Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zemljini naravni viri usihajo

Zemljini naravni viri usihajo

Zemljini naravni viri usihajo

»Vse v naravi je povezano, in sedaj smo odgovorni za naše pretekle napake.« (Revija African Wildlife)

NEKATERI to imenujejo ekološka sled. Z njo se oceni, koliko naravnih virov porabi človeštvo v primerjavi z Zemljino sposobnostjo, da te vire obnovi. Po besedah Svetovnega sklada za naravo (WWF) kaže globalna ekološka sled od 1980-ih let primanjkljaj. * Vendar je ta samo en pokazatelj velikega pritiska na naše okolje.

Še en pokazatelj je stanje Zemljinih ekosistemov. Izraz »ekosistem« se nanaša na mnogovrstne povezave vseh organizmov v naravnem okolju, ter zajema živo in neživo materijo. Splošno stanje teh ekosistemov, ki se kaže v številčnosti gozdnega, sladkovodnega in morskega življa, je pravzaprav to, kar WWF imenuje Kazalnik živega planeta. Med letoma 1970 in 2000 se je ta kazalnik znižal za približno 37 odstotkov.

Ali je naravnih virov dovolj za vse?

Če živite v kakšni zahodni državi, kjer so police v trgovinah polno založene in je mogoče kupovati 24 ur na dan, si morda težko predstavljate, da obstaja nevarnost pomanjkanja naravnih virov. Kljub temu ima samo manjšina prebivalcev Zemlje razkošen življenjski slog. Večina ne more ubežati vsakodnevnemu boju za preživetje. Po ocenah denimo več kot dve milijardi ljudi živita z 2,5 evra ali manj na dan in dve milijardi ljudi si ne moreta privoščiti električne energije.

Nekateri ljudje za revščino držav v razvoju krivijo trgovino bogatih držav. »Svetovna ekonomija na različne načine deluje proti interesom revnih [držav],« piše v Vital Signs 2003. S tem, ko se vse več ljudi peha za vse manjši in vse bolj drag kos okoljske »pite«, si tisti, ki so v finančno slabšem stanju, ne morejo privoščiti, da bi se borili za delež, ki jim pripada. Tako potem ostane več naravnih virov tistim, ki si jih lahko privoščijo, namreč bogatim.

Gozdovi izginjajo

Po ocenah naj bi 80 odstotkov prebivalcev Afrike kuhalo na drva. Poleg tega »ima Afrika najvišjo stopnjo rasti prebivalstva na svetu [in] v mestih«, piše v reviji Getaway, ki izhaja v Južnoafriški republiki. Zaradi tega je področje okoli nekaterih velikih mest v Sahelu, širokem pasu polpuščavske zemlje na južnem delu Sahare, ostalo brez dreves več kot 100 kilometrov v vse smeri. Ta drevesa niso padla zaradi kakšnih kapric. ‚Velika večina prebivalcev Afrike svoje okolje uničuje zgolj zato, da preživi,‘ pravi profesor Samuel Nana-Sinkam.

Razmere so precej drugačne v Južni Ameriki. Denimo v Braziliji je v deževnih gozdovih registriranih skoraj 7600 gozdarskih podjetij. Mnoga so v lasti bogatih mednarodnih združenj. Za gozdarsko podjetje je drevo mahagonija vredno približno 25 evrov. Vendar pa je lahko isto drevo do takrat, ko pride v pohištveni salon in si medtem dobiček ustvarijo posredniki, trgovci in proizvajalci, vredno več kot 110.000 evrov. Ne preseneča, da se mahagoni imenuje zeleno zlato.

Veliko je napisano o uničevanju brazilskega deževnega gozda. Satelitski posnetki kažejo, da je bilo med letoma 1995 in 2000 vsako leto uničenih več kot 20.000 kvadratnih kilometrov brazilskega gozda. »Ta zastrašujoča stopnja uničevanja pomeni, da je vsakih osem sekund izginil za eno nogometno igrišče velik del gozda,« poroča brazilska revija Veja. Zanimivo je, da so po poročilih samo Združene države leta 2000 uvozile več kot 70 odstotkov brazilskega mahagonija.

Zgodba o krčenju gozdov je podobna tudi v drugih delih sveta. V zadnjih 50 letih je denimo izginila polovica mehiških gozdov in džungel. Izguba filipinskih gozdov je še drastičnejša. Filipini vsako leto izgubijo približno 100.000 hektarov gozda, leta 1999 pa so ocenili, da bosta ob tej stopnji uničevanja v desetih letih uničeni skoraj dve tretjini državnih gozdov.

Drevo, ki ima trd les, potrebuje od 60 do 100 let, da dozori, pade pa v nekaj minutah. Ali naj bi bili presenečeni, da nas naši gozdovi ne morejo dohitevati?

Prsti je vse manj

Ko se odstrani rastlinje, se vrhnja plast zemlje kmalu osuši, nato pa jo odpihajo vetrovi ali odnese voda. Ta proces se imenuje erozija.

Erozija je naravni pojav in na splošno ne predstavlja večjih težav – razen če jo človek pospeši s slabim ravnanjem z zemljo. V reviji China Today denimo piše, da so peščeni viharji skupaj z drugimi dejavniki, kot sta krčenje gozdov in čezmerno pašništvo, »pospešili širjenje« puščav. Na Kitajskem so zaradi neobičajno suhih razmer v preteklih letih postale zahodne in severozahodne province dovzetne za mrzle sibirske vetrove, ki pihajo čez pokrajino. Na milijone ton rumenega peska in prahu odnaša drugam, včasih pristane celo v Koreji in na Japonskem. Na Kitajskem je sedaj približno 25 odstotkov kopnega puščava.

Podobno se uničuje tudi afriška prst. »Kmetje so, da bi posejali žitarice, krčili gozdove in tako nepopravljivo oslabili tanko plast zemlje,« piše v Africa Geographic. Po ocenah naj bi kos zemljišča, s katerega se očisti grmičevje, v treh letih izgubil do 50 odstotkov svoje rodovitnosti. Zato v reviji še piše: »Milijoni hektarov zemlje so že nerodovitni, milijoni pa so na tej poti, saj je ponekod kmetijski pridelek iz leta v leto nižji.«

Brazilija menda zaradi erozije vsako leto izgubi 500 milijonov ton prsti. Mehiško ministrstvo za okolje in naravne vire pravi, da je zaradi erozije prizadetih 53 odstotkov grmičevnatega področja, 59 odstotkov džungle in 72 odstotkov gozda. Glede na vse razpoložljive podatke, piše v poročilu Razvojnega programa Združenih narodov, »erozija najverjetneje prizadene kar dve tretjini kmetijskih površin na svetu. Zaradi tega kmetijska produktivnost hitro upada, število ust, ki jih je treba nahraniti, pa še naprej narašča.«

Voda – brezplačna, a neprecenljiva

Človek lahko živi brez hrane približno mesec dni, brez vode pa bo umrl v približno enem tednu. Zato strokovnjaki trdijo, da bodo vse manjše zaloge pitne vode v prihodnjih letih vzrok vedno večjih napetosti. Po poročilu revije Time iz leta 2002 je po svetu več kot milijarda ljudi, ki težko pride do čiste pitne vode.

Razlogi za pomanjkanje vode so različni. V Franciji je eden od njih onesnaževanje, ki povzroča vse večjo zaskrbljenost. »Francoske reke so zelo onesnažene,« piše Le Figaro. Znanstveniki problem pripisujejo površinskim vodam, ki so polne nitratov predvsem zaradi gnojil, ki se uporabljajo v poljedelstvu. »Francoske reke so leta 1999 v Atlantski ocean prenesle 375.000 ton nitratov, kar je skoraj dvakrat več kot leta 1985,« piše v časopisu.

Na Japonskem so razmere podobne. Da bi država imela vedno zadosti hrane, »kmetom ni preostalo drugega, kot da uporabijo kemična gnojila in pesticide, da bi zadovoljili potrebe družbe«, pravi Yutaka Une, predsednik neprofitne organizacije za varno kmetovanje. To je vzrok za onesnaženje podtalnice, kar tokijski IHT Asahi Shimbun imenuje »glavni problem vse Japonske«.

V Mehiki 35 odstotkov bolezni »izvira iz okoljskih dejavnikov«, poroča časopis Reforma. Še več, raziskava, ki jo je izvedlo ministrstvo za zdravje, je pokazala, da »vsak četrti prebivalec nima kanalizacije, več kot 8 milijonov jih uporablja vodo iz studencev, rek, jezer ali potokov in več kot milijon jih dobiva vodo iz cistern«. Ni čudno, da je v Mehiki 90 odstotkov primerov diareje mogoče pripisati umazani vodi!

»Plaže Rio de Janeira ne ponujajo le vročega sonca, belega peska in modrega morja,« piše v brazilski reviji Veja. »Imajo tudi veliko fekalnih bakterij in občasnih razlitij nafte.« Razmere so takšne, ker več kot 50 odstotkov brazilskih odplak odteče neprečiščenih naravnost v reke, jezera in ocean. Rezultat je kronično pomanjkanje čiste vode. Reke okoli največjega brazilskega mesta São Paulo so tako onesnažene, da pitno vodo sedaj vozijo iz krajev, ki so oddaljeni približno 100 kilometrov.

Na drugi strani Zemlje, v Avstraliji, večina pomanjkanja vode izvira iz procesa, ki se imenuje kopičenje soli. Lastnike zemlje so desetletja spodbujali, naj očistijo zemljo, da bi jo imeli za posevke. Ker je manj dreves in grmičevja, ki bi vsrkavali podtalnico, se je njena gladina pričela dvigovati in s sabo prinašati tisoče ton podzemne soli. »Kopičenje soli je že prizadelo približno 2,5 milijona hektarov zemlje,« pravi avstralska Zvezna organizacija za znanstveno in industrijsko raziskovanje (CSIRO). »Večina te zemlje je avstralsko najproduktivnejše kmetijsko področje.«

Nekateri menijo, da bi se problemu kopičenja soli dalo ogniti, če bi se avstralski zakonodajalci bolj zanimali za dobro splošne javnosti kot pa za dobiček. »Vse od leta 1917 so vlade opozarjali, da je prst Pšeničnega pasu še posebej občutljiva za kopičenje soli,« pravi Hugo Bekle z Univerze Edith Cowanove v Perthu v Avstraliji. »Da podiranje dreves vpliva na slanost vode, se je veliko govorilo v 1920-ih. To, da vpliva na dviganje gladine podtalnice, pa je Ministrstvo za kmetijstvo sprejelo kot dejstvo v 1930-ih. Leta 1950 je CSIRO za [avstralsko] vlado naredil obsežno raziskavo [. . .]. Vendar se vodilni vztrajno niso menili za ta opozorila, znanstvenike pa so imeli za polne predsodkov.«

Preživetje človeštva je v nevarnosti

Nedvomno so mnoga dejanja ljudi dobronamerna. Vendar vse prepogosto o okolju enostavno ne vemo dovolj, da bi znali točno predvideti posledice svojih dejanj. Te pa so katastrofalne. »V ravnovesje življenja smo posegli tako močno, da ogrožamo zemljo, ki nam omogoča življenje, in zaradi tega tudi svoje lastno preživetje,« pravi Tim Flannery, direktor Južnoavstralskega muzeja.

Kakšna je rešitev? Se bo človeštvo kdaj naučilo živeti ubrano z okoljem? Zares, ali je Zemljo mogoče rešiti?

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 Po ocenah je bil denimo leta 1999 primanjkljaj 20-odstoten. To pomeni, da so se naravni viri, ki so jih ljudje porabili v teh 12 mesecih, obnavljali več kot 14 mesecev.

[Okvir na strani 6]

Pomembna je vsaka kaplja

Nekaj preprostih korakov lahko prihrani veliko vode.

● Popravite pipe, ki puščajo.

● Ne prhajte se dolgo.

● Ko se brijete ali si umivate zobe, zaprite pipo.

● Brisače uporabite dvakrat ali trikrat, šele nato jih operite.

● Ne perite perila v napol praznem pralnem stroju. (Enako velja za pomivalni stroj.)

[Okvir/slika na strani 7]

Ne trati in ne bo ti manjkalo

● Kljub temu da je Avstralija najbolj suha celina na svetu, več kot 90 odstotkov namakalne vode »dobijo posevki tako, da se polja poplavi ali pa brazdno namaka«, poroča The Canberra Times. To je enak »sistem, kakršnega so uporabljali že takrat, ko so faraoni gradili piramide«.

● Po vsem svetu je povprečna poraba vode na človeka (tudi voda, ki se rabi v kmetijstvu in industriji) približno 550.000 litrov na leto. Vendar povprečen Severnoameričan letno porabi približno 1,600.000 litrov vode. Neka nekdanja sovjetska republika pa porabi največ vode, v povprečju okoli 5,3 milijona litrov na človeka letno.

● V reviji Africa Geographic je pisalo, »da se v Južnoafriški republiki v povprečju potrebujejo 404 ari obdelovalnih površin, da se proizvede to, kar vsak prebivalec porabi v enem letu. Vendar pa si ta država lahko privošči le 243 arov kmetijskih površin na človeka.«

[Slika na strani 5]

Izkrčeno področje Sahel v Burkini Faso. Tukaj je bilo pred 15 leti polno drevja.

[Vir slike]

© Jeremy Hartley/Panos Pictures

[Slika na strani 8]

S kmetijstvom posekaj-in-požgi se uničuje deževne gozdove v Kamerunu

[Vir slike]

© Fred Hoogervorst/Panos Pictures

[Slika na strani 8]

Avtomobilsko onesnaževanje je v Združenih državah še vedno zaskrbljujoče

[Slika na straneh 8, 9]

Med letoma 1995 in 2000 je bilo vsako leto uničenih približno 20.000 kvadratnih kilometrov brazilskega gozda

[Vir slike]

© Ricardo Funari/SocialPhotos.com

[Slika na strani 9]

Več kot dve milijardi ljudi živita z 2,5 evra ali manj na dan

[Vir slike]

© Giacomo Pirozzi/Panos Pictures

[Slika na strani 9]

Podtalnico, ki jo v indijski vasi črpajo iz tega vodnjaka, onesnažujejo farme kozic

[Vir slike]

© Caroline Penn/Panos Pictures