Gore iz marmorja

Od pisca za Prebudite se! iz Italije

GORSKI vrhovi, ki se dvigajo nad mestoma Carrara in Pietrasanta, se zdijo pobeljeni z zaplatami snega. Toda to je le utvara. Bele zaplate so v resnici obsežna področja skalnega drobirja iz kamnolomov. Te gore, ki ležijo v Apuanskih Alpah, v Toskani na severu osrednje Italije, so prava geološka redkost. Tukajšnje gore so iz marmorja. Tega dragocenega materiala ni v takšni obilici nikjer drugje na svetu.

Človek že od starodavnosti pridobiva iz teh gor kamen, ki ga preoblikuje v stebre, ploščice, talne obloge in osupljive kipe. To območje si je zaradi obsežnih skladov marmorja, izkušenj in strokovnosti domačih delavcev ter kakovostne tehnike obdelave pridobilo sloves svetovnega dobavitelja kamna. Od tukaj izvažajo poleg marmorja, ki ga sami pridobivajo, tudi kamen, ki iz vseh koncev sveta prihaja v pristanišče Marina di Carrara, da bi ga obdelali v specializiranih obratih.

Starodavna tradicija pridobivanja marmorja

Staroveški Rimljani so lokalni kamen izkoriščali za gradnjo in kiparstvo. Kararski beli kiparski marmor velja za posebej lepega. Leta 1505 je v Carraro prišel Michelangelo, da bi izbral bloke drobnozrnatega marmorja brez žil ali napak, iz katerih je potem izklesal nekatere svoje najbolj znamenite mojstrovine.

Metode lomljenja kamna se od starega veka skorajda niso spremenile. Včasih so v naravne razpoke ali vdolbine v skali premišljeno vstavili lesene kline. Kline so zalili z vodo in, ko so nabreknili, se je blok marmorja odlomil. V sredini 18. stoletja so uvedli razstrelivo, ki pa je kamen tako zelo krušilo, da je bila uporabna komaj tretjina marmorja. Velikanski ostanki marmorja – tiste navidezne snežne zaplate – pričajo o metodah iz preteklih dni.

Premikanje monolitov po strmih nagnjenih površinah s sanmi in vrvmi je bilo nevarno opravilo. »Če se je vrv, ki je držala sani, strgala,« pojasnjuje neki vir, »je to pomenilo gotovo smrt za vodja skupine, ki je stal pred blokom kamna in dajal navodila; vrv je kakor strašen bič močno udarila njegove može in bilo je le malo možnosti, da se bi kdo od njih rešil.«

Sodobne metode so seveda zelo drugačne. Dan, ki sem ga preživel v Carrari, mi je delno razkril, kako se marmor obdeluje danes. Naj vam pojasnim, kaj sem izvedel.

Obisk kamnoloma

Poiščem Giovannija, ki me bo popeljal do kamnoloma v enem od številnih kamnoseških obratov v Carrari. V takšnih obratih skladiščijo na stotine marmornih blokov, lepo zloženih drug vrh drugega in pripravljenih za prodajo ali takojšnjo obdelavo. Avtomatski stroji bloke narežejo v plošče, drugi stroji pa jih še spolirajo. Včasih se je vse to delalo ročno.

Z Giovannijem se do kamnoloma peljeva z njegovim terenskim vozilom. Pazljivo se vijeva po strmih, ostrih serpentinah do ozke gorske doline, ki je vsepovsod posuta s kosi belega kamna. Tovornjaki  z nosilnostjo do 30 ton, otovorjeni z velikanskimi bloki kamna, s težavo vozijo navzdol.

Nato izza ovinka zagledava bleščeče belo steno, vklesano v goro. Ogromna stena je razrezana na velikanske police oziroma terase, ki v višino merijo nekako od 6 do 9 metrov. Giovanni zapelje na eno od teh in ustavi vozilo.

Pogled naokrog razkrije, da sva v enem od številnih kamnolomov v dolini. Na naravnem površju gore izstopa še več belih grebenov – nekateri so nekaj sto metrov nad nama. Za ta prizor upravičeno pravijo, da je ‚veličasten, vendar strašen‘ spektakel.

Zatopljenega v prizor me zmoti buldožer, ki s koničastim orodjem obrača del terase, na kateri stojiva. Popolnoma ravno odrezan blok marmorja, ki meri približno 11 metrov krat 2 metra in v višino 6 metrov, zgrmi na plast kamenja, ki je pripravljena, da ublaži padec. Toda kako odstranijo marmor v takšnih blokih?

Na to vprašanje mi odgovori Giovannijev oče Franco, ki v kamnolomih dela že vse svoje življenje. Pokaže mi škripec z dolgo jekleno vrvjo, ki reže navpično v zadnjo steno terase, na kateri stojimo. V sprednji del skale se vodoravno izvrta osem centimetrov široko luknjo, nato pa še eno navpično v zgornjo ploskev, pojasni Franco. Luknji se morata križati. Nato se skozi luknji potegne diamantno jekleno vrv in naredi zanko, podobno velikanski ogrlici. Napeta vrv, ki jo poganja električni motor pri veliki hitrosti, naredi željen rez. Ko so vse ploskve bloka – vodoravne in navpične – proste, se kamen obrne. Nato se ga z isto vrvjo razreže na manjše kose, bolj pripravne za transport. Podobne metode uporabljajo v bližnjih podzemnih kamnolomih, kjer marmor režejo iz votlin v samem osrčju teh gor.

V krajevnih tovarnah se marmor predela v vsemogoče izdelke – ploščice, strukturne elemente, obloge za rabo v arhitekturi. Gradbeništvo je vedno bilo in je še zdaj glavni porabnik marmornih izdelkov iz Carrare.

V nekaterih delavnicah izdelujejo talne ploščice ter notranje in zunanje obloge po naročilu. Druge so specializirane za bogato okrašene okvire kaminov, kopalniško opremo, mize in podobno.  Izdelki iz čudovito vzorčastega in obarvanega marmorja, ki je na tržišču, bodo krasili javne trge kakor tudi javne in zasebne zgradbe, med drugim prostore za čaščenje, muzeje, nakupovalne centre, letališča in nebotičnike povsod po svetu.

Industrijska plat marmorja je zanimiva, vendar me zanima tudi njegova okrasna in umetniška vrednost. Da bi izvedel več o tem, sem preživel popoldan v Pietrasanti.

Ateljeji, kjer obdelujejo marmor

»Obiščite ateljeje umetnikov,« vabi brošura s turističnimi informacijami iz Pietrasante, »in z veseljem vam bodo pokazali svoje delo.« Pietrasanta je prijazno mestece in noge me kar same neso v številne ateljeje v srednjeveškem mestnem središču in okoli njega, kjer lahko občudujem nastajajoče stvaritve.

V mestu srečam kiparje iz številnih držav, povsem zaposlene z ustvarjanjem drznih izvirnih stvaritev, medtem ko domači umetniki, z rokami in obrazi belimi od prahu, zavzeto reproducirajo kipe po mavčnih modelih. Prodajni prostori v ateljejih, natlačeni s klasičnimi in sodobnimi zakladi, spominjajo na prenatrpane muzeje.

Za klesanje kipa je potrebno veliko časa. Na primer, dvetonski blok marmorja se lahko v grobem strojno obžaga v želeno obliko, toda, preden je delo končano, je naslednje tri do pet mesecev treba skrbno odklesati kos za kosom. Pri tem se lahko odstrani tudi tona marmorja. Nekoč je bilo osnovno orodje kladivo, dleto in pila. Danes uporabljajo kotno brusilko in pnevmatsko dleto – »mlajšega brata« pnevmatskega razbijalnega kladiva. Čeprav se s tem orodjem malo hitreje dela, je podrobnosti vseeno treba končati z ročnim orodjem. Končni rezultat je lahko osupljivo lep.

Starodavna umetnost klesanja marmorja v številnih krajih ni preživela. Toda za mesti Carrara in Pietrasanta se zaradi materiala, ki je tu na voljo, znanja, ki so si ga mojstri pridobili v stoletjih izkušenj, in umetnikov, ki prihajajo črpat znanje domačinov, upravičeno lahko reče »velika akademija marmorja«.

[Slika na strani 24]

Podzemni kamnolom

[Slike na straneh 24, 25]

Bloke marmorja režejo z diamantno vrvjo

[Slika na straneh 24, 25]

Kamnolomi marmorja, Carrara, Italija

[Slika na strani 25]

Marmornat kip cesarja Avgusta iz prvega stoletja n. š.

[Vir slike]

Scala/Art Resource, NY

[Navedba vira slike na strani 23]

Studio SEM, Pietrasanta