Zdravniki pod stresom

»K meni je prišel mlad par, poln upanja, da bom lahko kako pomagal njunemu novorojenčku. Ko sem ga pregledal, me je stisnilo pri srcu. Bil je neozdravljivo bolan. Si lahko mislite, kako sem se počutil, ko sem moral tema novopečenima staršema povedati, da njun sin ne bo nikoli videl? Ko sta zapustila ordinacijo, so me preplavila čustva. Čez nekaj trenutkov je vstopil naslednji pacient in pričakoval, da ga bom sprejel s širokim nasmehom na obrazu! To je zame stresno.« (Očesni zdravnik v Južni Ameriki)

PACIENTI običajno ne pridejo v zdravniško ordinacijo, da bi se pogovarjali o zdravnikovih težavah. Pacient razmišlja samo o tem, kako bi se pozdravil. Zato se le redki ljudje zavedajo, pod kakšnim stresom vsak dan živijo zdravniki.

Seveda se mora vsakdo spoprijemati s stresom in zdravniški poklic ni edini stresni poklic. Vendar ker skoraj vsakdo tako ali drugače pride v odnos zdravnik – pacient, je to, da razumemo, s kakšnim stresom se spoprijemajo zdravniki in kako ta lahko vpliva nanje, vredno truda.

Zdravniki se pričnejo učiti živeti s stresom že zgodaj, saj se morajo zelo truditi, da sploh pridejo na medicinsko fakulteto. Ko pa se prične medicinsko šolanje, je to običajno nepozaben čustveni šok. Je pričetek procesa, ki lahko spremeni študentova čustva, celo njegov značaj.

Pot do zdravniškega poklica – pretresljiva izkušnja

Do stresnega prvega obiska v secirnici lahko pride že v prvem tednu šolanja. Mnogi študenti morda še nikoli niso videli telesa mrtvega človeka. Pogled na gola, presušena, različno raztelešena trupla, je lahko precej neprijeten. Študenti se morajo naučiti spoprijemanja s svojimi čustvi. Pogosto se zatekajo k  humorju, tako da dajo vsakemu truplu kakšno smešno ime. To, kar je komu od zunaj strašno brezčutno in nespoštljivo, je nujno za študente, ki se trudijo, da ne mislijo na človeka, kar je truplo prej bilo.

Nato nastopi praksa v bolnišnici. Večini ljudi se morda do srednjih let ni treba ukvarjati z minljivostjo človeškega življenja. Študentje medicine pa se z neozdravljivimi boleznimi in smrtjo srečajo iz oči v oči že v svoji mladosti. Eden od njih je svoje prve izkušnje v bolnišnici opisal kot »neverjetno odvratne«. Za študente medicine je tako v bogatih kot v revnih državah lahko precej pretresljiv tudi trenutek, ko se zavejo, kako pogosto pacienti ne prejmejo potrebnega zdravljenja, ker nimajo dovolj denarja.

Kako novi zdravniki prenašajo stres? Medicinsko osebje se pogosto čustveno oddalji od pacientov. Namesto da bi govorili o človeku, ki potrebuje oskrbo, morda rečejo: »Zdravnik, na postelji dva je zlomljena noga.« To se morda sliši smešno, če ne razumete razloga za takšen opis.

Izčrpanost zaradi usmiljenja

Zdravniki so strokovno zelo izobraženi, vendar za mnoge večji del njihovega dela predstavlja pogovor s pacienti. Nekateri menijo, da niso pripravljeni za čustvenost odnosa zdravnik – pacient. Kot smo omenili v uvodu, je za zdravnika nekaj najtežjega povedati slabo novico. Nekateri morajo to delati vsak dan. V krizi imajo ljudje pogosto potrebo, da dajo svojim občutkom prosto pot, od zdravnikov pa se pričakuje, da bodo poslušali. Imeti opravka z zaskrbljenimi, prestrašenimi ljudmi je lahko tako utrujajoče, da nekateri zdravniki trpijo zaradi neke vrste pregoretja, ki se dandanes imenuje izčrpanost zaradi usmiljenja.

Družinski zdravnik iz Kanade se spominja svojih prvih let: »Imel sem polne roke dela: ljudje, ki so potrebovali pomoč, so hoteli, da jim posvetim čas; obupani ljudje so želeli odložiti svoje breme; bolni ljudje so želeli, da jih ozdravim; preračunljivi ljudje so silili in zahtevali; ljudje so obiskovali mene; ljudje so hoteli, da jih jaz obiščem; ljudje so mi telefonirali domov – celo ko sem spal. Ljudje, ljudje, ljudje. Želel sem pomagati, ampak to je bilo noro.« (John W. Holland, A Doctor’s Dilemma)

Ali se stres sčasoma zmanjša? Leta običajno prinesejo več odgovornosti. Pogosto je treba v trenutku sprejeti odločitev, ki se tiče vprašanja življenja ali smrti, morda na temelju neustreznih informacij. »Ko sem bil mlad, me to ni skrbelo,« razlaga britanski zdravnik, »tako kot mlade ne skrbi, ko nevarno vozijo. Z leti pa pričneš bolj ceniti življenje. Sedaj sem za odločitve glede zdravljenja zaskrbljen veliko bolj kot prej.«

Kako stres vpliva na zdravnike? Čustveno oddaljevanje od pacientov se lahko razširi tudi na družinske odnose. Ogniti se tej navadi  je lahko izziv. Nekateri zdravniki so izjemno sočutni, ko pomagajo pacientom pri spoprijemanju s čustvi. Vendar kako daleč lahko gredo, ne da bi bili izčrpani zaradi sočutja? To je zdravnikova dilema.

Soočanje s težavnimi pacienti

Ko zdravnike povprašajo o stresu v odnosu zdravnik – pacient, pogosto pričnejo opisovati težavne paciente. Morda so vam znane nekatere naslednje tipične skupine.

Naprej je tu pacient, ki trati zdravnikov čas, tako da dolgovezi, ne da bi prešel na bistvo in razložil svoj problem. Potem je še zahtevni pacient, ki zdravnika kliče ponoči ali ob vikendih za reči, ki niso nujne, ali pa zahteva zdravljenje, kakršnega zdravnik raje ne bi priporočil. Obstaja tudi nezaupljivi pacient. Nekateri ljudje poiščejo koristne informacije o svoji bolezni, morda na internetu, in to lahko pomaga. Vendar jih takšno raziskovanje morda navede na to, da izgubijo zaupanje v zdravnike, h katerim pridejo po nasvet. Zdravnik morda nima časa, da bi razpravljal o dobrih in slabih straneh vsega, kar je pacient odkril. Za zdravnika je mučno, ko pacient zaradi nezaupanja ne želi sodelovati. Nazadnje pa je še nepotrpežljivi pacient. Ta opusti zdravljenje,  preden so vidni njegovi učinki, in morda poišče pomoč drugje.

V nekaterih delih sveta pa za zdravnike glavni vir stresa ni pacient, ampak odvetnik.

Zdravljenje, ki ščiti zdravnike

Mnoge države poročajo o poplavi tožb zaradi malomarnosti, ki so vložene zoper zdravnike. Nekateri odvetniki zmagujejo v tožbah za nepomembne malenkosti in na ta račun bogatijo. »Zaradi tega se zavarovalne premije za zdravnikovo odgovornost dvigujejo,« je pojasnil predsednik Ameriškega zdravniškega združenja. »Te tožbe vodijo tudi do drugih hudih težav. Zdravniku lahko krivična tožba povzroči veliko slabega – sramoto, izgubo časa, [. . .] stres in zaskrbljenost.« Nekateri so prišli celo tako daleč, da so naredili samomor.

Zato mnogi zdravniki menijo, da morajo izvajati »defenzivno medicino«. To pomeni, da se odločajo na temelju morebitne potrebe, da se bodo za svoje odločitve morali zagovarjati na sodišču, namesto na temelju tega, kaj je najboljše za pacienta. »Zdravljenje, ki temelji na tem, da se je treba zaščititi pred možnimi obtožbami, je sedaj način življenja,« je pisalo v Physician’s News Digestu.

Mnogi zdravniki se ob naraščanju pritiska nanje sprašujejo, kaj bo v prihodnosti. Podobno se sprašuje veliko pacientov, saj opažajo vse več trpljenja, ki ga kljub napredku v medicini povzročajo nekatere bolezni. V naslednjem članku boste našli stvaren pogled na prihodnost tako za zdravnike kot paciente.

[Okvir/slika na strani 6]

SODELUJTE S SVOJIM ZDRAVNIKOM

1. Kar najbolj izkoristite čas s svojim zdravnikom, tako da se vnaprej pripravite in docela, a na kratko razložite svoj problem. Pričnite s tem, kar vas najbolj skrbi.

2. Za reči, ki niso nujne, ne kličite svojega zdravnika takrat, ko ni v službi.

3. Bodite potrpežljivi. Postaviti pravilno diagnozo in samo zdravljenje zahtevata čas.

[Okvir/sliki na strani 7]

‚TUDI RUTINSKI PRIMERI LAHKO PRINESEJO VESELJE‘

»Prepad med zdravljenjem tukaj in v bolj razvitih področjih je velik. Tukaj se na pridobitev visoke izobrazbe gleda kot na pobeg iz revščine, zato je študij medicine priljubljen. Vendar je veliko zdravnikov in malo služb. Zaradi tega so za svoje delo zelo malo plačani. Le malokdo si lahko privošči, da bi obiskal zdravnika, ki ima zasebno ordinacijo, in mu plačal iz lastnega žepa. Delam v zastareli bolnišnici, na kateri pušča streha in ki ima samo najbolj osnovno opremo. Dva zdravnika in pet medicinskih sester je vse naše osebje. Skrbimo za 14.000 ljudi.

Včasih pacienti menijo, da jih ne pregledam dovolj, vendar če vas čaka 25 pacientov, si ne morete privoščiti dolgih posvetov. Kljub temu me zdravljenje bolnikov veseli, tudi samo rutinski primeri. Denimo matere mi pogosto pripeljejo slabo hranjene, dehidrirane otroke, ki imajo diarejo, motne oči in zaskrbljen obraz. Materi moram samo povedati, kako naj uporablja rehidracijsko sol, sredstva proti zajedalcem in antibiotike. Ko pričnejo delovati, se otroku povrne tek. Teden dni kasneje je videti povsem drugačen – bistrih oči, nasmejan in razigran. Želja po takšnih izkušnjah me je navedla na to, da sem hotel postati zdravnik.

Že v otroštvu sem sanjal o tem, da bom zdravil bolne ljudi. Šolanje za zdravnika me je spremenilo bolj, kot sem si sploh lahko mislil. Videl sem, da so ljudje umrli zato, ker jim je za zdravljenje, ki bi jim rešilo življenje, manjkala samo majhna vsota denarja. Moral sem se narediti povsem brezčutnega, da mi žalost ne bi prišla do živega. Šele ko sem iz Biblije izvedel o vzrokih za trpljenje, sem razumel Božje sočutje in zopet pridobil sposobnost, da čutim z drugimi. Spet sem lahko jokal.«

[Sliki]

Dr. Marco Villegas dela v odmaknjenem amazonskem mestu v Boliviji