Napredek v boju zoper aids

»Še nikoli v zgodovini človeštva se v tako kratkem času ni toliko odkrilo o tako zapleteni bolezni,« piše dr. Gerald J. Stine v svoji knjigi AIDS Update 2003. Trdi, da je »zgodovina raziskovanja HIV-a in aidsa eden pomembnejših znanstvenih dosežkov«. Kaj se je doslej doseglo?

SODOBNA medicinska spoznanja so raziskovalcem omogočila, da so razvili kombinacije zdravil, ki okuženim s HIV-om dajejo novo upanje. Poleg tega so izobraževalni programi o aidsu v mnogih državah obrodili sadove. Toda ali uspeh takšnega naprezanja kaže na začetek konca te smrtonosne epidemije? Ali lahko sedanja prizadevanja v znanosti in izobraževanju ustavijo širjenje aidsa? Razmislite o naslednjem.

Terapija z zdravili

V reviji Time je 29. septembra 1986 izšel članek z naslovom »Žarek upanja v boju zoper aids«. Ta »žarek upanja« je posijal zaradi rezultatov kliničnega preizkušanja azidotimidina (AZT), protiretrovirusnega zdravila za zdravljenje okuženih s HIV-om. Presenetljivo je, da so s HIV-om okuženi pacienti, ki so jemali AZT, živeli dlje. Od takrat so protiretrovirusna (PRV) zdravila podaljšala življenje že stotisočem ljudem. (Glej okvir »Kaj so PRV zdravila?« na strani 7.) Kako uspešna so pri zdravljenju okuženih s HIV-om?

Kljub začetnemu navdušenju, ki je spremljalo AZT, je revija Time poročala, da so bili strokovnjaki za aids »prepričani, da AZT ni dokončno orožje proti aidsu«. In niso se motili. Nekateri pacienti niso mogli prenašati AZT, zato so bila izdelana druga PRV zdravila. Kasneje je Ameriška uprava za hrano in zdravila odobrila kombinacijo PRV zdravil za bolnike, pri katerih je bolezen že napredovala. Zdravstveni delavci, ki se ukvarjajo z aidsom, so z navdušenjem pozdravili kombinirano terapijo, v katero spada jemanje treh ali več PRV zdravil. Pravzaprav je na mednarodni konferenci o aidsu, ki je bila leta 1996, neki zdravnik celo objavil, da lahko ta zdravila iz telesa v celoti odstranijo HIV!

Na žalost pa se je že po enem letu pokazalo, da tudi najbolj prizadevno upoštevanje programa zdravljenja s tremi vrstami zdravil ne  more odstraniti HIV-a. Kljub temu v poročilu UNAIDS-a piše, da »kombinirana terapija s PRV zdravili omogoča HIV pozitivnim ljudem, da živijo dlje, bolj zdravo in bolj ustvarjalno«. Denimo v Združenih državah in Evropi je uporaba PRV zdravil zmanjšala smrtnost zaradi aidsa za več kot 70 odstotkov. Poleg tega je več raziskav pokazalo, da lahko določeno zdravljenje s PRV zdravili znatno zmanjša prenos HIV-a z okužene nosečnice na otroka.

Toda milijonom pacientom, ki so okuženi s HIV-om, so PRV zdravila nedostopna. Zakaj?

»Bolezen revnih«

Terapija s PRV zdravili se na veliko uporablja v bogatih državah. V nekaterih državah v razvoju pa so po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) le 5 odstotkom tistih, ki potrebujejo terapijo s PRV zdravili, ta tudi dostopna. Predstavniki Združenih narodov so to neravnovesje opisali celo kot »skrajna nepravičnost« in »groteskna moralna pokvarjenost sodobnega sveta«.

Tudi državljani iste države imajo lahko neenake pravice do zdravljenja. The Globe and Mail poroča, da se od Kanadčanov, ki so umrli zaradi aidsa, vsak tretji ni nikoli zdravil s PRV zdravili. Čeprav so v Kanadi zdravila brezplačna, so nekaterim skupinam nedostopna. »Primernega zdravljenja nimajo tisti,« piše v Globu, »ki ga najbolj potrebujejo: domorodci, ženske in reveži.« The Guardian je citiral neko afriško mater, ki je okužena s HIV-om: »Tega ne razumem. Zakaj ti belci, ki spolno občujejo z moškimi, lahko živijo, jaz pa moram umreti?« Odgovor na njeno vprašanje se skriva v ekonomiji proizvodnje zdravil in njihovi prodaji.

V Združenih državah in Evropi povprečno zdravljenje s tremi vrstami PRV zdravil letno stane od 8000 do 12.000 evrov. Čeprav so kombinacije generičnih zdravil (zdravila brez zaščitenega trgovskega imena) v nekaterih državah v razvoju na voljo že za 240 evrov ali manj letno, je to še vedno veliko preveč za mnoge, ki imajo HIV in živijo tam, kjer se PRV zdravila najbolj potrebujejo. Dr. Stine razmere povzame takole: »Aids je bolezen revnih.«

Trgovina z zdravili

Generičnih različic patentiranih zdravil ni lahko razvijati in jih prodajati po nizki ceni. V mnogih državah strogi zakoni o patentih prepovedujejo nezakonito proizvajanje zdravil z zaščitno znamko. »To je ekonomska vojna,« pravi direktor nekega velikega farmacevtskega podjetja. Pravi tudi, da proizvajanje generičnih zdravil in to, da se jih za velik dobiček prodaja v države v razvoju, »ni pravično do ljudi, ki so ta zdravila odkrili«. Podjetja, ki proizvajajo zdravila z zaščitno znamko, tudi trdijo, da lahko zniževanje dobička povzroči zmanjšanje denarne podpore, namenjene programom za medicinske raziskave in razvoj. Druge skrbi to, da bodo poceni PRV zdravila, ki so namenjena državam v razvoju, pravzaprav končala na črnem trgu razvitih držav.

Zagovorniki poceni PRV zdravil trdijo, da je nova zdravila mogoče proizvesti za 5 do 10 odstotkov cene, ki jo predlaga farmacevtska industrija. Pravijo tudi, da zasebna farmacevtska  podjetja, ki opravljajo raziskave in skrbijo za razvoj, zanemarjajo bolezni, ki pustošijo po revnejših državah. Zato Daniel Berman, koordinator projekta Dostopnost nujno potrebnih zdravil, pravi: »Za nova zdravila je potreben sistem z mednarodno podporo, ki v državah v razvoju tako zniža cene zdravil, da si jih je mogoče privoščiti.«

SZO je kot odziv na to svetovno potrebo po zdravljenju s PRV zdravili pripravil tako imenovani načrt tri-do-pet, namreč da bi se do konca leta 2005 trem milijonom okuženim s HIV-om oziroma obolelim za aidsom omogočilo PRV zdravljenje. »Cilj tri-do-pet ne sme postati še en nedosežen cilj ZN,« je posvaril Nathan Ford iz organizacije Zdravniki brez meja. »In tri milijone okuženih s HIV-om oziroma obolelih za aidsom je samo polovica tistih, ki naj bi po ocenah sedaj potrebovali zdravljenje, [do leta 2005] pa bo ta številka še veliko večja.«

Druge ovire

Četudi bodo države v razvoju dobile dovolj PRV zdravil, bo treba premostiti še druge ovire. Nekatera zdravila je treba zaužiti skupaj s hrano in pitno vodo, vendar v nekaterih državah stotisoče ljudi jé samo vsak drugi dan. PRV zdravila (pogosto 20 ali več tablet dnevno) je treba jemati ob točno določenem času, mnogi pacienti pa nimajo ure. Kombinacijo zdravil je treba prilagoditi pacientovemu stanju. Toda v mnogih državah zelo primanjkuje zdravnikov. Jasno je, da bo v državah v razvoju zdravljenje s PRV zdravili ovira, ki jo bo težko premagati.

Celo pacienti v razvitih državah se spoprijemajo z izzivi kombinirane terapije. Raziskave kažejo, da je neredno jemanje vseh predpisanih zdravil zelo pogosto. To pa lahko povzroči odpornost na zdravila. Takšne na zdravila odporne seve virusa HIV se lahko prenese na druge ljudi.

Dr. Stine opozarja še na en izziv, s katerim se spoprijemajo pacienti, okuženi s HIV-om. »Protislovje zdravljenja HIV-a je v tem,« pravi, »da zdravljenje včasih povzroča več bolečin  kot bolezen sama, še posebej, če se zdravljenje prične, preden se pojavijo simptomi bolezni.« Okuženi pacienti, ki se zdravijo s PRV zdravili, imajo običajno težave zaradi stranskih učinkov, med drugim sladkorno bolezen, prerazporeditev maščob, visok holesterol in zmanjšano kostno gostoto. Nekateri stranski učinki so smrtno nevarni.

Preventiva

Kako učinkoviti so pri upočasnjevanju širjenja aidsa in spreminjanju nevarnega načina življenja preventivni ukrepi? V Ugandi so v 1990-ih letih obsežne kampanje za poučevanje o aidsu zmanjšale razširjenost HIV-a z okoli 14 odstotkov na približno 8 odstotkov v letu 2000. Podobno je v Senegalu naprezanje, da bi se ljudi poučilo o tveganju okužbe s HIV-om, pripomoglo, da je bilo pri odraslih manj kot 1 odstotek HIV-a. Takšni rezultati so spodbudni.

Po drugi strani pa izobraževanje o aidsu ni tako učinkovito v drugih državah. Raziskava, v kateri je sodelovalo 11.000 mladih Kanadčanov in je potekala leta 2002, je pokazala, da je polovica dijakov v prvem letu šolanja menila, da je aids ozdravljiv. Neka britanska raziskava, ki je potekala istega leta, je pokazala, da 42 odstotkov fantov, starih 10 in 11 let, ni še nikoli slišalo za HIV oziroma aids. Vendar pa so tudi tisti mladi, ki se zavedajo nevarnosti HIV-a in aidsa ter pomanjkanja zdravil, vse bolj ravnodušni. »Mnogim mladim,« pravi neki zdravnik, »je HIV postal samo še eden od mnogih problemov, ki jih imajo v življenju, kot so denimo, s kom bodo živeli, ali bodo dobili okusen obrok hrane in ali bodo nadaljevali šolanje.«

Zato ne presenečajo trditve SZO, da »bo osredinjanje na mlade najverjetneje postalo najučinkovitejši pristop za spopadanje s to epidemijo, še posebej v državah, kjer je bolezen zelo razširjena«. Kako se lahko mladim pomaga, da bodo ravnali v skladu z opozorili glede aidsa? In ali je stvarno upati, da bo zdravilo kdaj odkrito?

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Od tistih, ki potrebujejo PRV zdravila, sta jih lani v Afriki prejela 2 odstotka, v Ameriki pa jih je prejelo 84 odstotkov

[Okvir/slike na strani 7]

Kaj so PRV zdravila? *

Pri zdravem človeku T celice pomagalke spodbudijo oziroma aktivirajo imunski sistem, da se bori proti povzročiteljem okužb. Virus HIV te celice še posebej napada. V njih se podvaja, s čimer slabi in uničuje T celice pomagalke, vse dokler ni imunski sistem zelo oslabljen. Protiretrovirusna (PRV) zdravila ta postopek podvajanja zmotijo.

Trenutno so v rabi štiri glavne vrste PRV zdravil. Nukleozidni in nenukleozidni zaviralci reverzne transkriptaze HIV-u preprečujejo, da bi se prekopiral na človekov DNK. Proteazni zaviralci onemogočajo, da bi določen proteazni encim v okuženih celicah pomagal pri tvorbi in razmnoževanju virusa HIV. Zaviralci spojitve pa virusu onemogočajo, da bi prodrl v celice. PRV zdravila lahko s tem, ko onemogočajo podvajanje HIV-a, upočasnijo napredovanje bolezni od okužbe z virusom do tega, da človek zboli za aidsom, kot se imenuje najbolj resna klinična oblika bolezni, ki jo povzroča virus HIV.

[Podčrtna opomba]

[Slika]

KENIJA Zdravnik daje obolelemu napotke o PRV zdravljenju

[Vir slike]

© Sven Torfinn/Panos Pictures

[Slika]

KENIJA Pacientka v bolnišnici prejema PRV zdravilo

[Vir slike]

© Sven Torfinn/Panos Pictures

 [Okvir/slike na strani 8]

Ženske in aids

Od vseh odraslih, ki so okuženi s HIV-om oziroma oboleli za aidsom, je sedaj 50 odstotkov žensk

Leta 1982 so za ženske, ki so jim diagnosticirali aids, menili, da so se okužile zaradi vbrizgavanja drog v žilo. Kmalu pa so ugotovili, da se ženske lahko okužijo pri običajnem spolnem odnosu in so zato še posebej v nevarnosti, da se okužijo s HIV-om. Sedaj je na svetu od vseh odraslih, ki so okuženi s HIV-om oziroma oboleli za aidsom, 50 odstotkov žensk. »Epidemija je lahko veliko bolj nevarna za ženske in mladostnice, ki so družbeno, kulturno, biološko in ekonomsko bolj ranljive in ki na svojih ramenih nosijo breme skrbi za bolne in umirajoče,« poroča UNAIDS.

Zakaj širjenje bolezni med ženskami še posebej skrbi tiste, ki se ukvarjajo s to boleznijo? S HIV-om okužene ženske so pogosto bolj diskriminirane kot moški, še zlasti v nekaterih državah v razvoju. Če je ženska noseča, je v nevarnosti zdravje njenega otroka, če pa otroke že ima, postane izziv skrbeti zanje, še posebej, če je samohranilka. Poleg tega se o edinstvenih značilnostih s HIV-om okuženih žensk in njihovi bolnišnični oskrbi ve sorazmerno malo.

Včasih so za ženske še posebej nevarni določeni dejavniki kulturnega okolja, v katerem živijo. V mnogih državah se ženske ne smejo pogovarjati o spolnosti in če nočejo imeti spolnih odnosov, tvegajo, da bodo zlorabljene. Moški imajo običajno več spolnih partnerk, na katere nevede prenesejo HIV. Nekateri afriški moški imajo spolne odnose z mlajšimi ženskami, ker se želijo ogniti HIV-u ali pa zmotno menijo, da jih bodo spolni odnosi z devicami ozdravili aidsa. Zato ne preseneča, da pri SZO pravijo: »Če želimo zaščititi ženske, se moramo osrediniti na moške (in pomagati tudi ženskam).«

[Slika]

PERU HIV pozitivna mati s hčerko, ki ni okužena

[Vir slike]

© Annie Bungeroth/Panos Pictures

[Slika]

TAJSKA K šolanju zdravstvenih delavcev spada tudi obiskovanje obolelih za aidsom

[Vir slike]

© Ian Teh/Panos Pictures

[Slika]

KENIJA Sestanek s članicami organizacije Ženske z aidsom

[Vir slike]

© Sven Torfinn/Panos Pictures

[Okvir/slika na strani 9]

Napačne predstave o aidsu

▪ S HIV-om okuženi ljudje so videti bolni. »Tisti, ki se okužijo s HIV-om, v povprečju zbolijo za aidsom v približno 10 do 12 letih,« pravi dr. Gerald J. Stine. »V tem času okuženi kažejo zelo malo znakov okužbe, če sploh kakšnega, lahko pa okužijo druge ljudi.«

▪ Aids je bolezen homoseksualcev. Na začetku 1980-ih let se je na aids gledalo kot na bolezen homoseksualcev. Danes pa je v večjem delu sveta glavni način prenašanja virusa HIV heteroseksualni odnos.

▪ Oralna spolnost je »varna spolnost«. Centri za nadzorovanje in preprečevanje bolezni poročajo, da »so številne raziskave pokazale, da se pri oralni spolnosti človek lahko okuži s HIV-om in drugimi spolno prenosljivimi boleznimi«. Čeprav nevarnost okužbe z virusom HIV pri oralni spolnosti ni tako velika kot pri drugih oblikah spolnosti, pa je ta navada postala tako razširjena, da nekateri zdravniki pričakujejo, da bo postala poglavitna pot prenašanja HIV-a.

▪ Za aids obstaja zdravilo. Čeprav lahko PRV zdravljenje pri nekaterih pacientih upočasni napredovanje bolezni od okužbe s HIV-om do aidsa, pa za to bolezen trenutno še ni cepiva oziroma zdravila.

[Slika]

ČEŠKA Testiranje krvi za aids, bolezen, ki jo danes zdravimo, ni pa ozdravljiva

[Vir slike]

© Liba Taylor/Panos Pictures

[Slika na strani 6]

ZAMBIJA HIV pozitivni dekleti čakata na zdravilo

[Vir slike]

© Pep Bonet/Panos Pictures