da bom služil Bogu Jehovu, krstil na območnem zborovanju Jehovovih prič na Wrigley Fieldu v Los Angelesu.

Manj kot šest mesecev pozneje me je na božično jutro leta 1955 Henry Russell, ki je tudi Priča, povabil na obisk k Jacku McCoyu, ki je bil v zabaviščnem poslu. Henry je bil glasbeni urednik pri NBC. No, ko sva prispela, je Jack povabil svoje tri otroke in ženo, da so se usedli in naju poslušali, čeprav so šele pričeli odpirati božična darila. Kmalu je skupaj z družino postal Priča.

Ob približno istem času sem preučeval z materjo, ki se je res oprijela biblijske resnice. Postala je Jehovova priča in pionirka (polnočasna oznanjevalka). Pozneje so se krstili tudi moji trije bratje in nekaj časa pionirali. Septembra 1956 sem pri 20. letih postal pionir.

Odločitve glede zaposlitve

Približno takrat je osebni prijatelj mojega zastopnika, George Murphy, pokazal zanimanje za to, da bi mi pomagal napredovati v karieri. George se je v 1930-ih in 1940-ih letih pojavil v mnogih filmih. Zaradi njegovih zvez sem se decembra 1956 pojavil v oddaji Jackiea Gleasona pri televizijski hiši CBS v New Yorku. To mi je v poklicni karieri dalo nov zagon, saj je oddajo po ocenah gledalo 20,000.000 ljudi. Takrat sem prvič obiskal svetovno središče Jehovovih prič v Brooklynu.

Po Gleasonovi oddaji sem podpisal sedemletno filmsko pogodbo s studiji MGM. Ponudili so mi stalno vlogo v televizijskem vesternu. Toda kmalu me je pričela vznemirjati vest, saj bi moral igrati vlogo revolveraša in igralca na srečo, s čimer bi pokazal, da podpiram nemoralo in drugo nekrščansko vedenje. Zato sem vlogo odpovedal. Zaposleni v zabaviščnem poslu so mislili, da se mi je zmešalo.

Nato pa sem dobil tisto obetavno ponudbo, da bi nastopal v Las Vegasu, kar sem omenil na začetku. Delati naj bi pričel v tednu obiska našega potujočega nadzornika. Če takrat ne bi sprejel zaposlitve, bi mi ta ponudba splavala po vodi. Imel sem mešane občutke, saj se je oče že zelo veselil, da bom nekoč zaslužil veliko denarja! Menil sem, da si zasluži, da mu nekako povrnem za vse, kar je storil, da bi mi pomagal uspeti.

Zato sem stopil k predsedujočemu nadzorniku v naši občini, Carlu Parku, ki je bil tudi sam glasbenik in v 1920-ih letih violinist pri newyorški radijski postaji WBBR. Pojasnil sem mu, da bom lahko, če bom sprejel to ponudbo, pioniral vse življenje brez denarnih skrbi. »Ne morem  ti reči, kaj naj storiš,« je rekel, »lahko pa ti pomagam, da sam prideš do sklepa.« Vprašal je: »Ali bi odšel, če bi ta teden našo občino obiskal apostol Pavel?« Nato je dodal: »Kaj misliš, kaj bi Jezus želel, da storiš?«

Bilo mi je jasno kot beli dan. Ko sem očetu povedal, da ne bom sprejel dela v Las Vegasu, mi je rekel, da mu uničujem življenje. Tisto noč me je čakal s svojim revolverjem kalibra .38. Nameraval me je ubiti, vendar je zaspal – očitno zato, ker je preveč popil. Nato se je skušal zadušiti v garaži z avtomobilskim izpušnim plinom. Poklical sem reševalce in še so ga lahko oživili.

Mnogi v naši občini so se ga bali, ker so poznali njegove izbruhe jeze, toda našega okrajnega nadzornika Roya Dowella ni bilo strah. Ko je obiskal očeta, mu je ta slučajno omenil, da sem bil ob rojstvu v veliki nevarnosti, da ne bom preživel. Oče je Bogu obljubil, da me bo, če bom preživel, posvetil Njegovi službi. Roy ga je vprašal, ali je kdaj pomislil na to, da Bog morda pričakuje, da bo izpolnil obljubo. Oče je osupnil. Roy je zatem vprašal: »Če je bila polnočasna služba dovolj dobra za Božjega Sina, zakaj ni dovolj dobra za vašega?« Po tem se je zdelo, da se je oče sprijaznil z mojo odločitvijo.

Medtem je januarja 1957 iz Kanade prišla na obisk k prijateljem Shirley Large s sopionirko. S Shirley sva se seznanila, ko sem z njo in njeno sodelavko odšel oznanjevat po hišah. Kmalu zatem me je spremljala v amfiteater Hollywood Bowl. Tam sem pel s Pearl Bailey.

Vztrajati pri odločitvi

Septembra 1957 sem bil postavljen za posebnega pionirja v državi Iowa. Ko sem očetu povedal, da sem se odločil sprejeti nalogo, je samo zaihtel. Ni mogel razumeti mojega novega pogleda na to, kaj je zares vredno. Odpeljal sem se v Hollywood in odpovedal vse pogodbe. Med tistimi, s katerimi sem imel sklenjeno pogodbo, je bil tudi slavni dirigent orkestra in pevskega zbora Fred Waring. Rekel mi je, da ne bom nikoli več delal kot pevec, če ne bom izpolnil te pogodbe. Tako sem mu pojasnil, da zapuščam pevsko kariero, da bi več služil Bogu Jehovu.

Gospod Waring me je spoštljivo poslušal, ko sem mu podrobno pojasnjeval, nato pa me je presenetil z blagim odgovorom: »Sin, žal mi je, da se odpoveduješ tako izredni karieri, toda v glasbi sem že vse življenje in spoznal sem, da glasba ni vse. Naj Bog blagoslovi tvoje ravnanje.« Še vedno se spominjam, da sem se peljal domov s solzami sreče v očeh, saj sem se zavedal, da sem odslej svoboden in lahko svoje življenje povsem posvetim Jehovovi službi.

»Kje je tvoja vera?«

S sopionirjem Joem Triffom sem pričel služiti v Iowi v Strawberry Pointu, mestu s kakimi 1200 prebivalci. Tu me je obiskala Shirley in pogovarjala sva se o poroki. Nisem imel nobenih prihrankov in tudi ona jih ni imela. Denar, ki sem ga prej služil, je bil v rokah mojega očeta. Zato sem ji pojasnil: »Želim se poročiti s tabo, toda kako bova živela? Vse, kar imam, je podpora, ki jo dobivam kot posebni pionir, 40 dolarjev na mesec.« Na svoj kot običajno miren, odkrit in neposreden način je rekla: »Toda Charles, kje je tvoja vera? Jezus je rekel, da nam bo, če iščemo najprej Kraljestvo in njegovo pravičnost, dodal vse, kar potrebujemo.« (Matej 6:33) Tako je bila stvar rešena. Šestnajstega novembra 1957 sva se poročila.

Blizu Strawberry Pointa sem preučeval Biblijo z nekim kmetom, ki je imel na svojem posestvu v gozdu 3,5 krat 3,5 metra veliko leseno kočo. V njej ni bilo ne elektrike, ne tekoče vode, ne stranišča. Toda ponudil nama je, da lahko tam bivava zastonj. Kočica je bila borna, toda razmišljala sva, da sva tako ali tako ves dan na oznanjevanju, zato potrebujeva samo prenočišče.

Vodo sem zajemal iz bližnjega studenca. Kočo sva ogrevala s pečjo na drva in brala ob petrolejki; Shirley je kuhala na petrolejskem gorilniku. Kopala pa sva se v starem čebru. Ponoči sva poslušala volkove in bila zelo srečna, da imava drug drugega in da skupaj služiva  Jehovu tam, kjer se krščanske služabnike bolj potrebuje. Kakih 100 kilometrov stran, v Decorahu v Iowi, sta bila posebna pionirja Bill Malenfant in njegova žena Sandra. Sedaj služita na svetovnem sedežu v Brooklynu. Tu in tam sta prišla in z nama preživela dan na oznanjevanju. Sčasoma je v Strawberry Pointu nastala majhna občina, ki je štela okoli 25 ljudi.

V potujoče delo

Maja 1960 sva bila povabljena v okrajno službo. Najin prvi okraj je bil v Severni Karolini, v katerem so bila mesta Raleigh, Greensboro, Durham in mnogo podeželskih mestec. Najine življenjske razmere so se izboljšale, saj sva bivala pri mnogih družinah, ki so imele v hiši elektriko in celo stranišče. Nič kaj spodbudno pa ni bilo slišati opozorila tistih, ki so imeli zunanje stranišče. Svarili so naju, naj na poti paziva na strupenjače, kot so bronasti glaveži in klopotače!

Na začetku leta 1963 sva bila premeščena v okraj na Floridi in tam sem dobil hud perikarditis, zaradi česar sem skoraj umrl. Verjetno bi se to tudi zgodilo, če ne bi bilo Boba in Ginny Mackey iz Tampe. * Odpeljala sta me k svojemu zdravniku in celo plačala vse najine račune.

Zgodnje šolanje mi pride prav

Poleti leta 1963 sem bil povabljen v New York, da bi sodeloval v zvezi s tamkajšnjim velikim zborovanjem Jehovovih prič. Z Miltonom Henschlom, ki je ob tej priložnosti predstavljal Jehovove priče, sva šla na radijsko oddajo, ki jo je vodil Larry King. Gospod King je še vedno pomemben televizijski voditelj pogovornih oddaj. Bil je zelo spoštljiv in je še kakšno uro po oddaji veliko spraševal o našem delu.

Isto poletje je misijonar Harold King takoj po izhodu iz zapora na komunističnem Kitajskem obiskal svetovni sedež Prič. Neki večer je pred kakimi 700 navzočimi pripovedoval svoja doživetja in pojasnil, kako so mu več kot štiri leta samice okrepila vero. V zaporu je pisal pesmi, povezane z Biblijo in s krščansko službo.

Tisti nepozabni večer sem spremljal Audrey Knorr, Karla Kleina in Freda Franza, dolgoletnega Pričevalca z izšolanim tenorjem, v petju pesmi »Od hiše do hiše«, ki je bila pozneje uvrščena v pesmarico Jehovovih prič. Nathan Knorr, ki je takrat vodil v delu Prič, me je zaprosil, naj jo zapojem na zborovanju »Večna dobra novica«, ki je bilo naslednji teden na Jenkijskem stadionu, in to sem tudi storil.

Doživetji iz potujočega dela

Med služenjem v Chicagu v Illinoisu sta se nama dva dogodka posebej vtisnila v spomin. Prvi je bil, ko je Shirley na okrajnem zboru opazila Vero Stewart, ki je sredi 1940-ih let oznanjevala njej in njeni materi v Kanadi. Shirley, ki je takrat imela 11 let, je bila navdušena, ko je slišala o Božjih obljubah v Bibliji. Vero je vprašala: »Ali misliš, da bi jaz lahko živela v tem novem svetu?« Vera ji je odgovorila: »Ne vem, zakaj ne bi, Shirley.« Nobena od njiju ni pozabila niti besedice izrečenega. Shirley je od tega prvega srečanja z Vero vedela, da si želi služiti Jehovu.

Drugi nepozabni dogodek je bil, ko me je neki Priča vprašal, ali se spominjam 20-kilogramske  vreče krompirja, ki sva jo našla na najinem preddverju pozimi leta 1958. Seveda sem se. Zagledala sva jo, ko sva se neki večer prebila domov skozi snežni metež! Nisva vedela, od kod je, seveda pa sva bila hvaležna Jehovu za to darilo. Zasnežilo naju je, tako da pet dni nisva mogla iz koče, toda veselila sva se krompirjevih palačink, pečenega krompirja, ocvrtega krompirja, krompirjevega pireja in krompirjeve juhe! Druge hrane nisva imela. Priča naju ni poznal, niti ni vedel, kje živiva, toda slišal je, da sta v bližini neka pionirja v stiski. Rekel je, da ga je nekaj spodbudilo, da je pričel spraševati, kje živi ta mladi par. Ker kmetje vedo vse o sosedih, je kmalu izvedel, kje je najina koča, in nama v snegu prinesel krompir.

Vesel, da sem se tako odločal

Do leta 1993, po 33 letih potujočega dela, se mi je zdravje tako zelo poslabšalo, da sem moral pustiti to svojo prednostno službo. S Shirley sva prišla na seznam bolehnih posebnih pionirjev in to sva še danes. Žal mi je, da nimam več moči za potujoče delo, toda vesel sem, da sem porabil svoje moči tako, kot sem jih.

Moji trije bratje so se odločili drugače. Vsi so počasi pričeli težiti za gmotnim bogastvom in trenutno nobeden od njih ne služi Jehovu. Leta 1958 se je krstil moj oče. Z materjo sta mnogim pomagala, da so spoznali Jehova, mu posvetili svoje življenje in se krstili. Leta 1999 sta oba umrla. Torej je moja odločitev, da zavrnem svetno slavo in bogastvo, verjetno prinesla upanje na večno življenje mojemu očetu, kot tudi mnogim, ki sta jim z materjo govorila o biblijski resnici. Pogosto se sprašujem, ali bi še služil Jehovu, če se ne bi odločal tako, kot sem se.

Približno pet let po tem, ko sem pustil okrajno delo, se mi je zdravje izboljšalo in lahko sem pričel povečano služiti. Sedaj služim kot predsedujoči nadzornik v občini Desert Hot Springs v Kaliforniji. Poleg tega imam prednost nadomeščati okrajnega nadzornika, služiti v posebnih odborih in občasno poučevati v Pionirski šoli.

Shirley je še vedno moja najboljša prijateljica. Nikogaršnje družbe si ne želim bolj od njene. Redno se pogovarjava o spodbudnih duhovnih stvareh, saj sva oba navdušena nad biblijskimi resnicami, o katerih se pogovarjava. Še vedno se s cenjenjem spominjam njenega mirnega vprašanja, ki mi ga je postavila pred več kot 47 leti: »Toda Charles, kje je tvoja vera?« Sprašujem se, koliko mladih krščanskih parov bi lahko prav tako občutilo veselje in blagoslove, kakršne sva doživela v polnočasni službi, če bi le drug drugemu postavili takšno vprašanje.

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 24]

Stric John leta 1935, tisto leto, ko se je krstil

[Slika na strani 26]

Najina lesena koča

[Slika na strani 27]

Moja starša (leta 1975) sta ostala zvesta do smrti

[Slika na strani 27]

S Shirley danes