Kaj je vitiligo?

Od pisca za Prebudite se! iz Južnoafriške republike

▪ Sibongile o stanju svoje kože včasih pripomni kaj šaljivega. Z nasmehom reče: »Rodila sem se črna, nato sem postala bela, sedaj pa sem črno-bela.« Sibongile ima vitiligo.

Vitiligo, imenovan tudi levkoderma, nastane zaradi odsotnosti celic, ki tvorijo kožni pigment. Posledica tega je, da na koži nastanejo beli madeži in lise. Pri nekaterih se pojavi en madež in bolezen ne napreduje več. Pri drugih pa se hitro razširi po telesu. Spet tretji morda trpijo za počasnejšo obliko vitiliga, ki se po telesu širi vrsto let. Ta bolezen ne zadaja telesnih bolečin in ni nalezljiva.

Vitiligo pri vseh bolnikih ni tako očiten kakor pri Sibongile. Najbolj opazen je namreč pri temnopoltih. Toda to bolezen imajo v blažji ali močnejši obliki številni ljudje. Statistika odkriva, da prizadene en do dva odstotka populacije. Vitiligo se ne ozira na raso in žrtve izbira tako med moškimi kot ženskami. Vzrok te bolezni je še vedno neznan.

Čeprav za vitiligo ni zanesljivega zdravila, obstaja mnogo načinov, kako se z njim spopasti. Pri svetlopoltih bolnikih je na primer stanje njihove kože očitnejše, kadar zdravi predeli kože na soncu porjavijo. Zato je bolezen manj opazna, če se sonca ogibajo. Temnopolti ljudje pa različno obarvanost kože lahko prikrijejo s posebnimi ličili. Pri nekaterih bolnikih je učinkovit postopek, znan kot repigmentacija. V to zdravljenje spadata večmesečno jemanje zdravil in obsevanje z ultravijoličnimi žarki. V nekaterih primerih prizadeta koža po zdravljenju postane normalne barve. Drugi bolniki pa se odločijo za depigmentacijo. Cilj tega zdravljenja je izenačiti barvo kože, tako da se z zdravili uniči preostale celice, ki tvorijo pigment.

Ljudje, ki jih je prizadel vitiligo, lahko zaradi te bolezni občutijo čustveno stisko, še zlasti tedaj, ko se jim pojavi na obrazu. »Pred kratkim«, pojasnjuje Sibongile, »sta se dva otroka zastrmela vame in kriče zbežala. Drugi se z menoj ne upajo pogovarjati, ker mislijo, da imam nalezljivo bolezen ali pa da sem prekleta. Zelo rada bi jim pomagala uvideti, da se ljudi s to boleznijo ni treba bati. Vitiliga se ne morejo nalesti z dotikom ali po zraku.«

Sibongile ne dovoli, da bi jo njena bolezen ovirala pri poučevanju Biblije, pri delu, ki ga ima kot Jehovova priča tako zelo rada. To pomeni, da obiskuje ljudi na domu in se z njimi pogovarja iz oči v oči. Takole pravi: »Sprijaznila sem se s svojim videzom. Sedaj se v svoji koži počutim dosti boljše in se veselim časa, ko bom v zemeljskem raju, ki ga je Bog Jehova obljubil, spet vsa takšne barve kot sem bila ob rojstvu.« (Razodetje 21:3–5)

[Slika na strani 22]

Leta 1967, pred boleznijo