Mladi, ki neustrašno govorijo o svoji veri

MED Jehovovimi pričami je mnogo mladih. Ti ljubijo Boga in si prizadevajo živeti po njegovih merilih, razodetih v Bibliji. Ponosni so na svojo vero in v šoli brez strahu govorijo o njej. Poglejmo si nekaj primerov.

▪ Holly in njeni sošolci so v šestem razredu dobili nalogo, naj napišejo spis na temo »Kako bi brez nasilja rešil problem terorizma?«. Holly je to priložnost izkoristila, da je pisala o svojem biblijskem upanju na prihodnost. Pojasnila je, da je vso zgodovino ‚človek vladal ljudem v njih nesrečo‘. (Propovednik 8:9) Nato je usmerila pozornost na edino pravo upanje za človeštvo – Božje kraljestvo. »Ker je Jezus postavljeni Kralj tega Kraljestva,« je napisala, »bodo odstranjeni vsi problemi, tudi terorizem.« Nato je pojasnila, kako bo Jezus dosegel to, česar ne more doseči noben človeški vladar. Pisala je: »Ko je bil na zemlji, je pokazal, kakšen vladar bo. Bil je ljubeč in bilo mu je mar za ljudi. Moč, ki jo je imel, je pokazal tako, da je ozdravljal bolezni in obujal mrtve. Nobena človeška vlada ne more povrniti življenja tistim, ki so umrli. V Božjem kraljestvu pa se bo to zgodilo.« Holly je spis sklenila z naslednjimi besedami: »Problem terorizma lahko reši samo Bog, ne ljudje.«

Učiteljica ji je na koncu spisa napisala: »Zelo lepo! Holly, to je res prepričljivo in dobro premišljeno.« Na učiteljico so naredili vtis tudi navedeni svetopisemski stavki. Tako je Holly dobila priložnost, da je učiteljici govorila o Teokratični strežbeni šoli, tedenskem programu Jehovovih prič za izboljšanje v govorništvu in poučevanju. Učiteljica je z veseljem vzela učbenik, ki se uporablja v Teokratični šoli.

 ▪ Tudi Jessica je v spise vpletla svojo vero. »O svojem verskem prepričanju sem napisala tri spise,« pravi. »Eden je bil o Jehovovih pričah in verskih pravicah. Učiteljica ga je razstavila v knjižnici, tako da so ga lahko prebrali vsi, ki so to želeli. Pred kratkim pa sem pisala o mojem krstu in o tem, kako pomemben mi je bil ta dan. Preden smo naše naloge oddali, smo si jih izmenjali, tako da so sošolci imeli priložnost prebrati tudi mojo. Neka sošolka je rekla: ‚To si čudovito napisala. Res sem vesela, da vem, kakšne dolžnosti so povezane s tem, da si Jehovova priča. Čestitam ti za krst!‘ Druga je dejala: ‚Tvoja zgodba je bila izredna! Vesela sem, da imaš tako močno vero!‘ Sošolec pa je preprosto zapisal: ‚Ti imaš glavo na pravem mestu. Čestitam.‘«

▪ Ko je bila Melissa stara 11 let, je imela prav posebno priložnost, da je spregovorila o svoji veri. »K uri naravoslovja je prišla medicinska sestra z naše šole in je predavala o imunskem sistemu. Govora je bilo tudi o krvnih transfuzijah. Po učni uri sem učitelju naravoslovja povedala o eni od naših videokaset o krvi. Drugi dan sem jo prinesla v šolo in učitelj jo je odnesel domov ter si jo ogledal s svojo družino. Naslednji dan jo je prinesel v šolo in jo predvajal dvema razredoma, tudi pred našim. Zatem je z naklonjenostjo komentiral o Jehovovih pričah. Razredu je povedal, da brez nas alternative krvnim transfuzijam ne bi bile tako dostopne. Ko mi je vrnil videokaseto, me je vprašal, kako bi lahko dobil katero za šolsko knjižnico. Dala sem mu eno. Bil je zelo navdušen, jaz pa tudi!«

Holly, Jessica in Melissa so samo nekatere od mnogih mladih Jehovovih prič, ki poslušajo biblijski opomin, naj se spominjajo svojega Stvarnika. (Propovednik 12:1) Ali delaš to tudi ti? Če da, si lahko prepričan, da razveseljuješ Jehovovo srce. (Pregovori 27:11; Hebrejcem 6:10)

Kadar se mladi pogovarjate o svoji veri s sošolci in učitelji, učinkovito pričujete o Bogu Jehovu in njegovih namenih. Ob tem se krepi tudi vaša vera, v vas pa raste zdrav ponos, da imate prednost biti med Božjimi služabniki. (Jeremija 9:24) Oznanjevanje v šoli je tudi zaščita. Jessica to opiše takole: »To, da govorim o svojem prepričanju, mi med drugim koristi tudi tako, da me sošolci ne skušajo siliti, naj počnem stvari, ki niso v skladu s tem, kar pravi Biblija.«

[Sliki na strani 12]

Holly

[Sliki na straneh 12, 13]

Jessica

[Sliki na strani 13]

Melissa