Kako se spoprijemajo s travmo zaradi terorističnega napada

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ŠPANIJE

ENAJSTEGA marca 2004 so v Madridu na treh železniških postajah odjeknile eksplozije desetih bomb. V sočasnem napadu na štiri potniške vlake je umrlo kakih 190 ljudi, 1800 pa je bilo ranjenih.

 Bombe so eksplodirale med največjim jutranjim vrvežem, zato so bili ti vlaki polni ljudi in je prišlo do strašanskega opustošenja. »Eksplozija je bila tako močna, da sem videla, kako je cel potniški vagon vrglo en meter v zrak,« je povedala Aroa, ki je bila priča dogodku. »Ko sem zapustila vagon, je bilo vse okoli mene videti kakor vojno območje. Prav grozljivo je takšen pokol videti v živo.« Takšni grozoviti dogodki so se odvijali na desetih potniških vagonih štirih vlakov. Teroristi so na njih pustili nahrbtnike z razstrelivom in bombe nato sprožili z mobilnimi telefoni.

Nekateri potniki so imeli srečo, ker se grozljivih dogodkov, ki so jih preživeli, ne spominjajo. Vendar pa se jih mora na stotine, med njimi tudi Aroa, spopadati s fizičnimi in čustvenimi ranami. »Pok mi je močno poškodoval sluh,« je rekla Aroa, »toda grozne podobe, ki mi vznemirjajo um, name veliko bolj vplivajo.«

»K sreči sem kot Jehovova priča prejela veliko čustvene podpore,« je dodala Aroa. »Telefonski klici in sporočila iz vsega sveta so me spomnili, da smo zares svetovna bratovščina. Poleg tega nam Biblija pomaga razumeti, zakaj prihaja do takšnih krutosti. Nekaterim sodelavcem sem pojasnila, da je Sveto Pismo napovedalo, da bodo ljudje v ‚zadnjih dneh‘ divji in brez vsakršne naravne naklonjenosti. Ugotovila sem tudi, da mi je pri lajšanju bolečine v dragoceno pomoč polnočasna pionirska služba.« (2. Timoteju 3:1–3)

Pedro je bil eden od mnogih potnikov, ki so bili resno poškodovani. Na vlaku je stal manj kot štiri metre proč od bombe, ki je eksplodirala. Eksplozija ga je vrgla po tleh ter mu pri tem poškodovala glavo in povzročila hude težave z dihanjem. Po petih dneh intenzivne nege je začel okrevati. Številni Sopriče, ki so ga obiskali, so ga spodbudili, hkrati pa so tudi presenetili bolnišnično osebje. »Še nikoli v vseh 26 letih nisem videla, da bi kdo dobil tako veliko obiskov in daril!« je vzkliknila neka medicinska sestra. Pedro pa je z navdušenjem govoril o bolnišničnem osebju. »Čudoviti so bili,« je rekel. »K mojemu okrevanju so ogromno pripomogli.«

Mnogi med žrtvami so bili priseljenci, ki so se v Španijo priselili šele pred nedavnim. Manuela s Kube je prva eksplozija na postaji Atocha poškodovala, ob drugi pa je padel v nezavest. »Ljudje so me v paniki poteptali, ko sem nemočno ležal na železniškem peronu,« je pojasnil. »Ko sem prišel k zavesti, sem imel zlomljeni dve rebri in poškodovano nogo, poleg tega sem na eno uho popolnoma oglušel.«

»Reševalci – policisti, bolničarji in gasilci – so prišli na prizorišče v nekaj minutah in nam nudili najboljšo možno pomoč,« je dodal Manuel. »Točno so vedeli, kaj storiti, tako da so s svojo učinkovitostjo in strokovnostjo pomagali zmanjšati paniko. Niso poskrbeli le za to, da sem dobil potrebno medicinsko oskrbo, ampak so z mano ravnali tudi prijazno in sočutno.«

Potravmatski šok

Tudi Manuelu so tako kot Aroi ostale velike čustvene brazgotine. »Ko sem pred nedavnim stopil v vlak, sem doživel napad panike,« je priznal. »Takoj sem moral izstopiti. In še vedno postanem sumničav, kadar na javnem prevoznem sredstvu vidim koga z nahrbtnikom ali s čim podobnim. Vendar sem prejel veliko več pomoči kakor drugi, čeprav nihče od moje družine ne živi v Španiji. Dobesedno na stotine Prič me je poklicalo po telefonu, neka družina Prič pa me je za nekaj dni povabila k sebi domov, zato da ne bi bil osamljen. S to dragoceno podporo naše svetovne bratovščine sem se lažje pomiril.«

Sergio, potnik, ki sicer ni bil telesno poškodovan, še vedno vsak dan trpi ob podoživljanju prizorov, ki jih je videl povsod okoli sebe. Ena bomba je eksplodirala v potniškem vagonu pred njim, druga pa v vagonu tik za njim. Tako kot Manuel je hvaležen, da so ga njegova družina in drugi Priče ljubeče podpirali.  »Niso mi samo pokazali, da me imajo radi, temveč so me tudi spomnili, da pripadam enotni bratovščini, ki skrbi za vsakega svojega člana,« je rekel. »Te podpore sem bil deležen dan za dnem in številni telefonski klici so mi pomagali, da sem lahko izrazil svoje občutke, kar mi je ob drugih priložnostih pogosto težko storiti.«

Nekateri potniki so na vlakih doživeli različne oblike tesnobe. Diego je po naključju sedel poleg ene od štirih bomb, ki niso eksplodirale. Iz vlaka je izstopil nepoškodovan. »Vendar me zdaj preganjajo občutki krivde, ker poškodovanim nisem pomagal,« je priznal. »V paniki me je s seboj potegnila množica več sto ljudi, ki je v naglici zapuščala postajo, kakor je vedela in znala.«

Mladi Ramón iz Brazilije je ob eksploziji na vlaku, s katerim se je peljal, doživel takšen šok, da se je komaj premikal. Kljub temu se je dva dni po napadu odločil, da bo odšel na oznanjevanje in drugim govoril o kraljestvenem sporočilu. Srečal je nekega Portugalca, in ta mu je povedal, da išče pravo religijo. Ramón je z njim pričel preučevati Biblijo in ta moški je takoj začel obiskovati krščanske shode. »Kadar lahko drugim duhovno pomagaš, se ob tem tudi sam bolje počutiš,« je opazil Ramón.

Vse žrtve tega napada bodo nedvomno potrebovale nekaj časa, da se jim bodo zacelile fizične in čustvene rane, ki so jih utrpele. Na žalost živimo v času, ko nesmiselno nasilje lahko izbruhne kjer koli. In čeprav žrtvam njihove duhovne vrednote pomagajo, da se lažje spoprimejo s travmo, bo takšne tragedije docela odpravilo edino Božje kraljestvo. (Razodetje 21:3, 4)

[Okvir/slike na strani 15]

DUHOVNO OKREPLJENI ZA SPOPRIJEMANJE S TRAVMO

Manuel Suárez

»Ko sem bil še v šoku in čakal na prevoz v bolnišnico, sem se ves čas spominjal besed iz Pregovorov 18:10: ‚Stolp močan je ime GOSPODOVO: tja priteče pravični in je na varnem.‘ Te besede so me krepile.«

Aroa San Juan

»Ko doživiš kaj takšnega, se bolj kot kdaj prej zaveš, da so to zadnji dnevi in da se moramo osredinjati na duhovne vrednote. Po zaslugi polnočasne pionirske službe mi posledice travme počasi izginjajo.«

Fermín Jesús Mozas

»Čeprav sem si poškodoval glavo, sem nekaterim ranjenim sopotnikom lahko ponudil pomoč in tolažbo. Mislim, da sem mirno kri ohranil zaradi vstajenjskega upanja, ki nam ga je dal Bog. To upanje nas v takšnih trenutkih krepi.«

Pedro Carrasquilla

»Ko sem ležal na oddelku za intenzivno nego in prenašal hude bolečine v prsnem košu, so mi vedno znova na misel prišle besede iz Prvega pisma Timoteju 6:19. Spodbujajo nas, naj si zagotovimo zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost, da se bomo lahko oklenili pravega življenja. Ta vrstica me je spomnila na upanje o raju, ki ga je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo. To je tisto, za kar se trudimo.«

[Slika na strani 13]

Zgoraj: Reševalci oskrbujejo ranjene in umirajoče na železniški tirih pred postajo Atocha

[Vir slike]

Zgoraj: CORDON PRESS

[Slika na strani 13]

Desno: V naglici postavljen spomenik