Raj, iztrgan puščavi

Od pisca za Prebudite se! iz Litve

PROTI koncu 18. stoletja so prebivalci majhne ribiške vasi začutili, da na njihove domove preži poguba. Več let se je proti vasi plazila velikanska sipina. Postavili so trikotno pregrado iz lesa, da bi jo preusmerili, vendar zaman. Do leta 1797 je sipina že pokopala celotno vas.

To je bila le ena epizoda 80 let trajajoče drame, v kateri so sipine pogoltnile več kot ducat vasi in iz Kurske kose, okoli 100 kilometrov dolgega pasu kopnega ob Baltski obali današnje Rusije in Litve,  naredile puščavo. Zgodba o opustošenju in obnovi pokrajine, ki je danes velika turistična znamenitost, je prav zanimiva.

Žrtev slabega gospodarjenja in osvajanj

Dolga stoletja je bila peščena Kurska kosa prekrita z bujnim rastjem. V gozdu je bilo veliko divjadi, ki so jo domačini lovili. V zgodnjem 18. stoletju je bilo to področje pomembno, ker je tukaj potekala poštna pot med Zahodno Evropo in ruskim imperijem. Ko je v obdobju miru prebivalstvo narastlo, so črede nežno zeleno odejo povsem popasle, ljudje pa so gozd skoraj izsekali. Krajanom se ni niti sanjalo, kako krhka je rastlinska odeja, od katere so odvisni.

Gozdu je zadala smrtni udarec ruska armada, ki je leta 1757 vdrla v deželo in posekala drevesa, da bi si zgradila na stotine čolnov z majhnim ugrezom. Z njimi je potem oblegala pomembno prusko mesto, Königsberg (Kaliningrad). V naslednjih desetletij so vetrovi prinesli vedno več peska in povzročili prej omenjeno nesrečo.

Ali bi se tako opustošeno pokrajino dalo obnoviti? Georg David Kuwert, odločen poštni uslužbenec, in njegov oče, Gottlieb, sta že bila tega mnenja. Leta 1825 sta se lotila pogozdovanja Kurske kose. To je bil dolg in naporen boj. Več kot sto let je na tem projektu trdo delalo na stotine ljudi. Najprej so morali utrditi tla s posebno vrsto trave, ki ima globoke korenine in uspeva v pesku. Nato so na več tisoč hektarjih zasadili različne vrste trdoživih borov in brez. Končno je bila bitka dobljena. Sedaj je pogozdenih kakih 70 odstotkov sušnate pokrajine. Kaj lahko vidite, če danes obiščete Kursko koso?

 Raj za turiste

Danes Kursko koso obišče tudi do 8000 turistov dnevno, kar niti ni tako presenetljivo, če upoštevamo, kaj vse pokrajina ponuja. Bodisi da pešačite, kolesarite ali si ogledujete deželo iz avtomobila, lahko vidite, kako zelo hitro se spreminja. V gozdovih živijo losi, srne, lisice in divje svinje. Na Kurski kosi gnezdi kakih sto vrst ptic, tudi do milijon ptic pa se tukaj ustavi na svoji selitveni poti. Raste okoli 900 vrst rastlin in še vedno je veliko sipin, ki zdaj sicer pokrivajo le 12 odstotkov pokrajine.

Nekatere sipine so visoke do 50 metrov. Nepozaben občutek je, ko sta okoli tebe samo pesek in nebo. Ko se vzpneš, lahko vidiš, da je veter nekaterim sipinam zarisal klasično srpasto obliko. Ko prideš do ostro razmejenega vrha, s katerega veter potiska pesek po sipini navzdol, zato da jo prestavi korak dlje na njeni poti, se pred tabo odpre osupljiv razgled. Vidiš, da se ozek jezik kopnega, na katerem stojiš, olepšan z vasmi, gozdovi, jasami in svetilniki razprostira v daljavo. Na eni strani pljuskajo valovi Baltskega morja, drugo stran pa oblivajo mirnejše vode Kurskega zaliva.

Obiskovalcem se zdi svež morski zrak poživljajoč. Mnogi uživajo v jadranju na deski in vožnji z jahto, drugi pa se odpravijo na spokojen sprehod skozi katero od starinskih vasi. Živobarvno popleskane hiše, krite s slamo ali strešniki, ohranjajo vzdušje mirnejših, davno minulih časov. Močan vonj zaradi predelave rib in pogled na razprostrte, sušeče se mreže spominjata dopustnike, da je bil ribolov vedno glavna dejavnost prebivalcev Kurske kose. Ker ribiče zelo zanima smer vetra, so pogoste vetrnice. Tukajšnje so prav umetniško izdelane in jih je zanimivo preučevati. Vetrnice so krasile jambor vsake jadrnice, zato ni bilo težko ugotoviti, iz katere vasi je plovilo. Očarljivi so tudi kosi jantarja, ki jih je včasih mogoče najti med naplavinami na obrežju. V oblačnem vremenu turisti še posebej radi obiščejo muzeje, ki razstavljajo nakit iz jantarja. V nekaterih kosih jantarja so fosilizirane rastline in žuželke.

Prav nič čudnega ni, da je litovski predstavnik v Organizaciji Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo opisal Kursko koso kot raj. To je raj, iztrgan pokrajini, ki sta jo opustošila slabo gospodarjenje in vojna. Seveda je po zemlji veliko krajev, po katerih se še naprej pustoši. Toda Biblija nam zagotavlja, da bo kmalu pod Božjim kraljestvom ves naš planet spremenjen v prekrasen raj, v katerem bodo pošteni ljudje prebivali večno. (Izaija 65:17, 21–25; 2. Petrovo 3:13, 14)

[Zemljevid na strani 16]

(Lega besedila – glej publikacijo)

BALTSKO MORJE

LITVA

KURSKA KOSA

Kurski zaliv

RUSIJA

Kaliningrad

[Slike na straneh 16, 17]

Na Kurski kosi najdemo veliko ptic, rastlin in sipin

[Vir slike]

Spodnje tri fotografije: Gedimino Graz̆ulevic̆iaus nuotrauka

Ptica in trava: Gedimino Graz̆ulevic̆iaus nuotrauka; ozadje: UAB „Laiko spalvos“

FOTO: A. VARANKA

[Slike na strani 18]

Divje svinje

Laboda grbca

Jantar

[Vir slike]

Gornje tri fotografije: Gedimino Graz̆ulevic̆iaus nuotrauka

[Slika na strani 18]

Kurska kosa dnevno privablja na tisoče turistov