Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Katolicizem z afriškim priokusom

Katolicizem z afriškim priokusom

Katolicizem z afriškim priokusom

Od pisca za Prebudite se! iz Brazilije

V SALVADORJU, glavnem mestu zvezne države Bahia v Braziliji, novo leto zaznamuje velika slavnost. Na stotine žensk vodi sprevod do bonfimske katoliške cerkve in tam pomijejo cerkvene stopnice z odišavljeno vodo. Ta običaj je v čast Obatalu, afriškemu stvarjenjskemu bogu.

To dogajanje spremlja tudi do milijon ljudi, zatem pa se v ritmu afriških tolkal pridružijo bučni ulični zabavi.

Ta 250-letni obred je izrazit zgled sinkretizma, ki pomeni mešanje verskih naukov in je posebna značilnost brazilskega katolicizma. Pravijo, da je več kot 70 milijonov Brazilcev neposredno ali posredno povezanih z afro-brazilskimi verami, kot so candomblé, umbanda, xangô in druge. Obenem pa velika večina zase trdi, da so katoličani.

Kako je prišlo do takšnega združevanja? Kako na to gleda Katoliška cerkev? Ali je mešanje verskih naukov nekaj pohvalnega ali nekaj, kar naj bi zavrnili?

‚Odskočna deska k pravi veri‘

Od sredine 16. stoletja do leta 1888, ko je bilo suženjstvo dokončno odpravljeno, so v Brazilijo po približnih ocenah pripeljali verjetno več kot šest milijonov sužnjev, Afričanov plemena Joruba, Bantu in drugih. Zmes tradicionalnih afriških verovanj in katolicizma v Braziliji je torej zapuščina suženjstva.

Katoliška cerkev je vztrajala pri tem, da se vsi sužnji spreobrnejo, obenem pa je sprejela mešanje katolicizma z elementi afriške vere. Po besedah zgodovinarja Rogerja Bastidea so bili jezuitski misijonarji prepričani, da je treba afriške domorodce, ki so imeli radi nazive in častne položaje, pritegniti h katoliški veri kakor otroke – z glasbo in plesom. »Nikakor jih ne bi smeli prisiliti, da svoje tradicionalne navade popolnoma opustijo,« je pisal Bastide, »temveč bi njihove navade morali ovrednotiti in tiste, ki so sprejemljive, uporabiti kot odskočno desko k pravi veri.«

V različnih vseafriških verskih združenjih, kot so tista, posvečena katoliškemu »svetniku« Benediktu in Devici rožnega venca, so mnogim afriškim običajem nadeli »krščanski« videz. Enkrat na leto, ob prazničnem dnevu »svetnika« Benedikta, imajo ta združenja navado, da izmed svojih članov izvolijo kralja in kraljico, kar je običaj, ki izhaja iz izbiranja plemenskih kraljev v Afriki.

»Svetniki« ali oriše?

V katolicizmu in afriških religijah je običajno, da verujejo v številne posrednike med Bogom in človekom. Pleme Joruba je denimo verovalo v oriše. Nanje so gledali kot na pobožanstvene bojevnike in kralje, ki so nadzorovali naravne sile in bili posredniki med ljudmi in njihovim vrhovnim bogom, Olorunom. Rimski katoličani podobno verjamejo, da med Bogom in ljudmi posredujejo »svetniki«. Nekatere »svetnike« tudi prosijo za zaščito pri določenih dejavnostih.

Mnogi sužnji svojih oriš niso opustili, temveč so svojo vdanost tem božanstvom preprosto zamaskirali s čaščenjem »svetnikov«, ki so imeli podobne značilnosti. Jorubskega boga vojne Oguna sta tako nadomestila katoliška »svetnika« Anton in Jurij, bojevnika in junaka v tako imenovanem krščanstvu.

Podobno so se z Yemanjó, materjo vseh oriš in boginjo morij, ujemale različne »prikazni« Device Marije. Bonfimski gospod, Salvadorski najpriljubljenejši »svetnik«, je ustrezal Obatalu, najvišjemu oriši iz jorubskega panteona. Na to povezavo še vedno spominja vsakoletni obred pomivanja cerkvenih stopnic. *

»Tukaj ljudje iskreno in enako trdno verjamejo v Jezusa, katoliške svetnike in oriše,« pravi neki katoliški voditelj iz mesta Salvador. »Mnogi so malo pri eni veri in malo pri drugi,« dodaja neki brazilski antropolog. »Po maši v katoliški cerkvi se odpravijo naravnost v [afriški] candombléški center.«

To združevanje katolicizma in afriških verovanj je občutljiva zadeva. Lucas Moreira, nekdanji predsednik brazilske katoliške škofovske konference je odločno vztrajal: »Vsakdo bi moral imeti svojo vero, ne mešanice ver.« Neki drug katoliški škof pa opaža: »Sinkretizem je nekaj, kar v resnici obstaja in kljubuje ukrepanju cerkve.«

Bojna črta je potegnjena. Na eni strani so konservativni cerkveni voditelji, ki se bojujejo proti temu, kar je po njihovem mišljenju pogansko in demonsko, na drugi pa tisti, ki vztrajajo, da se afriške simbole in plese sprejme med obrede Katoliške cerkve.

Kaj bi rekel Jezus?

Jezus Kristus, ustanovitelj krščanstva, je oznanjeval različnim verskim in etničnim skupinam. Toda prav nič ni omahoval, ko je rekel: »Pravi častilci [bodo] častili Očeta v duhu in resnici. Oče namreč išče prav takšne častilce.« (Janez 4:23) Poleg tega je pojasnil, da njegov Oče, Bog Jehova, odkriva resnico po svoji Besedi, Bibliji. (Janez 17:17)

Jezus je svojim sledilcem zapovedal, naj učijo ‚med ljudmi iz vseh narodov, naj izpolnjujejo vse, kar jim je zapovedal‘. (Matej 28:19, 20) Nikoli ni predlagal, naj njegove nauke spremenijo, da bi pritegnili ljudi, ki imajo drugačne običaje in verovanja. V dneh apostolov so nekateri res skušali vpeljati zamisli in navade, ki so jih privzeli od drugih religij. Toda takšne poskuse se je obsodilo. ‚Odidite izmed njih in se ločite,‘ je zapisal apostol Pavel, ‚in [Bog] vas bo sprejel.‘ (2. Korinčanom 6:17)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 14 Glede na Dicionário de Cultos Afro-Brasileiros (Slovar afro-brazilskih ver) je pomivanje stopnic bonfimske cerkve tesno povezano z jorubsko slovesnostjo, imenovano Obatalova voda, h kateremu spada obredno pomivanje Obatalovih ot (svetih kamnov).

[Slike na strani 12]

Afro-brazilske duhovnice pomivajo cerkvene stopnice

Množice na stopnicah bonfimske cerkve v Braziliji

[Vir slike]

Zgoraj: De: A Tarde—Wilson da Rocha Besnosik; spodaj: De: A Tarde—Antônio Queirós