Bil sem verski poglavar Kikapujev

PRIPOVEDUJE BOB LEE WHITE STAREJŠI

Rodil sem se leta 1935 v vikiupu, majhni kolibi ameriških domačinov, prekriti z rogoznico iz drevesnega lubja in trstja, v McLoudu v Oklahomi (ZDA). Moje kikapujsko * ime je Pejmítonua, kar pomeni »voda, ki teče mimo«. V indijansko duhovno življenje so me vpeljali že kot majhnega dečka. Kako se je to zgodilo?

OČE moje mame je bil dolga leta, tako kot njegov oče pred njim, verski poglavar Vodnega klana Kikapujev, plemena ameriških domačinov v Oklahomi. Ko je umrl brez sina, se je 12 rodovnih poglavarjev ali starešin odločilo, da ga bo nadomestil najstarejši sin njegove najstarejše hčere. Ta sin sem bil jaz.

Kako sem postal verski poglavar

Običajno nov verski poglavar svoje vloge ni prevzel pred dopolnjenim 30. letom starosti in šele po obdobju posta, med katerim je imel videnja oziroma je postal kako drugače razsvetljen, tako da je lahko opravljal naloge verskega poglavarja. Že kot majhnega dečka so me poučevali o tradicionalni religiji Kikapujev. Podedoval sem verska oblačila in míšon oziroma sveti sveženj. Včasih ga imenujejo tudi zdravilni sveženj in je zbirka verskih predmetov, povitih v živalsko kožo. Dolg je kakih 60 centimetrov in spominja na ovalno žogo za ameriški nogomet. Veliko časa sem preživel v najsvetejšem predelu verskega šotora plemenskih poglavarjev, kjer sem poslušal njihova razodetja. Tako sem že kot fant postal novi verski poglavar plemena Kikapujev.

Vse te podrobnosti so se v moj mladi um močno vtisnile. Nobena od teh skrivnosti ni obstajala v pisni obliki, tako da so bila verska izročila številnih generacij sedaj zaupana samo meni. Če bi rodovne poglavarje takrat ubogal, bi ostal tam in še danes opravljal vse dejavnosti, povezane z vero.

Vendar sem odšel v šolo v Kansas. To je starešine vznemirjalo, saj so se bali, da me bodo izgubili v »svetu belega človeka«. Po končanem šolanju sem odšel v Los Angeles v Kalifornijo, kjer sem zopet srečal svojo ljubezen iz otroških dni, Diane. Njeno indijansko  ime je Tunótakua oziroma Vrteči se medved, iz Medvedjega klana. Najini mami in dedka so bili dolgoletni prijatelji. Poročila sva se septembra 1956. Tudi Diane je bila vzgojena v verskem duhu. Njen dedek je v pleme Kikapujev vpeljal pejotsko religijo. (Glej okvir na strani 22.)

Pejotska religija

Pejotsko religijo danes najdemo pri mnogih indijanskih plemenih. »Pomembno vlogo pri razvoju in širitvi pejotske religije na indijanskem področju« je imel Quanah Parker (okoli 1845–1911), verski poglavar in vodja tolpe Kwahadi iz plemena Komančev (The Encyclopedia of Native American Religions). Navdušeno je razglašal halucinogeno delovanje in domnevne zdravilne učinke kaktusa pejotl, s čimer je pripadnike številnih severnoameriških plemen navedel, da so se spreobrnili k pejotski religiji. Potemtakem sta pri Kikapujih in drugih plemenih hkrati obstajali tako tradicionalna kot pejotska religija.

Pritegne me Hollywood

Med bivanjem v Los Angelesu sem začel precej aktivno delovati v indijanskih klubih in društvih ter v nekaterih postal predsednik. Med njimi so bili Klub bobnov in peres, Indijansko kegljaško društvo in Državno indijansko združenje atletov. Bil sem tudi v upravnem odboru Indijanskega centra v Los Angelesu.

Odprla se mi je pot v hollywoodske kroge. Med mojimi znanci so bili Iron Eyes Cody, dobro znan po okoljskih televizijskih obvestilih za javnost, in Jay Silverheels, ki je v televizijski nadaljevanki The Lone Ranger igral Indijanca z imenom Tonto. Najbolj znana filma, v katerih sem igral, sta bila Westward Ho, the Wagons! z igralcem Fessom Parkerjem v glavni vlogi in Pardners, kjer sta igrala Dean Martin in Jerry Lewis.

Z Diane sva nekaj časa delala v Disneylandu. Čez dan sem enkrat na uro igral v desetminutnem skeču. Diane z nasmeškom na ustnicah pravi: »Vse kar sem morala storiti, je bilo, da sem se lepo oblekla in ves dan hodila naokoli med množico ter ‚igrala‘ Indijanko.«

Drugačen pristop k duhovnosti

Leta 1962 je Diane prišla v stik z Jehovovo pričo in od nje dobila majhno knjižico. Priča se je vztrajno vračala, vendar je Diane kar naprej iskala izgovore. Ko jo je Priča vprašala, ali res želi, da jo neha obiskovati, si je Diane mislila: ‚Seveda! Seveda!‘ Toda želela je biti prijazna, zato je rekla: »Oh ne, ne!« Tako so se obiski nadaljevali. Vedno mi je povedala, kaj je novega izvedela. Če je kdaj pozabila omeniti, sem jo vprašal: »Ali se je tista gospa od Jehovovih prič kaj oglasila? In kaj je rekla?«

Ob neki priložnosti je gospa povedala Diane, da bodo Jehovove priče na svojem shodu  v losangeleškem Forumu imeli poseben govor. Ponudila se je, da bo pazila na najine štiri otroke, medtem ko bi midva šla poslušat govor. Diane je mislila, da nikakor ne bom hotel iti, zato mi ni tega niti omenila. Vendar mi je po vztrajnem prigovarjanju Priče le povedala. Na njeno presenečenje sem rekel: »Hočeš reči, da bo ostala tukaj in pazila na najine otroke ter jim dala jesti? Ta bela ženska?«

Tako sva leta 1969 prvič odšla na shod. Vsega, kar sem slišal z odra, nisem razumel. Toda name je resnično naredila vtis organiziranost – kako so lahko prostovoljci tako hitro razdelili kosilo 20.000 ljudem. Opazil sem tudi, da ne poznajo rasnih predsodkov – črnci in belci so drug drugega klicali brat in sestra.

Avgusta 1969 so Priče z menoj začeli preučevati Biblijo s knjigo Resnica, ki vodi do večnega življenja. * Priznam, da nisem imel pravih motivov, ko sem privolil v biblijski pouk. Bil sem v številnih indijanskih organizacijah in v prihodnosti sem se videl v vlogi politika. Mislil sem, da bi moral Biblijo spoznati, saj so politiki dajali vtis, da jo poznajo, in so tudi citirali iz nje. Sedaj vem, da so Božjo Besedo le redki med njimi zares poznali.

V mojem življenju nastopi velika sprememba

Ko sem začel preučevati Biblijo, so se stvari začele vrtoglavo spreminjati. Izstopil sem iz vseh združenj in klubov, v katere sem bil včlanjen. Vedel sem tudi, da moram pretrgati vezi s svojo nekdanjo religijo ameriških domačinov. Spominjam se, kako sem se usedel, da bi napisal pismo o izstopu. Na vrhu strani sem napisal datum in nato nadaljeval »Dragi«. Po dolgem premoru, razmišljal sem namreč na koga naj pismo naslovim, sem navsezadnje ugotovil, da bi pismo moral napisati tradicionalnemu verskemu poglavarju – torej sebi! To težavo  sem hitro rešil tako, da sem napisal »Dragi mami!«. V nadaljevanju sem mamo seznanil s tem, da želim izstopiti iz religije, v kateri sem bil vzgojen, in da ne bom več verski poglavar.

Z ženo sva se 3. januarja 1970 krstila kot Jehovovi priči. Leta 1973 sem bil v občini postavljen za starešina. Tako sem sedaj jaz, nekdanji verski poglavar Kikapujev, vodil domačo občino v pravem čaščenju Jehova, Najvišjega v vsem vesolju. Julija 1974 smo se preselili nazaj v McLoud v Oklahomo, saj smo hoteli pomagati ameriškim domačinom, da bi spoznali pravo upanje za vse človeštvo, o katerem piše v Božji Besedi, Bibliji.

Tako kot druga plemena so tudi Kikapuji pri svojem čaščenju uporabljali tobak. Zanimivo pa je, da ga niso kadili. Tobak so posuli po ognju kakor kadilo, saj so verjeli, da bo nastali dim njihove molitve ponesel do nebes. Najstarejši voditelji Kikapujev so menili, da je kajenje tobaka zlo ter da je kajenje iz pipe norčevanje in ima evropske korenine.

Včasih me kdo vpraša, ali imam kakšno sliko, na kateri sem oblečen v svoja nekdanja verska oblačila. Pravzaprav se zaradi strahu pred tem, kaj bi vrači lahko s temi slikami storili, nikoli nisem smel slikati. Kadar so mi v tistih letih ostrigli lase, so jih vedno zakopali in nihče se jih ni smel dotakniti. Tako se jih ni dalo uporabiti v čarovništvu, ki ga Indijanci jemljejo zelo resno.

Ko sem izstopil iz kikapujske religije, so verska opravila v našem plemenu prevzeli rodovni poglavarji. Ko je 12 poglavarjev, ki so me prvotno izbrali, pomrlo, so na njihovo mesto prišli novi in sčasoma v religiji marsikaj spremenili. Trenutno je živ samo en rodovni poglavar, pa še ta je precej v letih. Nobenega namena nimam, da bi druge poučil o tem, kar sem se naučil kot majhen deček.

Sedaj si na vso moč prizadevam ljudi iz vseh narodov in plemen poučevati o Božji Besedi. Kot polnočasni oznanjevalec oziroma pionir imam prednost, da poučujem Biblijo po številnih indijanskih rezervatih po vseh Združenih državah. Med drugim obiskujem Osage v Oklahomi ter Mohave, Hopijce in Navahe v Arizoni. Sonarodnjakom z veseljem povem, da je pri izrazu »Zemlja srečnih lovcev«, s katerim ameriški domačini že od nekdaj označujejo upanje na življenje po smrti, poudarek na besedi »zemlja«. To torej pomeni, da v resnici pričakujejo, da bodo živeli tukaj na zemlji, in ne v nebesih. Veselim se že časa, ko bodo mnoge pretekle generacije Indijancev obujene od mrtvih in jih bom morda imel priložnost seznaniti z Božjim novim svetom. (Janez 5:28, 29; 2. Petrovo 3:13)

[Podčrtni opombi]

[Okvir/slika na strani 22]

Kaj je pejotska religija?

Pejotska religija je postala znana kot ameriška domorodska Cerkev. Pejotl je majhen kaktus brez bodic (glej desno), ki raste predvsem v dolini Rio Grande v Mehiki, pa tudi v Teksasu. Pejotska religija ima med severnoameriškimi plemeni preko 200.000 članov. »Pejotska religija, ki izvira iz predzgodovinske Mehike, danes vsebuje elemente krščanstva, čeprav še vedno ostaja vseindijanska zadeva.« (A Native American Encyclopedia—History, Culture, and Peoples) Glavna obreda v pejotski religiji sta Lunin krajec in Polna luna. Oba združujeta »tako vidike indijanske kulture kot tudi krščanstva«. Pejotski obred je slovesnost, ki traja vso noč, in se običajno začne v soboto. Takrat skupina moških odide v tipi (indijanski šotor) in se posede v krogu. Ob tem ko jedo velike količine grenkih vršičkov kaktusa pejotl, halucinirajo in enolično pojejo verske pesmi ob spremljavi bobnov in ritmičnem udarjanju po bučah.

[Vir slike]

Courtesy TAMU Cactus Photo Gallery

[Slika na strani 21]

Oblečen kot kikapujski bojevnik

[Slika na strani 23]

Z ženo Diane danes