Pogled v svet

Tehnika zavira pogovor

»Mnoge Britance straši že pomisel na pogovor iz oči v oči, saj so vse bolj odvisni od sodobne tehnike,« poroča londonski The Times. Raziskava, ki jo je opravilo podjetje British Gas, v njej pa je sodelovalo 1000 odraslih, je pokazala, da povprečen človek dnevno nekaj manj kot štiri ure »uporablja tehniko, ki je bila sprva namenjena temu, da bi ljudje imeli več časa zase«. Po poročilu »se povprečen Britanec vsak dan pogovarja 88 minut po žičnem telefonu, 62 minut po mobilnem telefonu, 53 minut se pogovarja po e-sporočilih, 22 minut pa po SMS-sporočilih«. Raziskava je pokazala, da so spretnosti komuniciranja, kot je pogovor iz oči v oči, okrnjene. Mnogi, ki so sodelovali v raziskavi, so priznali, da so se s pošiljanjem SMS-sporočil »hoteli ogniti temu, da bi si za pogovor morali vzeti čas in izbirati besede, ali pa se sploh ogniti pogovoru«.

 Draga razvada

Kajenje ni drago samo za kadilce, ampak tudi za njihove delodajalce in nekadilce, pravi profesor Kari Reijula s finskega Inštituta za zdravje na delovnem mestu. Že samo delovni čas, ki se zapravi z odmori za kajenje, »državni proračun stane skoraj 16,6 milijona evrov na leto«, piše na spletni strani finske radiotelevizijske družbe. Stroške še poveča bolniški dopust. Po ocenah »delavci, ki pokadijo zavojček cigaret na dan, v enem letu izostanejo z dela 17 delovnih dni«. Reijula še pravi: »Raziskave kažejo, da je pri zaposlenih kadilcih tudi več nezgod.« Poleg tega, kot kaže poročilo, kajenje poveča stroške čiščenja, pa tudi električne energije, »saj morajo ventilatorji delati s polno paro«. Bolj zaskrbljujoče pa je dejstvo, da »zaradi bolezni, ki so povezane s pasivnim kajenjem v službi ali med prostim časom, letno umre do 250 finskih nekadilcev«.

Enostavno do drog

Na Poljskem je rekreacijske droge lažje dobiti kot pivo, poroča revija Wprost. »Na voljo so v vsaki diskoteki; v klubih, pivnicah in hostlih; na univerzah, srednjih šolah [in] v višjih razredih osnovne šole.« Še več, v večjih mestih »lahko [droge] naročite po telefonu in dostavijo vam jih hitreje kakor pico«, piše v reviji. Nizke cene, enostavna dostopnost in dejstvo, da »imajo sintetične droge za neškodljive«, piše v Wprostu, so vzrok, da je več kot polovica vseh poljskih najstnikov »najmanj enkrat« poskusila droge. Po besedah Katarzyne Puławska-Popielarzove, vodje rehabilitacijskega centra za mlade, je bilo dolgotrajno zlorabljanje ene od takšnih drog (speeda) vzrok za »samomore, srčne infarkte, psihoze in veliko izgubljanje kilogramov«.

Oživitev maše v latinščini

V Nemčiji so »maše v latinščini vse bolj priljubljene«, poroča revija Focus. »[V] mestih, kot so Frankfurt, Düsseldorf in Münster, so [duhovniki] opazili, da so kljub temu, da je navzočih pri mašah vse manj, latinske maše vedno bolj obiskane,« piše v reviji. Zaradi priljubljenosti takšnih maš so se v neki cerkvi v Münchnu odločili, da bodo povečali število maš v latinščini z dvakrat mesečno na dvakrat tedensko, ter da jih bodo imeli tudi med državnimi prazniki.

Stoletje vojn

»Genocid je pripomogel k temu, da je 20. stoletje najbolj krvavo v zgodovini človeštva,« poroča Buenos Aires Herald. Genocid je definiran kot sistematično in načrtno iztrebljanje celotnih narodnostnih, rasnih, političnih ali etničnih skupin. V 20. stoletju je bilo po ocenah pobitih več kot 41 milijonov ljudi. Denimo v Ruandi so leta 1994 povečini civilisti pobili približno 800.000 ljudi. »Na to jih je navedla sovražna propaganda.« Izvedenci pravijo, da je bilo v 100 dneh ubitih povprečno 8000 ljudi na dan. To je bil »petkrat hitrejši [poboj] od tistega, ki so ga izvajali nacisti v plinskih celicah med drugo svetovno vojno«, piše v Heraldu.

Kako lovijo aligatorji

Študentka, ki dela doktorat na univerzi v Marylandu, je odkrila nekaj, kar je bilo strokovnjakom prej neznanka – receptorje za pritisk, ki jih imajo aligatorji na gobcu, omogočajo pa jim, da v vodi zaznajo premikanje plena. Po čeljusti aligatorjev in drugih plazilcev iz družine krokodilov so nanizane drobne bunkice, ki so velike kot bucikina glavica. Biologinja Daphne Soares je odkrila, da so to pravzaprav majhni kupčki, ki zaznajo pritisk in tem plazilcem omogočajo, da na površju vode začutijo rahle motnje. »Krokodili lovijo ponoči, napol potopljeni pod vodo in čakajo, da plen vzburka vodno gladino. S čeljustjo so čisto na površju vode,« razlaga Soarsova. »Ko so lačni, hitro napadejo vse, kar razburka gladino.« Kupolasti receptorji za pritisk, kot jih je poimenovala, so tako občutljivi, da lahko zaznajo že kapljico vode.

Živi smetnjaki

Mednarodna raziskava o vplivu odpadkov na morski živelj kaže, da ima povprečen ledni vihranik, morski ptič s Severnega morja, v svojem trebuhu 30 kosov plastike. To je »dvakrat več, kot so jih našli pri viharnikih na začetku 1980-ih let«, poroča londonski časopis The Guardian. Ledne viharnike so preučevali zato, ker »pojedo skoraj vse in tega ne izbruhajo«. Med plastičnimi predmeti, ki so bili v trebuhu mrtvih viharnikov, so našli igrače, orodja, vrvi, plastične lončke, polnilo za žimnice, plastenke in vžigalnike. Dr. Dan Barlow, vodja raziskave pri okoljevarstveni skupini Friends of the Earth Scotland, pravi: »S to raziskavo smo spoznali, da na škotski obali morske živali postajajo živi smetnjaki.« V časopisu še piše: »Znano je, da je od 300 vrst morskih ptic po svetu več kot 100 takšnih, ki nehote pojedo plastiko.«

Znakovni jezik po internetu

Gluhi že leta uporabljajo telefakse, pred nedavnim pa so pričeli uporabljati tudi e-pošto, da bi komunicirali s prijatelji. Računalniške kamere (webcam) so sedaj že tako razširjene, da lahko gluhi po internetu uporabljajo znakovni jezik. Kljub temu pa, glede na to, kar piše v kanadskem National Postu, »majhno snemalno polje in dvodimenzionalna perspektiva, povzročata, da določenih detajlov ni mogoče izraziti, enako kot po telefonu ni mogoče videti dvignjenih obrvi ali samozadovoljnega nasmeha«. Uporabo znakovnega jezika po računalniških kamerah lahko otežijo slabe internetne povezave in drugi tehnični problemi. Kako gluhi premagujejo tovrstne ovire? Tisti, ki se tako sporazumevajo, znake kažejo počasi in jih ponavljajo, naučili pa so se tudi, »da morajo prilagajati svoje gibe ali držo telesa, da nadomestijo težave s perspektivo«, piše v Postu. Ugotovili so tudi, da lahko to, kar pokažejo, bolj poudarijo tako, da roke premikajo bliže kameri in tako povečajo njihovo dejansko velikost.