Kmetovalcem na sertãu pomagajo preživeti

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ BRAZILIJE

PO POLSUŠNATI pokrajini, imenovani sertão *, ki pokriva 1,1 milijona kvadratnih kilometrov severovzhodne Brazilije, išče pašo kakih deset milijonov koz. Tukaj poletje pomeni devet mesecev jasnega neba, zadušljive vročine in ožgane, kot opeka trde zemlje. Reke izginejo, drevju odpade listje, piha vroč, suh veter, domače živali se prosto potikajo naokoli in iščejo kakršno koli borno rastje.

Toda videti je, da brazilskih domačih koz sušne razmere sploh ne motijo. Ko ob najhujših sušah število govedi in ovc upade, se črede koz pomnožijo. Kako jim uspe preživeti?

Gobček, oblikovan za preživetje

Veliko tukajšnjih prebivalcev trdi, da koze jedo vse – tudi škornje, sedla in oblačila. Profesor João Ambrósio, raziskovalec v Državnem centru za raziskovanje koz v Sobralu v severovzhodni Braziliji, pravi, da koze res lahko preživijo ob navidez neprebavljivi hrani, na primer ob koreninah, suhem listju in lubju več kot 60 rastlinskih vrst. Druge domače živali, kot je govedo, so skoraj povsem odvisne od trave.

Kozam pomaga to, da glede hrane niso pretirano izbirčne, vendar so v prednosti predvsem zaradi gobčka. Ambrósio opozori na to, da govedo poseže po hrani z jezikom in pri tem ne more odtrgati posameznih listov oziroma lubja rastline. Po drugi strani koze s svojim majhnim gobčkom, gibljivimi ustnicami in ostrimi zobmi izberejo in odtrgajo najbolj hranljive dele rastline. Koze se je zaradi te sposobnosti, da si poišče in pobere tisto malo hrane, oprijelo ime uničevalka rastlinja. »Za to lahko krivite človeka, ki sili koze, da živijo v takšnih razmerah. One le skušajo preživeti,« pravi Ambrósio.

Kozjereja je praktična

Nič presenetljivega ni, da imajo na sertãu trdožive domače koze glavno vlogo v samooskrbnem kmetijstvu. Za številne družine so pomemben vir beljakovin. Govedina lahko veliko stane, zato imajo pogosto na mizi pečeno ali kuhano kozje meso in buxado (kozji želodec, polnjen z nasekljanimi vampi in rižem). Vir dodatnega dohodka so kozje kože, ki jih  prodajo usnjarskim tovarnam. Tako se v nujnih primerih koze zlahka spremeni v takoj dostopen denar za nakup zdravil ali drugih potrebščin.

Dodatna prednost je, da koze praktično skrbijo same zase. Čez dan se majhne črede pasejo skupaj v neograjenih trnastih gozdovih, imenovanih katinga. Ko pade noč, koze prepoznajo lastnikov glas in se ubogljivo vrnejo vsaka v svojo ogrado. Kmet običajno poseže v njihov vsakdanjik samo, ko je čas razplojevanja. Tedaj izbere živali za zakol, zdravi bolne in ožigosa mladiče. Kozjereja je tako preprosta, da jih celo prebivalci v mestih redijo nekaj na svojem dvorišču ali pa jim kljub zakonski prepovedi pustijo, da se sprehajajo po ulicah. Nič nenavadnega ni videti kozo, da se pase na mestnem trgu.

Stoletja izkušenj so pokazala, da je kozjereja praktična, še posebej za manjše kmetije. Za vzrejo osmih koz je potrebno prav toliko dela in zemlje kot za eno kravo. In upoštevajte še to: Denimo, da ima kmet pet krav. Če ena pogine, to pomeni, da je izgubil 20 odstotkov svoje črede. Toda vzemimo, da namesto 5 krav vzreja 40 koz. Takšna čreda bi potrebovala približno enako zemlje in dela. Pogin ene koze bi pomenil le 2,5-odstotno izgubo. Ni težko razumeti, zakaj ima približno milijon brazilskih družin koze za nekakšno zavarovalno polico v primeru suše in slabe letine.

Nagrada za trdo delo

V brazilski zvezni državi Bahia se pase nekaj največjih kozjih čred, ki štejejo po več tisoč glav. V notranjosti te zvezne države leži kakih 800 kilometrov od glavnega mesta majhen kraj Uauá, za katerega pravijo, da v njem živi več koz kot ljudi – na enega človeka je pet koz. Pravzaprav je od kozjereje oziroma z njo povezanih dejavnosti odvisno preživetje celotne skupnosti. Domačini se pogosto šalijo: »V Uaui koze redijo ljudi, in ne obratno.«

Kozliči se pričnejo kotiti maja, kakih pet mesecev po začetku razplojevanja. Pridni rejci delajo od štirih zjutraj do sedmih zvečer – zberejo čredo, ji dajo vodo, iščejo izgubljene kozličke in rešujejo tiste, ki so v nevarnosti. Spretni rejci vsak dan z lasom ujamejo na stotine koz in jih pomolzejo, zato da se ne bi kozliči prenajedli do smrti. Prav tako je treba poskrbeti za poškodbe in odstraniti muho dermatobijo, ki lahko naredi majhne luknje v kozji koži in s tem zmanjša tržno vrednost.

 To delo zahteva požrtvovalnost – vendar ni povsem nesebično. V Uaui in drugih kmečkih skupnostih se uporablja tradicionalni sistem plačila, znan kot quarteação, ki marljive rejce nagradi. Ti dobijo vsakega četrtega kozliča, skotenega v posameznem razplojevalnem obdobju. Če je lastnik črede bolj radodaren, pa dobijo vsakega tretjega. Vsakemu kozliču se dodeli številka, oštevilčeni žetoni pa se potem izvlečejo iz posode. Ker je lahko izžreban bodisi hrom bodisi zdrav, suh ali debel kozliček, rejci skrbijo za čredo kakor bi za svojo lastno.

Imeti še več od kozjereje

Brazilske koze so potomke pasme, ki so jo v začetku 16. stoletja pripeljali evropski naseljenci. Toda tukajšnje koze so navadno manjše in dajejo precej manj mleka kakor njihove evropske prednice.

Brazilska koza canindé denimo daje precej manj kot liter mleka dnevno, medtem ko lahko njena genetska dvojnica iz Evrope, britanska srnasta koza, daje skoraj pet litrov. Desetletja so številni kmetje in agronomi sanjali, da bi združili trdoživost domače koze z donosnostjo njene prednice iz tujine. Tako bi »reveževa krava«, kot kozi pravijo mnogi, postala zlata jama kmetovalcev na sertãu.

Križanje domačih koz s tujimi pasmami je bilo bližnjica, s katero so povečali velikost živali in dvignili mlečnost. V enoti za kmetijske raziskave v severovzhodni brazilski državi Paraíba so uspešno križali domače koze z italijanskimi, nemškimi in angleškimi pasmami. Dobili so večje živali, ki se dobro spoprijemajo s sušnimi razmerami in dajejo več mleka. Pasme, ki so prej dajale manj kot liter mleka dnevno, dajejo zdaj od 2,2 do 3,8 litra.

Center za raziskave v Sobralu je prišel do enako dobičkonosnega odkritja, ki pa ga je ceneje uvesti. Raziskovalci so opazili, da imajo koze posebej rade listje določenih dreves. Toda to listje je bilo kozam na voljo samo takrat, ko so drevesa počivala in izgubila listje. Ta vir hrane so povečali tako, da so pri določenih drevesih obrezali vse veje, ki so rasle nad določeno višino. To je drevo prisililo, da je veje pognalo nižje, na dosegu koz. Rezultat? Kozam, ki so se pasle na posebej pripravljenih področjih, se je teža štirikratno povečala.

Kljub tem inovacijam utegnejo lastniki majhnih čred še vedno imeti težavo, ki se je z znanstvenimi raziskavami verjetno ne bo dalo rešiti. Kaj je ta težava? »Koze se,« kot je pojasnil neki kmetovalec, »navadijo na ljudi, ki skrbijo zanje, in postanejo domači ljubljenčki. Zato je lahko problem, ko se je treba kakšne znebiti.« Lastniki se preprosto nočejo ločiti od svojih ljubljenčkov! Ali je to morda še eden od razlogov, zakaj koze preživijo?

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 27]

Resnica o kozjem mleku

Mnogi pravijo, da je težko prebavljivo, drugi pa da smrdi. Toda ne verjemite negativnim kritikam kozjega mleka. Če imate težave pri prebavljanju kravjega mleka, vam bo zdravnik ali nutricionist kot nadomestilo skoraj gotovo predpisal izdelke iz kozjega mleka. Čeprav ima kozje mleko več beljakovin in maščob, so maščobne kapljice manjše in lažje prebavljive. Kako pa je z vonjem?

Kozje mleko je dejansko brez vonja. Če ima močan, neprijeten vonj, je to morda zato, ker je bila koza pomolzena v nehigieničnih razmerah ali pa je bila v tesnem stiku s kozlom. Dišavne žleze za samčevimi rogovi izločajo hormon, ki privlači samico, vendar onesnaži vse, česar se kozel dotakne.

[Vir slike]

CNPC–Centro Nacional de Pesquisa de Caprinos (Sobral, CE, Brasil)

[Zemljevid na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Sertão

[Slika na strani 26]

Koza s svojim dobro oblikovanim gobčkom izbere najboljše dele rastlin

[Vir slike]

Dr. João Ambrósio–EMBRAPA (CNPC)

[Navedba vira slike na strani 25]

Zemljevid: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.; koze: CNPC–Centro Nacional de Pesquisa de Caprinos (Sobral, CE, Brasil)