Paradižnik – zelo vsestranska »zelenjava«

OD PISCA ZA PREBUDITE SE! IZ VELIKE BRITANIJE

»LE KAJ bi brez paradižnika!« vzklikne italijanska gospodinja. Podobno čuti tudi nešteto drugih kuharjev po svetu. In v resnici je tako, da paradižnik spada v recepte mnogih kultur. Ljudje ga na svojih vrtovih gojijo pogosteje kakor katero drugo živilo. Ali pa je paradižnik sadje ali zelenjava?

Botanično je sadje, ker so njegovi plodovi jagode s semeni. Vseeno pa ga večina ljudi uvršča med zelenjavo, ker ga navadno uživajo kot del glavne jedi pri obroku. To okusno živilo ima zelo zanimivo preteklost.

Slikovita preteklost

V Mehiki so Azteki paradižnik gojili za hrano. Na začetku 16. stoletja so ga španski konkvistadorji odnesli v svojo domovino in ga po nahuatlski besedi tomatl poimenovali tomate. Kmalu so v novem okusu uživali na španskih področjih v Italiji, Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.

Sredi istega stoletja je paradižnik prišel tudi v severno Evropo. Sprva so mislili, da je strupen, zato so ga gojili le kot okrasno vrtno rastlino. Paradižnik resda spada k družini razhudnikov in so njegovi zelo dišeči listi in stebla strupeni, toda njegov plod se je pokazal povsem neškodljiv.

Prvi paradižniki, ki so jih prinesli v Evropo, so bili verjetno rumene barve, saj so Italijani tega novoprišleka poimenovali pomodoro (zlato jabolko), priljubljen pa je postal tudi pod imenom »ljubezensko jabolko«. Lirično so mu rekli paradiž, od koder izhaja slovensko ime paradižnik. Paradižnik so nato iz Evrope odpeljali na dolgo pot nazaj čez Atlantski ocean v Severno Ameriko, kjer je v 19. stoletju nazadnje postal zelo pomembno živilo.

Osupljivo raznolik in priljubljen

Če boste koga vprašali, kakšne barve je paradižnik, vam bo najverjetneje odgovoril »rdeče«. Ali pa ste vedeli, da je lahko tudi rumen, oranžen, roza, vijoličast, rjav, bel, zelen ali celo progast? Vsi tudi niso okrogli. Nekateri so ploščate, drugi jajčaste in tretji hruškaste oblike. Lahko so majceni kakor grah ali pa veliki kakor stisnjena pest.

To priljubljeno živilo gojijo tako na daljnem severu, na Irskem, kot tudi na daljnjem jugu, na Novi Zelandiji. Največji pridelovalci so Združene države in države južne Evrope. V hladnejših okoljih ga gojijo v rastlinjakih, na sušnih področjih pa ga pridelujejo hidroponično – v hranljivi vodi brez zemlje.

Paradižnik je še danes priljubljen med ljubiteljskimi vrtnarji. Lahko ga je gojiti in že samo nekaj rastlin obrodi dovolj plodov, da zadovolji potrebe majhne družine. Če imate za gojenje le malo prostora, lahko poiščete tiste vrste, ki so posebej primerne za gojenje v cvetličnih loncih in na okenskih policah.

Nekaj predlogov in zdravstvena korist

Pri nizkih temperaturah paradižniki izgubijo okus, zato jih ne hranite v hladilniku. Če želite pospešiti njihovo zorenje, jih bodisi postavite na okensko polico, kjer je veliko sonca, bodisi jih hranite pri sobni temperaturi v skledi z že zrelim paradižnikom ali banano, lahko pa jih za nekaj dni spravite v zaprto rjavo papirnato vrečko.

Paradižnik vam koristi. Vsebuje vitamine A, C in E, kot tudi kalij, kalcij in mineralne soli. Raziskovalci ugotavljajo, da je tudi odličen vir likopena, ki je močan antioksidant in naj bi zmanjševal tveganje določenih bolezni, kot so rak in bolezni srca. Vsebuje od 93 do 95 odstotkov vode in tisti, ki pazijo na svojo telesno težo, bodo veseli nad podatkom, da ima zelo malo kalorij.

 Vedno slasten

Za katero vrsto paradižnika se boste pri nakupovanju odločili? Vam najbolj znane klasične rdeče vrste so dobre za solate, juhe in omake. Majhni rdeči, oranžni ali rumeni češnjevi paradižniki, ki so zaradi velike vsebnosti sladkorja zelo sladki, so slastni, če jih jeste surove. Če pripravljate pico ali jed s testeninami, bodo morda pravšnji jajčasti pelati s čvrstim mesom. Veliki debeloplodni mesnati paradižniki, ki se tako imenujejo zaradi svojega gostega, čvrstega mesa, so odlični polnjeni ali pečeni. Zeleni paradižniki z včasih značilnimi progami pa so izvrsten okusni dodatek k jedi. Tako paradižniki s svojim posebnim okusom in barvo prispevajo k izjemno raznolikim slastnim zelenjavnim, jajčnim, testeninskim, mesnim in ribjim jedem. Če ne morete dobiti svežih paradižnikov, boste v krajevni trgovini gotovo našli veliko paradižnikovih izdelkov.

Vsak kuhar ima svoje recepte s paradižnikom, toda v nadaljevanju je nekaj predlogov, ki jih boste morda želeli poskusiti.

1. Pripravite hitro in pisano predjed, tako da kose paradižnika, mocarele in avokada razvrstite drugega za drugim. Poškropite z omako iz olivnega olja in črnega popra ter okrasite z listi bazilike.

2. Naredite grško solato, tako da na koščke narežete paradižnik, kumarice, feta sir ter dodate črne olive in nasekljano rdečo čebulo. Začinite s soljo in poprom ter ponudite z omako iz olivnega olja in limoninega soka.

3. Pripravite mehiško salso iz drobno narezanega svežega paradižnika, čebule, zelenega čilija in listov koriandra ter mešanici prilijte malce soka limete.

4. Skuhajte preprosto, a okusno paradižnikovo omako k testeninam, tako da v ponev izlijete vsebino pločevinke s kosi paradižnika, dodate ščepec sladkorja (ali kečapa), nekoliko olivnega olja, strt strok česna in nekoliko zelišč, kot so bazilika, lovor ali origano, ter začinite. Zmes naj zavre, nato pa jo približno 20 minut dušite, dokler se omaka ne zgosti. Zlijte jo na kuhane in odcejene testenine.

Vsestranski paradižnik je samo en primer, kako čudovito raznolika živila so bila ustvarjena za nas.