Biblijsko gledišče

Kako naj bi ravnali s starejšimi?

POLETI 2003 je po vsej Evropi umrlo na tisoče ljudi zaradi enega najhujših vročinskih valov, ki so ta kontinent prizadeli v zadnjih 60 letih. Med umrlimi so bili večinoma starejši. Nekateri od njih so ostali sami doma, medtem ko so njihovi sorodniki odšli na dopust. Spet druge je po navedbah zanemarjalo oziroma spregledalo preobremenjeno osebje v bolnišnicah in domovih za ostarele. Časopis Le Parisien je poročal, da že samo v Parizu ni nihče pogrešal 450 ljudi, ki so umrli. »V kakšnih razmerah živimo, da pozabljamo na naše očete, mame in stare starše?« se je spraševal časopis glede okoliščin tistih, ki so umrli sami in anonimno.

V svetu, kjer število ljudi, starejših od 65 let, vsak mesec naraste za osupljivih 795.000, je skrb za potrebe starejših postala eden največjih izzivov, s katerimi se danes spoprijemamo. »Še nikoli prej ni bilo na svetu toliko starejših ljudi in morali bomo biti zelo pozorni na to, kako se države odzivajo na izzive in priložnosti, povezane s staranjem,« pravi Nancy Gordon, namestnica direktorja za demografske programe na Ameriškem uradu za popis prebivalstva.

Tudi naš Stvarnik se zanima za starejše. Pravzaprav nam njegova Beseda, Biblija, daje smernice, kako je treba z njimi ravnati.

Spoštovanje do starejših

Postava, ki jo je Bog dal Mojzesu, je spodbujala k spoštovanju starejših. Določala je: »Pred sivo glavo vstani in spoštuj obličje starčkovo.« (3. Mojzesova 19:32) Od Božjih poslušnih častilcev se je pričakovalo, da pred starejšimi ‚vstanejo‘ 1. v znak spoštovanja do starejšega človeka in 2. v dokaz, da imajo strahospoštovanje do Boga. Starejšim je bilo torej treba izkazovati čast in nanje gledati kot na dragoceno pridobitev. (Pregovori 16:31; 23:22)

Današnji kristjani sicer niso pod mojzesovsko postavo, vendar njena načela odkrivajo, kako Jehova razmišlja in kaj mu je pomembnejše, ter ne puščajo niti sence dvoma, da Bog starejše zelo ceni. Ta načela so razumeli tudi člani krščanske občine v prvem stoletju. Eden zgodnjih dokazov glede tega je zapisan v biblijski knjigi Apostolska dela. Med takratnimi kristjani v Jeruzalemu so bile tudi nekatere vdove, ki so potrebovale pomoč, in nedvomno so bile mnoge med njimi že v letih. Apostoli so določili sedem »mož z dobrim spričevalom«, da bi te ženske zagotovo in na urejen način dobivale vsakodnevni obrok hrane. Na to posebno skrb so gledali kot na »nujno opravilo« v občini. (Apostolska dela 6:1–7)

Apostol Pavel je načelo ‚vstajanja pred sivo glavo‘ naobrnil na krščansko občino. Mlajšemu krščanskemu nadzorniku Timoteju je dejal: »Kadar opominjaš starejšega moškega, z njim ne bodi oster, ampak ravnaj z njim kakor z očetom, [. . .] s starejšimi ženskami kakor z materami.« (1. Timoteju 5:1, 2) Čeprav je mladi Timotej imel nad starejšimi kristjani določeno mero avtoritete, mu je bilo naročeno, naj ne podcenjuje starejšega človeka, temveč  naj z njim ravna spoštljivo kakor z očetom. In podobno naj bi spoštoval tudi starejše ženske v občini. Apostol Pavel je s tem Timoteja – in v širšem smislu vse člane krščanske občine – pravzaprav spomnil, da je treba ‚pred sivo glavo vstati‘.

Bogu vdani ljudje za to, da bi s starejšimi ravnali dostojanstveno in spoštljivo, seveda ne potrebujejo zakonov. Premislite o biblijskem zgledu Jožefa, ki je ne glede na stroške pripeljal svojega ostarelega očeta v Egipt in s tem 130-letnega Jakoba obvaroval vsesplošne lakote. Ko je Jožef po več kot dveh desetletjih spet zagledal svojega očeta, ‚se je oklenil njegovega vratu in je jokal dolgo ob njegovem vratu‘. (1. Mojzesova 46:29) Jožef je s starejšimi ravnal sočutno in zelo spoštljivo že veliko prej, preden je bilo takšno ravnanje med Izraelci uzakonjeno, s čimer je odseval Božje gledišče.

Tudi sam Jezus je med svojo službo pokazal skrb za starejše. Strogo je obsodil verske voditelje, ki so se zaradi svojih verskih tradicij čutili opravičene zanemarjati svoje ostarele starše. (Matej 15:3–9) Jezus je za svojo ostarelo mamo ljubeče skrbel. Ko je trpel neznosne bolečine na mučilnem kolu, je uredil, naj zanjo poskrbi njegov ljubljeni apostol Janez. (Janez 19:26, 27)

Jehova ne zapusti svojih zvestovdanih

Psalmist je molil: »Ne zavrzi me ob starosti času, ko peša krepkost moja, ne zapusti me.« (Psalm 71:9) Bog svojih zvestih služabnikov ne ‚zavrže‘ niti takrat, kadar morda sami čutijo, da niso več tako koristni kakor nekoč. Psalmist se ni čutil zavrženega od Jehova, temveč je prepoznal lastno potrebo po tem, da se v starosti še bolj zanaša na svojega Stvarnika. Jehova se na takšno zvestovdanost odziva tako, da posameznika vse življenje podpira. (Psalm 18:25) Vir takšne podpore so pogosto sokristjani.

Glede na omenjeno je jasno, da morajo vsi, ki hočejo izkazovati čast Bogu, tako ravnati tudi s starejšimi. Starejši so v očeh našega Stvarnika resnično dragoceni. Kot bitja, ustvarjena po podobi Boga, vedno odsevajmo Njegov pogled na ‚osivelost‘. (Psalm 71:18, SSP)

[Slika na strani 23]

Kristjani s starejšimi ravnajo častno in spoštljivo