Prizadevanje za lepoto skriva pasti

KAKŠNI so kriteriji za presojanje prave lepote? »Vsake oči imajo svojega malarja,« pravi znan pregovor. Zares, predstava o lepoti temelji bolj na posameznikovem mnenju in ne toliko na dejstvih. Še več, priljubljena predstava o tem, kaj je lepota, se zelo razlikuje od kulture do kulture in od enega obdobja do drugega.

Jeffery Sobal, izredni profesor, nutricionist s Cornellove univerze v ZDA, pravi takole: »V devetnajstem stoletju so skoraj vse družbe prekomerno telesno težo povezovale z višjim družbenim položajem. Na obilno postavo se je gledalo kot na znak blaginje in zdravja, suhost pa je pomenila, da je človek preveč reven, da bi si lahko privoščil hrano.« Umetniška dela mnogih takratnih umetnikov odsevajo to miselnost, saj so njihovi modeli – povečini ženske – imeli močne roke, noge, hrbet in boke. In mnoge umetnine so bili portreti resničnih ljudi, ki so takrat veljali za ideal lepote.

Ta miselnost je še danes očitna, čeprav lepota zajema več kot le biti debel oziroma suh. Kljub temu je v nekaterih južnopacifiških kulturah debelost zelo cenjena. Ponekod v Afriki gredo bodoče neveste skozi »debelilne kure«. Hranijo jih z visokokalorično hrano, da bi postale privlačnejše. Lastnik  nekega nočnega kluba v Nigeriji pravi: »Povprečna afriška ženska je obilna. [. . .] Takšna je njena lepota. To je del naše kulture.« Zajetnost cenijo tudi mnoge tradicionalne španske kulture, saj je to zanje znak bogastva in uspeha.

Vendar pa je marsikje drugod ravno nasprotno. Zakaj? Nekateri pravijo, da so lahko »nižji« sloji jedli to, kar je bil prej privilegij bogatih. Trgovina se je namreč širila in industrializacija je omogočila, da je na voljo več hrane in da je ta dostopna na več mestih. Tako je cenjenje debelosti počasi upadlo. Po drugi strani nekateri religiozni nauki debelost povezujejo s požrešnostjo in to je na zajetnost vrglo slabo luč. Svoj vpliv imajo tudi znanstvena odkritja glede zdravstvenih tveganj, ki so povezana z debelostjo. Ti in drugi dejavniki prispevajo k spreminjanju mnenja, kaj je lepo, in velik del sveta že desetletja predstavlja drugačen ideal lepote – suhost.

K takšnemu razmišljanju precej spodbujajo tudi mediji. Ljudje, ki se pojavljajo na oglasnih panojih in televiziji, imajo ponavadi vitko, lepo grajeno telo. Njihov videz sporoča občutek varnosti in uspeh. Enako je s filmskimi in televizijskimi zvezdami.

Kako to vpliva na povprečne ljudi, tudi mlade? Neki nedavno objavljeni članek o telesnem videzu kaže, da »povprečna Američanka do takrat, ko konča srednjo šolo, gleda televizijo več kot 22.000 ur«. Večino tega časa je bombardirana s podobami glamuroznih žensk, ki imajo »popolno« telo. V članku še piše: »Ker so ženske nenehno izpostavljene tem podobam, pričnejo misliti, da je popolno telo povezano s prestižem, srečo, ljubeznijo in uspehom.« Zato ne preseneča, da je 47 odstotkov anketiranih deklet po tem, ko so v revijah gledale fotografije manekenk, želelo shujšati, čeprav je bilo dejansko pretežkih samo 29 odstotkov.

Tudi modna industrija močno vpliva na to, kako ljudje gledajo na lepoto. Jennifer, venezuelska manekenka, ki dela v Ciudad de Mexicu, pravi: »Delo manekenke je, da skrbi za svojo lepoto, in dandanes to pomeni, da je vitka.« Francoska manekenka Vanessa pravi: »Ne gre toliko za to, da bi kdo zahteval, da mora manekenka biti vitka, bolj to zahteva sama. To je svetovna težnja.« V neki anketi je 69 odstotkov mladih deklet priznalo, da so manekenke, ki so jih videle v revijah, vplivale na njihovo predstavo glede tega, kakšno je lepo telo.

Vendar ženske niso edine, ki so dovzetne za vpliv te »popolne postave«. V mehiškem časopisu El Universal piše: »Še nikoli prej ni bilo na tržišču toliko proizvodov, s katerimi si moški lahko pomagajo do lepote.«

 »Popolna postava« – popolni rezultati?

Mnogi ljudje se v prizadevanju, da bi dosegli »popolno postavo« ali pa samo da bi bili videti kar najbolje, zatekajo k lepotnim operacijam. Tovrstni medicinski posegi so vse cenejši in vedno bolj raznovrstni. Kakšni pa so začetki lepotne kirurgije?

V Encyclopædii Britannici piše, da so se sodobne tehnike plastične kirurgije začele v letih po prvi svetovni vojni, ko so si prizadevali popraviti hibe, ki so jih na ljudeh za seboj pustile vojne rane. Od takrat so ti postopki dragoceno orodje pri popravljanju iznakaženosti, nastale zaradi opeklin, poškodb in prirojenih nepravilnosti. Vendar, kot piše v Britannici, se plastične operacije pogosto »opravljajo zgolj za olepšanje videza sicer zdravih ljudi«. Denimo lahko se preoblikuje nos, odstrani odvečno kožo z obraza in vratu, zmanjša velikost ušes, odstrani maščobo s trebuha in bokov, poveča velikost določenih delov telesa in celo popek lahko dobi »privlačnejši« videz.

Toda kateri človek bi tvegal svoje zdravje za to, da bi si polepšal videz? Kakšne nevarnosti se morda skrivajo v tem? Angel Papadopulos iz Mehiškega združenja za plastično, estetsko in rekonstruktivno kirurgijo razlaga, da včasih ljudje, ki niso primerno usposobljeni za opravljanje tovrstnih operacij, povzročijo veliko škode. Obstajajo klinike, na katerih pacientom polepšujejo postavo z nevarnimi snovmi. Zgodaj leta 2003 je neki časopis poročal, da so nehigienske razmere v kozmetičnih salonih povzročile škandal na Kanarskih otokih. Stotinam žensk so opravili tvegane operacije. *

Tudi moški se lahko ujamejo v vrtinec prizadevanj za »popolno postavo«. Nekateri preživijo mnogo ur v telovadnici in porabijo skoraj ves prosti čas za oblikovanje telesa. »Sčasoma,« piše v reviji Milenio, »potreba po gibanju povzroči, da njihove družabne dejavnosti in odnosi z drugimi pričnejo izgubljati  pomen.« Mnogi v želji, da bi imeli mišičasto telo, celo uživajo snovi (tudi steroide), ki lahko škodijo telesu.

Obsedenost z osebnim videzom je povzročila, da so se nekaterim mladim ženskam in dekletom pojavile motnje hranjenja, denimo bulimija in anoreksija nervoza. Nekateri uživajo shujševalna sredstva, s katerimi naj bi v kratkem času dosegli izjemne rezultate, vendar teh sredstev ne podpirajo ugledne zdravstvene ustanove. Takšni izdelki so lahko zelo škodljivi.

Tveganja, ki izhajajo iz obsedenosti z videzom, gredo dlje od fizičnih nevarnosti. Dr. Katherine Phillips z Brownove univerze v ZDA pravi, da se lahko ljudem, ki so pretirano zaskrbljeni za svoj videz, pojavi psihična bolezen, ki se imenuje telesna dizmorfna motnja. Za to bolezen je značilno, da so oboleli obsedeni z namišljenimi napakami svojega videza, prizadene pa lahko kar vsakega 50. človeka. Oboleli »utegnejo biti tako zelo prepričani, da so grdi, da se osamijo od prijateljev in svojih ljubljenih«, pravi Phillipsova. »Postanejo lahko depresivni in se celo nagibajo k samomoru.« Phillipsova navaja primer ljubkega dekleta, ki je imelo nekaj težav z mozolji, vendar je bilo prepričano, da je njen obraz poln brazgotin. Ker ni želela, da bi jo kdo videl, je pri približno 13 letih pustila šolo.

Ali je to, kakšen je človek videti, res toliko pomembno, da bi moral za »popoln videz« žrtvovati duševno in telesno zdravje? Ali obstaja pomembnejša lepota, za katero bi si morali prizadevati?

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

Pri 69 odstotkih deklet na zamisel o lepem telesu vplivajo manekenke, ki jih dekleta vidijo v revijah

[Slika na strani 4]

Oglaševanje močno vpliva na to, kaj velja za telesno lepoto

[Slika na strani 6]

Nekateri so pretiravali s plastičnimi operacijami in si tako škodovali

[Slika na strani 7]

Nekateri si neutrudno prizadevajo, da bi dosegli željen videz