Življenje pod velikim šotorom

PRIPOVEDUJE JOHN SMALLEY

»Dame in gospodje, otroci vseh starosti, dobrodošli na najimenitnejši predstavi na svetu!« Za večino ljudi so te besede cirkuškega direktorja znak za začetek vznemirljive predstave, v kateri nastopajo živali, klovni in akrobati. Za mojo družino pa je bil to znak za začetek trdega dela pod velikim šotorom cirkusa Ringling Brothers and Barnum & Bailey.

RODIL sem se leta 1951. Lahko bi dejali, da sem se rodil z »žagovino v čevljih«, saj so bila z njo prekrita tla velikih cirkuških šotorov. Takoj ko sva z bratcem shodila, sva se vklopila v nekatere vidike cirkuškega življenja.

Moja starša, Harry in Beatriz, sta se že pred mojim rojstvom pridružila cirkusu Clydea Beattyja. Mama je bila pevka in je v pravi mehiški narodni noši prepevala španske pesmi. Oče pa je kot glasbenik med prvo svetovno vojno nastopal skupaj z vodjem skupine in skladateljem Johnom Philipom Souso. Nato ga je v 1950-ih letih medse povabila slavna glasbena skupina Ringling Brothers, da bi igral tubo, morda zaradi njegovega predhodnega sodelovanja s Souso.

Sodelovali smo s številnimi cirkusi in nazadnje pristali v cirkusu Al G. Kelly & Miller Brothers, ki je v Združenih državah prav tako postal zelo slaven. Ta cirkus je imel tri velike šotore. V enem je bila menažerija levov, tigrov, slonov, hijen in drugih eksotičnih živali.

V drugem šotoru so bile, kakor smo jim sami rekli, stranske predstave. Tukaj so bili ponavadi požiralec mečev, tako imenovani pol moški pol ženska, pritlikavci, velikan in drugi ljudje z nenavadnimi telesnimi značilnostmi. Živeti z ljudmi, ki so bili drugačni, je bila za nas otroke dobra šola. Nekateri so jim dajali posmehljive vzdevke, toda za nas so bili družinski člani. Večidel leta smo skupaj z njimi delali, jedli in živeli.

V tretjem, velikem šotoru, pa so bile tri cirkuške arene, kjer so predstave potekale sočasno. Logično je, da so bili najbolj nevarni in zanimivi nastopi v osrednji areni.

Dan v cirkusu

Z bratom sva bila že od ranega otroštva akrobata. Sodelovala sva tudi v predstavi Divji zahod, v kateri sva igrala majhna Indijanca. Neka družina ameriških domačinov iz plemena Čoktojev, ki je tudi nastopala v predstavi, naju je naučila indijanske plese.

Naš delovnik se je običajno pričel okrog šestih zjutraj. Ob tej uri smo se začeli pripravljati  na odhod v naslednje mesto. Vsi nastopajoči smo sodelovali pri podiranju, prevažanju in postavljanju cirkusa. Moj oče je na primer, poleg tega, da je bil glasbenik, tudi vozil velik tovornjak, natovorjen s sedmimi sloni. Včasih smo se mu z mamo in bratom pridružili pri vožnji s tovornjakom.

Ponavadi smo vsak dan potovali v drug kraj in imeli v enem dnevu dve predstavi. Izjema je bila nedelja, ko smo imeli samo matinejo in smo zvečer lahko počivali v krogu svoje družine. Oče se je za našo družino na ta dan vedno spomnil česa posebnega. Morda nas je peljal v mesto na sladoledni napitek ali pa smo večer preživeli v kinu na prostem.

S postavljanjem cirkusa je bilo veliko dela. Pomagali so nam celo sloni. Kako? Vpregli smo jih, da so vlekli dolge drogove za tri šotore. En konec droga je bil vstavljen v ogrodje šotora, drug konec pa je slon vlekel, dokler ga ni postavil v navpičen položaj. Ko smo vse drogove dvignili in namestili električne generatorje za razsvetljavo, smo se začeli pripravljati za popoldansko predstavo.

Učenje novih spretnosti

Po končani popoldanski predstavi smo se mnogi otroci iz cirkusa do večerne predstave učili, kako narediti salto, hoditi po vrvi, žonglirati, telovaditi na trapezu. Učili so nas dolgoletni člani cirkusa, običajno potomci družin, ki so bile v cirkusu že več generacij. Spominjam se italijanskega akrobata, ki me je naučil narediti moj prvi salto. Začel sem pri kakih štirih letih. Najprej me je zavaroval z varnostno vrvjo, nato pa je tekel ob meni in me podpiral samo z rokami. Sčasoma pa je roke odmaknil in salto sem naredil brez njegove pomoči.

Edina nesreča, ki sem jo kdaj imel, se je pripetila med veliko parado na hipodromu velikega šotora. Z bratom sva hodila za klovnom, ki je imel dve opici, in pred čredo slonov. Ko sem hodil in mahal z rokama, sem očitno preplašil eno od opic, tako da me je zgrabila za roko in me močno ugriznila. Na srečo ni prišlo do okužbe, toda na levi roki imam še vedno majhno brazgotino – resen opomin, da je z divjimi živalmi vedno treba ravnati previdno, ne glede na to, kako ljubke in krotke so morda videti.

Prejel sem dragocen pouk

Cirkus ni posegal v naše družinsko življenje. Starša sta si vedno vzela čas, da sta nama vcepljala dobra moralna načela in vrednote. Še vedno se spominjam, kako me je oče posadil na koleno in mi svetoval, naj bom brez predsodkov do ljudi druge rase ali drugačnega družbenega okolja. To je bil dragocen pouk, saj nisem živel samo z ljudmi, ki so bili drugačni po videzu, ampak so bili tudi različnih narodnosti.

Na naju z bratom je prav tako dobro vplivala mama. Včasih se je v velikem šotoru kar trlo  ljudi, kdaj drugič pa je bil na pol prazen. Mama nama je navadno govorila: »Ne nastopata za denar, temveč v zadovoljstvo ljudi (ter pri tem plosknila z rokama). Če je prisotnih veliko ljudi ali pa le malo, dajta od sebe vedno najboljše.« Tega nisem nikdar pozabil. S tem nama je hotela povedati, da bi se za obiskovalce morala osebno zanimati, ne glede na to, koliko jih je.

Z bratom sva, poleg najinih nastopov, po končani predstavi pomagala pospravljati in pobirati smeti, ki so se nabrale v velikem šotoru. To je bilo za naju dobro šolanje.

Cirkus je bil od aprila do septembra na poti, zato nisva mogla obiskovati šole kakor drugi otroci. Prezimovali smo v zbirališču cirkusov v mestu Hugo v Oklahomi. Takrat sva kakih pet mesecev obiskovala šolo. Tam so prezimovali tudi drugi cirkusi, tako da so bili mnogi otroci v podobnih okoliščinah kakor midva. Šole v tem mestu so svoj učni program prilagodile našim posebnim razmeram.

Dan, ki nam je spremenil življenje

Moj oče je 16. septembra 1960 vstal približno ob petih zjutraj in nas začel pripravljati za potovanje. Ravno tega jutra se je mama odločila, da se ne bomo peljali z očetom v tovornjaku, ki je prevažal slone, temveč da bomo šli z običajnim cirkuškim prevoznim sredstvom.

Ko smo prispeli na zemljišče, na katerem naj bi stal cirkus, sva z bratom začela raziskovati našo novo okolico. Nato sva slišala, kako je nekdo zakričal: »Zgodila se je huda nesreča. Smalley in cirkuški direktor nista preživela.« Moj prvi odziv je seveda bil: ‚To enostavno ne more biti res. Prišlo je do pomote.‘ Kasneje sem ugotovil, da je mama že šla na prizorišče nesreče. Moj oče se je spuščal po gorski avtocesti blizu Placervilla v Kaliforniji, ko so na vozilu očitno odpovedale zavore. Videti je bilo, da je prikolico zaradi teže slonov obrnilo za devetdeset stopinj. Pri tem je stisnilo tovornjakov veliki rezervoar za gorivo, zato je eksplodiral, tako da sta bila moj oče in cirkuški direktor, ki se je peljal z njim, v trenutku mrtva. Tega dne sem bil čisto pobit. Z očetom sva si bila zelo blizu. Bila sva prava prijatelja.

Očeta smo pokopali v njegovem rodnem kraju Rich Hill v Misuriju in se nato vrnili v zimsko zbirališče cirkusov v Hugo, v Oklahomo, medtem ko je naš cirkus še naprej potoval iz kraja v kraj, dokler ni končal sezone. Z bratom sva medtem hodila v šolo z običajnim učnim programom, kar je bilo za naju nekaj novega. Kljub temu sva komaj čakala na naslednjo sezono, da bi se s cirkuško družino Kelly & Miller znova odpravili na pot. Toda v našem življenju je prišlo do zanimivega preobrata.

V naše življenje vstopi Biblija

Nekega dne, ko sem prišel domov iz šole, me je mama predstavila gospe, ki nas je obiskala, da bi z nami preučevala Biblijo. Ime ji je bilo Jimmie Brown in bila je Jehovova priča. Preučevanje Biblije je bila zadnja stvar na svetu, ki bi jo želel početi. Moja vroča želja je bila, da se vrnem v cirkus in se naučim izvajati akrobacije na trapezu. Z bratom sva med dve drevesi celo postavila začasen trapez, da bi na njem lahko vadila. Vendar smo vsi trije začeli preučevati Biblijo in obiskovati shode skupaj z oddaljeno skupinico samo osmih Prič, ki so živeli v Hugu. Sčasoma se je mama odločila, da bo zapustila cirkuško življenje in še naprej preučevala Biblijo. Njeno odločitev sem sprejel s solzami v očeh. Še zlasti težko je bilo, ko so nas obiskali člani naše cirkuške družine in se čudili, zakaj se jim ne pridružimo.

Nikoli nisem poznal drugačnega življenja od cirkuškega. V določenem trenutku sem čutil, kot da smo obrnili hrbet očetovim dosežkom. Toda ironično je, da sem Biblijo preučeval ravno zaradi njegove smrti, saj me je k temu med drugim najbolj vzgibavalo upanje na vstajenje. To upanje je v meni še vedno zelo živo. Želim biti eden prvih, ki bodo mojemu očetu izrazili dobrodošlico, ko bo obujen v obljubljeni zemeljski raj. (Razodetje 20:12–14)

Neki par Prič, brat in sestra Reeder, sta nam pomagala uvideti, da imamo v Jehovovi organizaciji  veliko družino. In kako zelo prav sta imela! Mala skupina Jehovovih prič je postala občina, v kateri se je k čaščenju zbiralo več družin. Omeniti moram tudi Roberta in Carol Engelhardt, zakonca, ki sta me posvojila za svojega duhovnega sina. Ljubeče, toda odločno sta mi svetovala in me usmerjala skozi najstniška leta.

Takšna ljubezen zrelih kristjanov je zapolnila veliko praznino v našem življenju. In to se je skozi moje krščansko življenje na različne načine nadaljevalo. V vseh teh letih sem živel v Oklahomi in Teksasu ter v vsaki občini spoznal mnogo ljubečih krščanskih bratov in sester. Nekateri starejši bratje so me očetovsko usmerjali in spodbujali. Zares, postali so moji duhovni očetje.

Znova na poti

Minilo je le nekaj let, odkar je moja mama zaspala v smrt. Vse do takrat je ostala resna preučevalka Biblije in zvesta kristjanka. Vem, da se bo veselila, ko bo Bog svoje zvestovdane poklical iz grobov. Medtem ko čakam na ta dan, me tolaži dejstvo, da mi je Jehovova organizacija v več pogledih postala družina.

Še zlasti sem se čutil blagoslovljenega, ko sem med Božjim ljudstvom našel svojo ženo Edno. Po poroki sva svoje življenje prilagodila tako, da sva lahko polnočasno sodelovala v biblijskem izobraževalnem delu. Da bi se lahko preživljala, sem delal kot priučen televizijski poročevalec. Na tem področju nisem imel nikakršnih izkušenj ali izobrazbe, vendar me je za to službo usposobilo šolanje, ki sem ga bil kot biblijski učitelj deležen v občini Jehovovih prič. Na koncu sem na neki radijski postaji postal urednik informativnega programa. Toda nikoli nisem imel namena, da bi si v javnih občilih pridobil ugled. Namesto tega sva se z Edno dala na razpolago, da bi druge poučevala o biblijskih resnicah, kjer koli bi bilo to potrebno.

Leta 1987 sem bil povabljen, da postanem okrajni nadzornik in obiskujem občine Jehovovih prič. Kot prostovoljni potujoči starešina vsak teden obiščem drugo občino in spodbujam svoje duhovne brate in sestre ter jim pomagam, da se izpopolnjujejo v našem biblijskem izobraževalnem delu. Sedaj je moja družina v duhovnem pogledu še večja. Čeprav z ženo nimava svojih otrok, sva v Jehovovi organizaciji dobila številne duhovne sinove in hčere.

Nekako ironično je, da po toliko letih še vedno potujem iz kraja v kraj. Iz potujočega cirkusanta sem se prelevil v potujočega nadzornika! Tu in tam se sprašujem, ali bi bil uspešen na trapezu. Ali bi lahko uresničil svoje otroške sanje, da bi obvladal trojni salto? Vendar pa takšne misli hitro zbledijo, ko razmišljam o Božji obljubi, da bo zemlja spremenjena v raj. (Razodetje 21:4)

Resda sem se rodil z »žagovino v čevljih«, toda spominjam se tega, kar pravi Biblija: »Kako so lepe noge tistih, ki oznanjajo dobro novico o dobrih rečeh!« (Rimljanom 10:15) Prednost, da ljudem pomagam spoznavati Boga, je večja od vsega, kar bi lahko dosegel kot cirkuški artist. Jehovovi blagoslovi so mi obogatili življenje!

[Sliki na strani 19]

Nekaj članov naše cirkuške »družine« in moj oče s tubo

[Slika na strani 21]

Danes, s svojo ženo Edno