Izbire, vprašanja

Predstavljajte si bolečino zakonskega para, ki si obupno želi otroka, pa ga zaradi neplodnosti ne more imeti. Zato se po pomoč zateče k medicini in ugotovi, da za premagovanje neplodnosti obstaja mnogo postopkov in terapij. Ali je pomembno, katero, če sploh katero, izbere?

DANES imajo pari, ki ne morejo imeti otrok, možnosti, ki jih pred samo nekaj desetletji še ni bilo. Vendar ob tem nikakor ne smemo zanemariti naslednjega: Katera etična in moralna vprašanja so povezana z oploditvijo z biomedicinsko pomočjo? Preden pa razmislimo o tem, poglejmo, kako razne verske skupine gledajo na takšno zdravljenje.

Kaj o tem pravijo verske skupine?

Katoliška cerkev je leta 1987 izdala dokument, ki je govoril o moralnosti oploditvenih postopkov. V poročilu, ki je znano kot Donum Vitae (Dar življenja), je pisalo, da je takrat, ko medicinski postopek možu in ženi pomaga pri zanositvi, zdravljenje moralno. Po drugi strani pa je v dokumentu navedeno, da je takrat, ko medicinski postopek nadomesti spolni odnos, takšno zdravljenje moralno nesprejemljivo. Potemtakem bi bila operacija neprehodnih jajcevodov in raba zdravil za plodnost moralna, oploditev v epruveti pa ne.

Naslednje leto je Ameriška kongresna komisija naredila raziskavo med verskimi skupinami, kaj menijo o zdravljenju neplodnosti. Končno poročilo je pokazalo, da je večina sprejela tradicionalne medicinske posege, umetno oploditev, pri čemer se uporabi moževe semenske celice, ter in vitro fertilizacijo, pod pogojem, da tako jajčna kot semenska celica pripadata poročenemu paru. Še več, večina anketiranih skupin je izjavila, da so uničevanje zarodkov, umetna oploditev s pomočjo darovalca in nadomestno materinstvo moralno nesprejemljivi. *

Leta 1997 je Evropski ekumenski odbor za cerkev in družbo (EECCS) – skupina ljudi, ki zastopa protestantsko, anglikansko in pravoslavno cerkev – podal pisno izjavo, da je v njihovih vrstah deljeno mnenje glede oploditve z biomedicinsko pomočjo. V izjavi je še pisalo, da se pri tem poudarja posameznikova vest in osebna odgovornost: »Težko je govoriti o enotnem mnenju članov cerkva EECCS. Prej bi lahko govorili o različnih mnenjih.«

Očitno je, da se mnenja o oploditvi z biomedicinsko pomočjo zelo razlikujejo. Svetovna zdravstvena organizacija Združenih narodov priznava, da področja tehnik oploditve z biomedicinsko pomočjo »nenehno zbujajo dvome o družbenih načelih, moralnih in etičnih merilih ter pravnih sistemih«. O katerih dejavnikih bi ljudje morali premisliti, preden se odločijo za oploditev z biomedicinsko pomočjo?

Vprašanja

Osnovni dejavnik, o katerem bi morali premisliti, je, kakšen status ima človeški zarodek. To je povezano z bistvenim vprašanjem: Kdaj  se življenje prične – ob spočetju ali kasneje med nosečnostjo? Odgovor prav gotovo vpliva na mnoge pare, ko se odločajo glede zdravljenja. Če denimo menijo, da se življenje prične ob spočetju, morajo razmisliti o nekaterih ključnih vprašanjih.

● Ali naj par dovoli zdravnikom, da opravijo običajen postopek oploditve več jajčnih celic, kot jih vnesejo v maternico, presežek zarodkov pa spravijo za to, da bi jih uporabili v prihodnosti?

● Kaj bo s takšnimi spravljenimi zarodki, če par ne bi mogel ali ne bi želel imeti več otrok?

● Kaj bo z zarodki, če bi se par razvezal ali bi eden od njiju umrl?

● Kdo bi nosil težo odgovornosti za uničenje takšnih zarodkov?

Spornega vprašanja, kaj narediti z neuporabljenimi ali shranjenimi zarodki, ne bi smeli jemati zlahka. Zakoni nekaterih držav sedaj zahtevajo, da par s pisno izjavo določi, kaj narediti s presežkom zarodkov – to je, ali naj se jih shrani, daruje, uporabi za raziskovanje ali pa uniči. Pari bi se morali zavedati, da je ponekod etično sprejemljivo, da klinike za zdravljenje neplodnosti brez pisnega pooblastila po petih letih uničijo shranjene zarodke. Danes je v klinikah po vsem svetu spravljenih na stotisoče zamrznjenih zarodkov.

Drug dejavnik, o katerem je treba razmisliti, je, da pare morda silijo, naj darujejo neuporabljene zarodke za raziskovanje izvornih celic. Ameriško združenje za neplodnost je denimo pare spodbujalo, naj svoje neuporabljene zarodke namenijo raziskavam. En razlog raziskovanja izvornih celic je, da se najde nove metode zdravljenja bolezni. Vendar je to področje raziskovanja predmet mnogih sporov, saj se pri postopku pridobivanja  embrionalnih izvornih celic pravzaprav uniči zarodek. *

Novi genetski postopki porajajo še eno etično sporno vprašanje. Razmislite denimo o predimplantacijski genetski diagnostiki (PGD). (Glej okvir »Kaj pa predimplantacijska genetska diagnostika?«.) Pri tem postopku se zarodke genetsko preišče in nato izbere enega (morda tistega, ki je ustreznega spola ali nima določenega bolezenskega gena), ki naj bi se ga vsadilo v maternico. Kritiki svarijo, da PGD lahko vodi v spolno diskriminacijo ali da se bo ta postopek morda sčasoma pričelo rabiti za to, da bodo lahko pari svoje otroke izbrali po nekaterih genetskih značilnostih, tudi barvi las ali oči. PGD poraja  etično vprašanje, in sicer: Kaj se zgodi z zarodki, ki niso izbrani?

Ali bo to vplivalo na zakonsko zvezo?

Ob razmišljanju o določenih postopkih zdravljenja neplodnosti je treba razmisliti še o enem področju. Kako bo nadomestno materinstvo ali darovanje semenskih oziroma jajčnih celic vplivalo na zakonsko zvezo? Pri nekaterih postopkih morda sodeluje tretja stranka (darovalec) ali celo četrta (dva darovalca) oziroma peta stranka (dva darovalca in nadomestna mati).

Kar se tiče zdravljenja, pri katerem se uporabi darovan genetski material, bi morali sodelujoči razmisliti še o drugih dejavnikih.

● Kakšne dolgotrajne čustvene posledice lahko zaradi takšnega rojstva utrpita starša, kadar je samo eden od njiju (ali pa nobeden) genetski roditelj?

● Kako se bo otrok odzval, ko bo spoznal, da je bil spočet na tako neobičajen način?

● Ali naj bi otroku povedali, kdo so njegovi biološki starši, in mu tudi dovolili, da jih poišče?

● Kakšne so moralne in pravne pravice ter dolžnosti enega ali več ljudi, ki so darovali genetski material?

Kaj pa anonimnost?

V mnogih državah morajo darovalci ostati anonimni. Pri Uradu za človeško oploditev in embriologijo, ki v Veliki Britaniji zakonsko določa rabo človeškega reproduktivnega materiala, pravijo: »Sedanji in pretekli darovalci ostanejo za pare, pri katerih so uporabili darovane jajčne ali semenske celice, in za otroke, ki se morda rodijo s takšnim postopki, anonimni, razen takrat, ko gre za namensko darovanje ljudem, ki se med seboj poznajo.«

Vendar je ta uredba o anonimnosti ponekod predmet žgočih razprav. Zaradi tega je nekaj držav spremenilo svoje predpise oziroma zakone. Tisti, ki nasprotujejo uredbi o anonimnosti, poudarjajo, da imajo otroci pravico vedeti, kdo so. V nekem poročilu piše: »Več kot 80 odstotkov posvojenih ljudi išče svoje biološke sorodnike in mnogi od njih želijo potešiti svojo dolgoletno željo, da bi izvedeli, kdo so njihovi starši, kar si želi večina ljudi. Skoraj 70 odstotkov ljudi želi priti do pomembnih informacij o svojem izvoru zaradi morebitnih dednih bolezni bioloških staršev.«

Drugo poročilo, ki temelji na anketi 16 odraslih, ki so bili spočeti z darovalčevo celico, je pokazalo, da »je bila večina šokirana, ko je izvedela, kdo je njihov biološki oče«. V poročilu je še pisalo: »Mnogi otroci so se spoprijemali s težavami glede osebne identitete, občutki zapuščenosti in nezaupanja do ožjih družinskih članov ter občutki, da jih je družina prevarala.«

Kako se boste odločili?

Medicina bo nedvomno še napredovala v razvoju oploditve z biomedicinsko pomočjo. Nekateri predvidevajo, da bo v prihodnosti 30 odstotkov vseh otrok spočetih s tovrstno pomočjo. Razprava o etičnih in moralnih vprašanjih, ki so s tem povezana, se bo še nadaljevala.

Prave kristjane pa vodi nekaj še pomembnejšega – gledišče našega Stvarnika, začetnika življenja. (Psalm 36:9) Seveda Biblija neposredno ne govori o sodobnih tehnikah oploditve z biomedicinsko pomočjo, saj takšnih postopkov v biblijskih časih ni bilo. Predstavlja pa jasna načela, ki kažejo, kako Bog gleda na to. (Glej okvir »Kaj pravi Biblija?«.) Takšna načela nas vodijo, da sprejemamo odločitve, ki so etično in moralno pravilne, in da imamo pred Bogom čisto vest. (1. Timoteju 1:5)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 8]

Kaj Je Predzarodek?

Izraz »predzarodek« se nanaša na oplojeno jajčno celico v prvih 14 dneh po oploditvi. Zatem se do konca osmega tedna imenuje zarodek. Od takrat naprej pa plod. Zakaj se uporablja izraz »predzarodek«?

Glede na International Journal of Sociology and Social Policy se je izraz »uvedel za to, da se je smelo raziskovati človeški zarodek« v prvih 14 dneh po spočetju. V nekem viru piše: »Če je zarodek definiran kot struktura, iz katere bo nastal otrok, se njegove zgodnje osnove oblikujejo šele približno dva tedna zatem, ko se semenska celica združi z jajčno celico.« Toda ali lahko na ta predzarodek gledamo le kot na gmoto celic, ki je primerna samo za raziskovanje? Razmislite, kaj se zares dogaja v teh dveh tednih.

Potem ko semenska celica prodre v jajčno celico, mine približno 24 ur, da se moški in ženski kromosomi združijo. V naslednjih nekaj dneh se celica deli. V štirih oziroma petih dneh po oploditvi iz gmote celic nastane votla krogla (še vedno manjša od bucikine glavice) z zunanjo celično plastjo in notranjo celično maso. To je zdaj že blastocista. Mnoge celice zunanje plasti se bodo razvile v neembrionalna tkiva. Iz notranje celične mase pa se bo izoblikoval otrok.

Približno teden dni po oploditvi se blastocista ugnezdi v maternico in prične se oblikovati posteljica, ki bo omogočala prehod kisika in hrane iz materinega krvnega obtoka, obenem pa bo tudi odnašala odpadne snovi. V knjigi Incredible Voyage—Exploring the Human Body piše, da se približno deveti dan notranja celična masa prične »oblikovati v novo človeško bitje«. V knjigi še piše: »Približno 20 celic mora v naslednjih petih oziroma šestih dnevih opraviti niz preureditev in diferenciacij, da nastanejo prvi strukturni elementi pravega zarodka.« Tako se ob koncu drugega tedna pričnejo pojavljati »prvi strukturni elementi«, iz katerih sčasoma nastane centralni živčni sistem.

Nekateri ljudje zaradi tega začetnega postopnega procesa, ki poteka v zgodnjem človeškem zarodku, oporekajo temu, da »obstaja en biološki dogodek ali trenutek, ki bi lahko označeval začetek novega človeškega zarodka«.

Pravi kristjani pa verjamejo, da se življenje prične ob spočetju. Dejstvo, da je v oplojeni celici program za nastanek posteljice, ugnezdenja, povezave z materinimi krvnimi žilami in za marsikaj drugega, samo še poveča njihovo občudovanje Oblikovalca, Boga Jehova.

[Slika]

Človeški zarodek tretji dan (približno 400-kratna povečava)

[Vir slike]

Courtesy of the University of Utah Andrology and IVF Laboratories

 [Okvir/slika na strani 9]

KAJ PA PREDIMPLANTACIJSKA GENETSKA DIAGNOSTIKA?

Novi napredek pri oploditvi v epruveti se imenuje predimplantacijska genetska diagnostika. Vanjo spada genetsko preučevanje zarodkov in nato izbor tistega, ki ga bodo vsadili v maternico. V knjigi Choosing Assisted Reproduction—Social, Emotional and Ethical Considerations, ki komentira etična vprašanja v zvezi s tem postopkom, piše:

»[Znanstveniki] bodo lahko kmalu določili telesne, intelektualne ter nemara tudi čustvene in socialne značilnosti zarodka. Morda ni tako daleč čas, ko si bodo starši lahko izbrali potomca po nekaterih lastnostih. In čeprav mnogi podpirajo predimplantacijski genetski izbor pri parih, ki so prenašalci hudih bolezni, pa mnogi ne podpirajo tega postopka pri tistih, ki želijo, da bi bil njihov otrok določenega spola – ali v prihodnosti, da bi otrok imel modre oči, bil glasbeno nadarjen oziroma visoke postave.

Ob predimplantacijski genetiki se podobno kot ob mnogih drugih postopkih postavlja vprašanje, ali je zato, ker je nekaj mogoče narediti, to tudi treba narediti. [. . .] Dilema je, kje, če sploh kje, potegniti črto na teh spolzkih tleh vrhunske tehnike.«

 [Okvir/slika na strani 10]

KAJ PRAVI BIBLIJA?

Biblija seveda neposredno ne govori o sodobnih postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Pouči pa nas, kako na določena temeljna vprašanja gleda Bog. Če pravi kristjani poznajo odgovore na dve osnovni vprašanji, jih to lahko vodi pri sprejemanju odločitev, ki so Bogu po volji.

Kdaj se prične človeško življenje? Biblija navaja, da se življenje prične ob spočetju. Bodite pozorni na besede psalmista Davida, ki je po navdihnjenju o Bogu rekel: »Zarodek moj so videle tvoje oči, in v knjigo tvojo je bilo vpisano vse to.« (Psalm 139:16) Razmislite tudi o zapisu iz Druge Mojzesove knjige 21:22, 23, kjer v izvirnem besedilu piše, da je bil človek, ki je poškodoval nerojenega otroka, za to odgovoren. Iz tega se naučimo, da naš Stvarnik na življenje gleda kot na nekaj dragocenega že v zgodnjih fazah razvoja v maternici. Namerno uničenje zarodka bi bilo v Božjih očeh kot splav. *

Ali obstajajo kakšne omejitve glede tega, kako naj bi človek uporabljal svoje zmožnosti razmnoževanja? Božje gledišče o tem je mogoče najti v Tretji Mojzesovi knjigi 18:20, SSP, kjer piše: »Ne smeš spolno občevati z ženo svojega rojaka; s tem bi postal nečist.« Načelo, ki stoji za tem svetopisemskim predpisom, je takšno: moške semenske celice se sme uporabiti le za oploditev njegove žene in ženska ne bi smela nositi otroka za nikogar drugega kot le za svojega moža. Z drugimi besedami, sposobnosti razmnoževanja se smejo rabiti le za zakonskega partnerja. Pravi kristjani se zato ne odločijo za nadomestno materinstvo, niti za kateri koli postopek, pri katerem se uporabi darovane semenske celice, jajčne celice ali zarodki. *

Ko se pravi kristjani odločajo glede oploditve z biomedicinsko pomočjo, morajo skrbno pretehtati, kaj Biblija odkriva o Božjem mišljenju. * Navsezadnje je On ustanovitelj zakonske zveze in družinskega življenja. (Efežanom 3:14, 15)

[Podčrtne opombe]

[Slika na strani 7]

Shranjeni zamrznjeni zarodki

[Vir slike]

© Firefly Productions/CORBIS