Kako je bilo živeti v mlinih na Češkem

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ ČEŠKE REPUBLIKE

PRED kakimi stotimi leti je bilo po vsej Češki slišati ritmično klopotanje mlinskih zobnikov. Ta zvok ni kalil miru, ampak je idilično češko podeželje, kot je videti, še obogatil. Mlin je bil v središču življenja.

Takrat je bilo običajno, da je mlinarica, takoj ko je bila moka namleta, iz nje spekla svež, prijetno dišeč kruh. Kar vidimo jo, kako položi komaj pečen kruh na masivno mizo. Kako vabljivo diši! In zdaj prihaja mlinar. Ves bel od moke res naredi vtis! Skliče domače, da se malo okrepčajo.

Mlini skozi zgodovino

Mlinarstvo je staro skoraj toliko kot samo poljedelstvo. V starem Izraelu je bilo mletje moke običajno gospodinjsko opravilo. Večinoma so to delale ženske, ki so pogosto mlele v dvoje in pri tem uporabljale ročne mline. V Bibliji so omenjeni tudi veliki mlinski kamni, ki so jih vrtele živali. (Marko 9:42, podčrtna opomba)

Mnogi si, ko slišijo besedo »mlin«, morda predstavljajo mlin na veter. Na češkem podeželju pa so bili bolj priljubljeni mlini na vodo. Zakaj? Očitno so ljudje menili, da je tekoča voda najbolj ekonomičen in zanesljiv vir moči, potrebne za obratovanje mlina.

Na Češkem kakor tudi drugod po Srednji Evropi so zgradili velike sisteme vodnih zbiralnikov, kanalov in zapornic, s čimer so vodo speljali k mlinom. Voda iz zbiralnikov je po kanalih tekla do mlinov, z zapornicami pa so uravnavali pretok. Nekateri kanali so bili dolgi komaj 20 metrov, drugi pa tudi več kot kilometer in so dovajali vodo k več mlinom.

Mlinar in njegovi pomagači

Pred sto leti je na Češkem mlinar skupaj z družino živel v mlinu. Bivalni prostor za mlinarjevo družino in prostor, kjer se je mlelo žito, sta bila pod isto streho in znotraj istih čvrstih kamnitih zidov. Vaščani so mlinarju običajno rekli »oče mojster«. Zlahka se ga je prepoznalo po njegovih tipičnih belih in zavihanih hlačah, z ovčjo kožo obrobljeni nizki čepici in njegovih natikačih.

 Mlinar je moral biti za opravljanje svojega dela močan – samo pomislite, koliko vreč moke je dvignil in nesel v svojem življenju! Mlinarski poklic je bil spoštovan in običajno se je prenašal z očeta na sina. Sin se je obrti izučil doma od očeta, vendar je nekaj časa morda delal tudi z drugimi mojstri mlinarji, da si je pridobil izkušnje.

Delo v mlinu je zaposlilo vso družino. Pogosto pomoč družinskih članov ni zadostovala, zato je mlinar svoje gospodinjstvo razširil, bodisi z redno zaposlenimi bodisi s sezonskimi delavci. Ti sezonski delavci so bili izkušeni mlinarji, ki so v zameno za hrano in prenočišče pomagali v mlinu, ko je bilo veliko dela.

Mlin je pogosto vodil glavni mlinar – zelo cenjen in vešč delavec. Pomagal mu je mladenič, ki so mu rekli pomočnik – ta je bil izučen v mlinarskih opravilih in zaupano mu je bilo obratovanje mlinske naprave. Njegovo znanje in sposobnost sta se merila po kakovosti moke, ki jo je namlel. Poleg njega je bil še vajenec – bistroumen fant, ki starejših mlinarjev ni nikoli izpustil izpred oči. Vajenca ni smelo nič premotiti, da se ne bi izučil svoje obrti.

Mlinski kamni

V biblijski knjigi o Jobu je omenjen ‚spodnji mlinski kamen‘. (Job 41:24) Ta staroveška omemba kaže, po kakšnem principu  so mlinski kamni delovali. Morala sta biti dva – zgornji in spodnji kamen. Spodnji kamen je bil nepremičen, medtem ko se je zgornji vrtel in mlel žito, ki je bilo med njima.

Prvotno so bili mlinski kamni izdelani iz skale. Kasneje pa so se pojavili umetni mlinski kamni – izdelani iz zdrobljenega kamna, cementiranega skupaj z magnezijevim kloridom. Zobniki so bili iz zelo trdega lesa in jih je naredil izkušen strokovnjak. Izdelovanje zobnikov ni bilo zahtevna naloga samo zaradi zapletenih oblik, ampak tudi ker se je kolesje moralo povsem prilegati. Razporeditev zobnikov je povečala vrtilno hitrost ostalega dela mlinske naprave. In njihovo ropotanje je mlinom dajalo značilen zvok.

Mlinarji v češki folklori

Nekateri mlinarji so bili pošteni in načelni, drugi pa pohlepni in gospodovalni ali pa so svoje stranke opeharjali. Zato so mlinarje in njihove družine v nekaterih ljudskih pesmih zbadali, medtem ko so jih v drugih hvalili in njihove pomočnike opevali kot zaželene ženine! V drugih pesmih pa se spominjajo poplav, ki so bile poleg požarov za mlinarja in njegov mlin najpogostejša nevarnost.

Zgodbe so se nekoliko razlikovale od pokrajine do pokrajine in po času nastanka. Drugače so bile teme po vsej Češki podobne. Širili so jih potujoči mlinarji in seveda so jih še malo začinili. Zato še danes obstaja češki pregovor, ki pravi »Pripovedke gredo od ust do ust, voda pa teče in teče«, kar namiguje na to, da so bile nekatere zgodbe ali poročila pretirana.

Mlini danes

Z minevanjem časa je mlinarski poklic postopno zamrl. Mlini so bili posodobljeni, in mlinskih naprav ni več poganjala voda, ampak električni motorji. Nekaj mlinarjev je svoj tradicionalni življenjski slog skušalo ohraniti na vsak način, tako da so nekateri češki vodni mlini obratovali do konca druge svetovne vojne. Toda leto 1948 je pomenilo konec celo za najvztrajnejše mlinarje. Tega leta so mlini postali državna last, in večina jih je nehala obratovati ter pričela propadati.

Industrijski mlini današnjih dni niso tako romantični kakor stari. Melje se s sodobnimi stroji in pogosto pod računalniškim nadzorom. Večino mlinskih kamnov so nadomestili jekleni valji. Vseeno preostali stari mlini s svojo rustikalnostjo še naprej privlačijo tiste, ki uživajo v mirnem, poetičnem okolju, pa tudi turiste, ki radi spoznavajo kulturo in zgodovino.

Danes so kar nekaj mlinov zaradi njihove očarljivosti spremenili v rekreacijske centre. Veliko obiskovalcev Prage obišče mlinsko kolo na Čertovki oziroma »Hudičevi brzici«, rečnem rokavu reke Vltava. Mlin je nehal delovati leta 1938, ko je pogorel do tal. Toda vodno kolo, ki je visoko skoraj sedem metrov in izvira iz časov izpred več kot 600 let, je bilo leta 1995 obnovljeno kot kulturni spomenik. In še danes se vrti.

Ko stojimo v obnovljenem mlinu, si lahko predstavljamo mlinarja, ki je tukaj pred sto leti opravljal svoje delo. Ob vrtenju mlinskega kolesa lahko slišimo pljuskanje vode. Ko odidemo, se mlin izgubi v daljavi. Toda klopotanje zobnikov ostane v ušesih – prijeten zvok, ki bo z nami še dolgo.

[Slika na strani 22]

Mlinski kamen

[Slike na straneh 22, 23]

1. Star vejalnik za žito, ki se poganja na roke

2. Ena od mlinskih naprav

3. Glavna gred prenese moč z vodnega kolesa na mlinske naprave

4. Skoraj sedem metrov visoko vodno kolo na Čertovki, ki je nekoč poganjalo mlin

[Slika na strani 24]

Mlinsko kolo na Čertovki