Že v otroštvu so me naučili ljubiti Boga

PRIPOVEDUJE ANATOLIJ MELNIK

Mnogi me ljubkovalno kličejo dedek. Ta beseda se dotakne mojega srca, saj se ob njej spomnim na svojega dedka, ki sem ga imel zelo rad in mu veliko dolgujem. Naj vam povem kaj več o njem in o tem, kako močno sta z babico vplivala na člane družine pa tudi na mnoge druge ljudi.

RODIL sem se v vasi Hlina, na severu današnje Moldavije. V 1920-ih so iz Romunije v našo prelepo hribovito pokrajino prispeli potujoči oznanjevalci, ki smo jim rekli romarji. Mamina starša sta se na dobro novico, ki so jo oznanjali iz Biblije, takoj odzvala. Leta 1927 sta postala Preučevalca Biblije, kakor so se Jehovove priče takrat imenovali. Do začetka druge svetovne vojne leta 1939 je v naši vasici že bila občina Jehovovih prič.

Ob mojem rojstvu leta 1936 so bili Jehovove priče vsi sorodniki razen očeta, ki je še vedno obiskoval pravoslavno cerkev. Med drugo svetovno vojno je začel resno premišljevati o smislu življenja in je nazadnje svojo posvetitev našemu Stvarniku, Bogu Jehovu, simboliziral s krstom v vodi. Dedek je veliko prispeval k duhovni rasti naše družine. Biblijo je močno ljubil in je na pamet citiral na stotine svetopisemskih stavkov. Vsak pogovor je znal usmeriti na Biblijo.

Pogosto sem se mu usedel v naročje, on pa mi je pripovedoval biblijske zgodbe. Vame je vcepil ljubezen do Boga. Za to sem mu tako zelo hvaležen! Pri osmih letih sem z njim prvič odšel na oznanjevanje. Sovaščanom sva iz Biblije pokazala, kdo je Jehova in kako se lahko z njim zbližamo.

Komunisti nas zatirajo

Leta 1947 so oblasti v Moldaviji pod vplivom komunističnega režima in pravoslavne cerkve začele preganjati Jehovove priče. Agenti organizacije, kasneje imenovane KGB, pa tudi krajevna policija, so prihajali k nam domov in nas spraševali, kdo vodi naše oznanjevanje, odkod dobivamo literaturo in kje se shajamo k čaščenju. Rekli so, da bodo ustavili dejavnost Jehovovih prič. Trdili so, da Priče »preprečujejo napredek komunizma v državi«.

Do takrat je biblijsko resnico močno vzljubil tudi oče, dobro izobražen človek. Oba z  dedkom sta vedela, kako odgovarjati na vprašanja zasliševalcev, ne da bi izdala naše krščanske brate in sestre. Oba sta bila pogumna in ljubeča človeka, ki jima je bilo mar za dobro sovernikov. Tudi mama je vedno ostala mirna in hladnokrvna kakor onadva.

Leta 1948 so očeta aretirali in odpeljali. Nikoli nismo izvedeli, česa so ga obtožili. Obsojen je bil na sedemletno zaporno kazen v strogo varovanem zaporu in na dodatni dve leti izgnanstva. Navsezadnje so ga poslali v pokrajino Magadan na daljni severovzhod Rusije, več kot 7000 kilometrov proč od doma. Devet let se nismo videli. Brez očeta je bilo težko živeti, vendar mi je bil dedek v resnično podporo.

V izgnanstvo

Sredi noči, šestega junija 1949, so v naš dom vdrli načelnik in dva vojaka. Povedali so nam, da imamo dve uri časa, da zapustimo hišo in odidemo v njihovo vozilo. Ničesar več nam niso pojasnili. Enostavno so nam rekli, da smo izgnani in da se ne bomo nikdar vrnili. Tako so me skupaj z mamo, dedkom, babico in soverniki poslali v Sibirijo. Star sem bil komaj 13 let. Po nekaj tednih smo se znašli v močvirjih tajge, sredi neprehodnih gozdov. Tukaj je bilo vse čisto drugače kakor v mojem domačem kraju, ki sem ga imel tako zelo rad! Včasih smo tudi jokali, vendar smo bili prepričani, da nas Jehova ne bo nikoli zapustil.

V vasici, v katero so nas pripeljali, je bilo deset lesenih koč. Druge Priče pa so izgnali v različne vasi po vsej tajgi. Oblasti so tamkajšnje prebivalce želele prestrašiti in jim vzbuditi predsodke do nas, zato so jim rekle, da smo ljudožerci. Toda ljudje so kmalu ugotovili, da je to laž in da se jim Prič ni treba bati.

Prva dva meseca po našem prihodu smo živeli v neki stari koči. Toda pred začetkom ostre zime smo si morali zgraditi primernejše bivališče. Dedek in babica sta nama z mamo pomagala postaviti preprosto zaklonišče, ki je bilo do polovice v zemlji. V njem smo živeli več kot tri leta. Iz vasi nismo smeli brez dovoljenja, tega pa nismo nikoli dobili.

Čez čas so mi dovolili obiskovati šolo. Moji verski pogledi so se razlikovali od pogledov drugih, zato so mi učitelji in sošolci pogosto postavljali vprašanja. Dedkove oči so kar zasijale, ko sem prišel domov in mu pripovedoval, kako sem drugim pojasnjeval naše verovanje.

Malo več svobode

Po smrti diktatorja Stalina leta 1953 se nam je življenje malo izboljšalo. Dovolili so nam odhajati iz vasi. Zaradi tega smo se lahko družili s soverniki in obiskovali shode v vaseh, v katere so bili pregnani drugi Priče. Ker nismo hoteli zbujati pozornosti, smo se shajali v majhnih skupinah. Da bi prišli do tja, smo morali pešačiti tudi po 30 kilometrov, včasih v snegu, ki nam je segal do kolen, in pri temperaturi 40 stopinj pod ničlo. Naslednji dan nas je čakala dolga pot domov. Po poti smo navadno jedli kisle kumarice in kocke sladkorja. Kljub temu smo bili zelo veseli, ravno tako kakor staroveški David. (Psalm 122:1)

Leta 1955 sem se v znak posvetitve Jehovu krstil. Malo pred tem sem na občinskem shodu v sosednji vasi spoznal Lidijo, preprosto temnolaso dekle. Tudi ona in njena družina so bili kot Priče pregnani iz Moldavije. Imela je čudovit glas in je znala na pamet skoraj vseh 337 pesmi iz takratne pesmarice. To je name naredilo  vtis, saj sem tudi sam cenil našo glasbo in pesmi. Leta 1956 sva se odločila, da se bova poročila.

Pisal sem očetu – izvedeli smo namreč, da je bil izgnan v Magadan – in s poroko sva počakala toliko, da sva dobila njegov blagoslov. Kmalu zatem so očeta izpustili in lahko je prišel živet k nam v kraj, kamor smo bili pregnani. Pripovedoval nam je, kako so on in drugi kristjani z Božjo pomočjo preživeli strašne razmere v delovnih taboriščih. Takšne pripovedi so nam okrepile vero.

Kmalu po očetovi vrnitvi se je mami med pripravljanjem olja, ki smo ga uporabljali za barve in loščila, zgodila huda nesreča. Velik lonec se je prevrnil in polila se je z vrelim oljem. Umrla je v bolnišnici. Preplavila nas je velika žalost. Kasneje se je očetu bolečina malo polegla in čez čas se je poročil s Tatjano, Pričo iz sosednje vasi.

Razširiva svoje oznanjevanje

Leta 1958 sva se z Lidijo iz vasi Kizak, kjer sva živela, preselila v kakih 100 kilometrov oddaljeno in precej večjo vas Libjaje. Predtem sva brala, da kristjani v drugih deželah oznanjujejo od hiše do hiše, in to sva skušala delati tudi midva v kraju, kamor sva se preselila. Seveda sta bila Stražni stolp in Prebudite se! prepovedana, vendar sva ti reviji na skrivaj dobivala iz drugih krajev. Sedaj pa so nama sporočili, da jih bova dobivala samo še v ruščini. Do takrat sva jih namreč dobivala tudi v moldavščini. Zato sva se intenzivno učila, da bi izboljšala najino ruščino. Še danes se spomnim naslovov nekaterih člankov in celo določenih misli iz njih.

Da bi se preživljala, je Lidija delala v skladišču žita, jaz pa sem raztovarjal hlode s tovornih vagonov. Delo je bilo utrudljivo, plače pa borne. Čeprav smo bili Priče cenjeni kot vestni delavci, nismo prejemali nikakršnih nadomestil oziroma ugodnosti. Ljudje na oblasti so nam odkrito povedali: »Za Jehovove priče v komunistični družbi ni prostora.« Kljub temu smo bili veseli, da so Jezusove besede, ki jih je izrekel o svojih sledilcih, veljale tudi za nas: »Niso del sveta, kakor tudi jaz nisem del sveta.« (Janez 17:16)

Novi izzivi

Leta 1959 se nama je rodila hčerka Valentina. Kmalu zatem je prišlo do novega vala preganjanj. V The Encyclopædii Britannici piše: »Ministrski predsednik Nikita Hruščov je v letih 1959 do 64 sprožil novo protiversko gibanje.« Člani državne varnosti so nam povedali, da je cilj sovjetske oblasti izkoreniniti vse religije, še zlasti Jehovove priče.

Ko je bila Valentina stara malo manj kot eno leto, so me vpoklicali v vojsko. Nisem se odzval, zato so me zaradi nevtralnosti obsodili na pet let zapora. Ko me je Lidija ob neki priložnosti obiskala, ji je višji uslužbenec KGB rekel: »Iz Kremlja so nas obvestili, da v dveh letih v Sovjetski zvezi ne bo nobenega Jehovovega pričevalca več.« Nato jo je opozoril: »Svoji veri se morate odpovedati, drugače vas bodo zaprli.« Ta uslužbenec je mislil, da bo ženske lahko utišal s takšnimi grožnjami, in trdil, da so »slabotne ženščine«.

Kmalu zatem se je večina moških, ki so bili Jehovove priče, znašla v zaporu ali v delovnem taborišču. Vendar so pogumne krščanske ženske nadaljevale oznanjevalsko delo. Tihotapile so literaturo bratom v zapore in delovna taborišča in pri tem veliko tvegale.  Tudi Lidija je prestajala takšne preizkušnje. Prav tako je mnogokrat dobila nezaželjene ponudbe moških, ki so hoteli izkoristiti mojo odsotnost. Poleg tega ji je bilo rečeno, da nikoli ne bom izpuščen. Pa sem bil!

Izpustitev in preselitev v Kazahstan

Moj primer so leta 1963 znova pregledali in me kasneje izpustili. V zaporu sem preživel tri leta. Vendar nikjer nismo mogli dobiti dovoljenja za bivanje, zato nisem mogel najti službe. Državni zakon se je glasil: »Najprej stalno bivališče, šele nato služba.« Jehova smo v molitvi vneto rotili za pomoč. Nato smo se odločili, da se preselimo v Petropavlovsk na sever Kazahstana. Toda krajevna oblast je bila o nas že obveščena in nam ni dovolila, da bi se tam nastanili oziroma si našli zaposlitev. V tem mestu je še kakih 50 Prič prestajalo podobno preganjanje.

Z nekim zakonskim parom Prič, Ivanom in njegovo ženo, smo se preselili bolj proti jugu v majhno mesto Ščučinsk. Tam ni bilo Prič, tako da oblasti niso poznale našega oznanjevalskega dela. Ves teden sva z Ivanom iskala službo, medtem ko sta najini ženi ostali na železniški postaji, kjer smo ponoči spali. Končno sva našla zaposlitev v tovarni stekla. Za najini družini sva najela majhno sobo, v kateri je bilo prostora malo več kot za dve postelji, vendar se nismo pritoževali.

Z Ivanom sva se resno lotila dela, zato so bili delodajalci z nama zelo zadovoljni. Ko so me ponovno vpoklicali v vojsko, je upravitelj tovarne že vedel, da mi biblijsko šolana vest ne dovoljuje sodelovati pri vojaškem urjenju. Na moje presenečenje je stopil v stik z vojaškim poveljnikom in mu povedal, da sva z Ivanom izurjena delavca in da tovarna ne more brez naju. Tako so nama dovolili ostati.

Vzgoja otrok in služenje drugim

Najina druga hčerka Lilja se je rodila leta 1966. Čez leto dni smo se preselili v Belije Vodi na jug Kazahstana, blizu meje z Uzbekistanom, kjer je bila majhna skupina Prič. Tam je bila kmalu ustanovljena občina in postavljen sem bil za predsedujočega nadzornika. Leta 1969 sva dobila sina Olega, dve leti kasneje pa še najino najmlajšo hčer Natašo. Z Lidijo nikoli nisva pozabila, da so otroci Jehovova dediščina. (Psalm 127:3, SSP) Pogovarjala sva se, kaj morava storiti, da bi jih vzgojila tako, da bodo ljubili Jehova.

Celo v 1970-ih letih je bila večina moških Jehovovih prič še vedno v delovnih taboriščih. Številne občine so potrebovale nadzor in vodstvo zrelih bratov. Zato je Lidija prevzela večjo vlogo pri vzgoji otrok in jim bila včasih za mamo in za očeta, jaz pa sem služil kot potujoči nadzornik. Obiskoval sem občine v Kazahstanu pa tudi v sosednjih sovjetskih republikah, Tadžikistanu, Turkmenistanu in Uzbekistanu. Hkrati sem hodil tudi v službo, da bi pomagal preživljati družino. Lidija in otroci so pri tem radovoljno sodelovali.

Čeprav sem bil včasih več tednov zdoma, sem otrokom skušal izkazovati očetovsko ljubezen in pomagati, da duhovno napredujejo. Z Lidijo sva vneto molila, da bi Jehova pomagal najinim otrokom. Z njimi pa sva se pogovarjala, kako premagati strah pred ljudmi in splesti tesno vez z Bogom. Brez nesebične podpore moje drage žene ne bi zmogel opravljati dolžnosti, ki sem jih imel kot potujoči nadzornik. Lidija in druge sestre nikakor niso bile »slabotne ženščine«, kakor je zanje trdil tisti uslužbenec KGB. Bile so močne, bile so pravi duhovni velikani! (Filipljanom 4:13)

Leta 1988, ko so vsi najini otroci odrasli, sem bil postavljen za rednega potujočega nadzornika. Moj okraj je sestavljala večina držav v osrednji Aziji. Zatem ko je bilo leta 1991 oznanjevalsko delo Jehovovih prič v nekdanji Sovjetski zvezi zakonsko registrirano, so v azijskih republikah nekdanje Sovjetske zveze začeli služiti drugi usposobljeni, duhovno zreli bratje. Danes v teh državah služi 14 potujočih nadzornikov. In v njih je lansko  leto slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obiskalo več kot 50.000 ljudi!

Nepričakovano povabilo

V začetku leta 1998 so me nepričakovano poklicali po telefonu iz ruskega podružničnega urada Jehovovih prič. »Anatolij, ali sta z Lidijo premišljevala o polnočasni službi?« so me vprašali. Seveda sva razmišljala o takšni prednosti za najine otroke. Pravzaprav je najin sin Oleg takrat že kakih pet let služil v ruskem podružničnem uradu.

Ko sem Lidiji povedal, kakšno povabilo sva prejela, me je vprašala: »Ampak, kaj pa najin dom, vrt in imetje?« Po molitvi in pogovoru sva se odločila, da se dava na razpolago. Čez čas so naju povabili v versko središče Jehovovih prič v Issyk v Kazahstan, blizu velikega mesta Alma-Ata. Tukaj se naša biblijska literatura prevaja v krajevne jezike, ki jih ljudje govorijo na tem področju.

Naša družina danes

Bogu sva tako zelo hvaležna, da nama je pomagal najine otroke poučevati o biblijski resnici! Najstarejša hči Valentina se je poročila in se leta 1993 z možem preselila v Ingelheim v Nemčijo. Imata tri otroke in vsi so krščeni Jehovove priče.

Tudi najina druga hči Lilja ima družino. Z možem, ki služi v občini Belije Vodi kot starešina, svoja otroka vzgajata tako, da bi ljubila Boga. Oleg se je poročil z Natašo, krščansko sestro iz Moskve, in skupaj sta v ruskem podružničnem uradu blizu Sankt Peterburga. Leta 1995 se je poročila tudi najina najmlajša hči Nataša in s svojim možem služi v ruski občini v Nemčiji.

Tu in tam se vsa naša družina zbere skupaj. Najini otroci svojim otrokom pripovedujejo, kako sta babi in dedi poslušala Jehova in svoje otroke vzgajala tako, da bi ljubili pravega Boga Jehova in mu služili. Opažam, da ti pogovori vnukom pomagajo duhovno rasti. Najin najmlajši vnuk me spominja name, ko sem bil njegovih let. Včasih mi zleze v naročje in me prosi, naj mu povem kakšno biblijsko zgodbo. Solze mi stopijo v oči, ko se z nežnostjo spomnim, kako sem se pogosto usedel dedku v naročje, on pa mi je pomagal vzljubiti našega Velikega stvarnika in mu služiti.

[Slika na strani 11]

S staršema pred našim domom v Moldaviji, malo preden so očeta zaprli

[Slika na strani 12]

Z Lidijo leta 1959, še vedno v izgnanstvu

[Slika na strani 13]

Lidija z najino hčerko Valentino, medtem ko sem bil v zaporu

[Slika na strani 15]

Z Lidijo danes

[Slika na strani 15]

Z otroki in vnuki – vsi služimo Jehovu!