Bogu sem ostal zvest kljub mnogim izzivom

PRIPOVEDUJE IVAN MIKITKOV

»Če boš ostal v našem kraju, te bomo poslali nazaj v zapor,« me je posvaril uslužbenec sovjetskega Komiteja za državno varnost (KGB). Pravkar sem odslužil 12-letno zaporno kazen. Oče in mama sta bila hudo bolna in sta me potrebovala. Spraševal sem se, kaj naj storim.

RODIL sem se leta 1928 v vasi Ţaul v Moldaviji. Ko sem bil star eno leto je moj oče Aleksander obiskal Iaşi v Romuniji. Tam je spoznal Preučevalce Biblije, kakor so se takrat imenovali Jehovove priče. Ko se je vrnil v Ţaul, je svoji družini in sosedom pripovedal, kaj se je naučil. In v Ţaulu je bila kmalu ustanovljena majhna skupina Preučevalcev Biblije.

Kot najmlajši od štirih otrok – samih fantov – sem bil od najzgodnejšega otroštva obkrožen z duhovno naravnanimi ljudmi, ki so mi bili dober zgled. Sčasoma mi je postalo jasno, da bo služenje Jehovu pri ljudeh vzbudilo nasprotovanje in da mi bo izziv. Živo se spominjam, kako je policija znova in znova preiskovala našo hišo in skušala najti skrito biblijsko literaturo. Ti dogodki me niso prestrašili. Iz preučevanja Biblije sem spoznal, da je bil preganjan celo Božji lastni Sin Jezus Kristus, pa tudi njegovi učenci. Na shodih smo bili velikokrat opozorjeni, da bi Jezusovi sledilci morali pričakovati preganjanje. (Janez 15:20)

Pomoč, da sem lahko prestal preganjanje

Leta 1934, ko mi je bilo samo šest let, so v naši občini v Ţaulu prebrali pismo, v katerem je bilo opisano trpljenje sokristjanov v nacistični Nemčiji. Spodbujeni smo bili, naj zanje molimo. Čeprav sem bil še majhen, se mi je to pismo neizbrisno vtisnilo v spomin.

Čez štiri leta je bila moja značajnost prvič preizkušena. Med urami verouka v šoli je pravoslavni duhovnik od mene večkrat zahteval, naj okoli vratu nosim križ. Ko tega nisem hotel storiti, je vsem otrokom v razredu rekel, naj kot predani člani cerkve pokažejo svoje križe. Nato je s prstom pokazal name in razred vprašal: »Ali hočete imeti takšnega sošolca? Vsi, ki nočete, dvignite roko!«

Učenci so se duhovnika bali, zato so vsi po vrsti dvignili roko. »Vidiš«, je rekel in se obrnil k meni, »nihče noče imeti opravka s teboj. Takoj odidi od tod!« Čez nekaj dni me je prišel domov obiskat ravnatelj naše šole. Po pogovoru s starši me je vprašal, ali bi se hotel vrniti v šolo. Rekel sem, da bi. »Dokler bom jaz ravnatelj,« je odvrnil, »boš hodil v šolo in duhovnik ti tega ne bo mogel preprečiti.« Držal je svojo obljubo in vse dokler je bil on ravnatelj, me duhovnik ni več nadlegoval.

Preganjanje se stopnjuje

Leta 1940 je Besarabija – področje, na katerem smo živeli – postala del Sovjetske zveze.  Vse tiste, ki so v družbi ali politiki kaj pomenili, so 13. in 14. junija 1941 pregnali v Sibirijo. Jehovovih prič se ta deportacija ni dotaknila. Vendar smo bili od takrat naprej kar se tiče shodov in oznanjevanja opreznejši.

Proti koncu junija 1941 je nacistična Nemčija povsem nepričakovano napadla Sovjetsko zvezo, s katero sta bili do tedaj zaveznici. Kmalu zatem je romunska vojska Besarabijo znova zavzela. Tako smo bili ponovno pod oblastjo Romunov.

Priče iz okoliških vasi, ki se niso hoteli pridružiti romunski vojski, so bili aretirani in večidel obsojeni na 20 let prisilnega dela. Mojemu očetu so ukazali, naj se zglasi na policijski postaji, in tam so ga zaradi tega, ker je bil Priča, surovo pretepli. Mene pa so na silo odpeljali iz šole, da bi prisostvoval cerkvenemu bogoslužju.

Med drugo svetovno vojno je znova prišlo do preobrata. Marca 1944 so severno Besarabijo naglo zavzeli Sovjeti. Do avgusta so zasedli celotno deželo. Bil sem šele v srednjih najstniških letih.

Kmalu so vse telesno zdrave moške iz vasi vpoklicali v sovjetsko vojsko. Vendar se Priče niso hoteli odpovedati svoji nevtralnosti. Zato so bili obsojeni na desetletno zaporno kazen. Maja 1945 se je Nemčija vdala in tako se je v Evropi končala druga svetovna vojna. Neglede na to, je veliko moldavskih Prič ostalo zaprtih do leta 1949.

Povojne nadloge

Moldavijo je po koncu vojne leta 1945 zajela huda suša. Kljub temu je sovjetska vlada od kmetov še naprej pobirala davek in pri tem zahtevala velik delež pridelka. To je vodilo v hudo lakoto. Do leta 1947 sem na ulicah Ţaula videl veliko trupel. Moj brat Jefim je umrl in tudi sam sem bil od lakote nekaj tednov tako šibak, da sem se komaj premikal. Toda lakota je minila in tisti Priče, ki smo jo preživeli, smo nadaljevali naše oznanjevanje. Jaz sem kraljestveno sporočilo oznanjal v naši vasi, moj sedem let starejši brat Vasile pa po bližnjih vaseh.

Ko smo Priče v oznanjevalskem delu postali dejavnejši, so nas oblasti vzele pod drobnogled. Sovjetska oblast je zaradi oznanjevanja, pa tudi zato, ker nismo hoteli sodelovati v politiki oziroma iti v vojsko, po naših domovih začela iskati biblijsko literaturo in nas zapirati. Leta 1949 so nekaj Prič iz sosednjih občin pregnali v Sibirijo. Tako smo si tisti, ki smo ostali, znova prizadevali biti pri oznanjevanju še previdnejši.

Medtem se mi je pojavila resna zdravstvena težava. Sčasoma se mi je stanje še poslabšalo. Zdravniki so nazadnje povedali, da imam kostno tuberkulozo, in mi leta 1950 dali desno nogo v mavec.

Pregnan v Sibirijo

Prvega aprila leta 1951 – nogo sem imel še vedno v mavcu – so me skupaj z družino aretirali in nas z drugimi Pričami izgnali v Sibirijo. * Za pripravo so nam dali komaj kaj časa, zato nam je s seboj uspelo vzeti le malo hrane. Kmalu nam je pošla.

Po kakih dveh tednih potovanja smo z vlakom končno prispeli v Asino v pokrajini Tomsk. Tam so nas raztovorili kakor živino. Čeprav je bilo ledeno mrzlo, se je bilo čudovito nadihati svežega zraka. Maja, ko se je zaledenela reka stalila, so nas z ladjo odpeljali v 100 kilometrov oddaljen kraj Torba, v katerem je bilo v sibirski tajgi oziroma subarktičnih gozdovih taborišče, namenjeno drvarjenju. Tukaj se je začelo naše prisilno delo – za katerega so nam rekli, da se ne bo nikoli končalo.

Čeprav težaško delo v taborišču, kjer smo sekali les, ni primerljivo z zaporom, so nas nenehno nadzorovali. Naša družina je ponoči spala v tovornem vagonu. Tisto poletje smo si  zgradili domove – preprosta zaklonišča, ki so bila delno pod zemljo in delno nad njo – da bi se zaščitili pred prihajajočo zimo.

Nogo sem imel še vedno v mavcu, zato sem bil oproščen dela v gozdu in sem izdeloval žeblje. To delo mi je omogočalo, da sem sodeloval pri tajnem razmnoževanju revije Stražni stolp in drugih biblijskih publikacij. Iz več tisoč kilometrov oddaljene zahodne Evrope so jih v rednih presledkih nekako pretihotapili na naše področje.

Aretiran in zaprt

Leta 1953 so mi odstranili mavec. Toda medtem je KGB, kljub temu da sem skušal biti previden, postal pozoren na mojo duhovno dejavnost, tudi na razmnoževanje biblijske literature. Zato sem bil skupaj z drugimi Pričami nazadnje obsojen na 12 let zaporniškega taborišča. Vendar smo lahko med sojenjem temeljito pričevali o našem Bogu Jehovu in njegovih ljubečih namenih s človeštvom.

Zaporniki smo bili sčasoma odpeljani v različna taborišča blizu Irkutska, nadaljnjih več sto kilometrov proti vzhodu. Ta taborišča so bila namenjena temu, da bi v njih prestajali kazen domnevni sovražniki sovjetske države. Od 8. aprila 1954 do začetka 1960. leta sem bil v 12 tovrstnih delovnih taboriščih. Zatem so me poslali več kot 3000 kilometrov proti zahodu v ogromen mordovski zaporniški kompleks, ki leži okrog 400 kilometrov jugovzhodno od Moskve. Tam sem imel prednost biti v družbi zvestih Prič iz mnogih krajev Sovjetske zveze.

Sovjeti so ugotovili, da takrat, ko se Priče lahko neovirano družijo z drugimi zaporniki, tudi nekateri od njih postanejo Priče. Zato so nam v mordovskem zaporniškem kompleksu, sestavljenem iz številnih delovnih taborišč, ki so se raztezala na področju, dolgem kakih 30 kilometrov ali več, skušali preprečiti, da bi se tesno družili z drugimi zaporniki. V taborišču, kjer sem bil zaprt, nas je bilo zbranih več kot 400 Prič. Nekaj kilometrov proč pa je bilo v nekem drugem taborišču zaporniškega kompleksa zaprtih najmanj sto krščanskih sester.

V našem taborišču sem precej aktivno pomagal pri organiziranju krščanskih shodov in prepisovanju biblijske literature, ki nam je bila pretihotapljena. Ta dejavnost je odgovornim v taborišču očitno prišla na ušesa. Malo zatem, avgusta 1961, so me obsodili na enoletno kazen v zloglasnem zaporu Vladimir, ki je bil še iz carskih časov in je bil kakih 200 kilometrov severovzhodno od Moskve. V njem je bil do februarja 1962 zaprt tudi ameriški pilot Francis Gary Powers, ki so mu 1. maja 1960 sestrelili vohunsko letalo, s katerim je letel nad Rusijo.

V tem zaporu sem dobival le toliko hrane, da sem ostal živ. Na stradanje sem bil sicer navajen, saj sem ga okusil že v mladosti, vendar sem v izrednem mrazu pozimi leta 1961/62 komaj preživel. Cevi za ogrevanje so popokale in temperatura v moji celici se je spustila precej pod ničlo. Zdravnik je opazil, v kako  žalostnem stanju sem, in uredil, da so me za nekaj tednov najhujšega mraza prestavili v malce znosnejšo celico.

Preživim, zato da bi se srečal z novim izzivom

Človek je lahko zaradi negativnih misli po več mesecih zapora povsem ob pogum in na to odgovorni v zaporu tudi računajo. Vendar sem neprenehoma molil in Jehovov duh ter svetopisemski stavki, ki sem si jih pogosto priklical v spomin, so mi dajali moč.

Še zlasti ko sem bil v zaporu Vladimir, sem na lastni koži občutil resničnost besed apostola Pavla o tem, da »pritiskajo na nas, pa nismo tako utesnjeni, da se ne bi mogli premakniti. Zbegani smo, pa nismo povsem brez izhoda.« (2. Korinčanom 4:8–10) Po enem letu sem se vrnil v mordovski zaporniški kompleks. V teh taboriščih sem 8. aprila 1966 končal svojo 12-letno zaporno kazen. Po izpustitvi so mi pripisali oznako »nepopravljiv«. Zame je bil to uraden dokaz, da sem ostal zvest Jehovu.

Pogosto me sprašujejo, kako smo se v sovjetskih taboriščih in zaporih dokopali do biblijske literature in jo nato razmnoževali kljub prizadevanju drugih, da bi nam to preprečili. To je skrivnost, ki so jo poznali le redki, kot je to dejala neka politična zapornica iz Latvije, ki je bila štiri leta zaprta v ženskem taborišču v Potmi. »Priče so po nekakšni poti dobivali kar precej literature,« je napisala po tem, ko je bila leta 1966 izpuščena. »Bilo je, kakor da bi ponoči taborišča preleteli angeli in jo odvrgli,« je na koncu še dejala. Res je, v naši dejavnosti smo lahko uspeli samo z Božjo pomočjo!

Obdobje relativnega miru

Potem ko sem bil izpuščen iz zapora, so me tisti, ki so vodili oznanjevalsko delo, prosili, naj se preselim v zahodno Ukrajino, v bližino Moldavije, da bi pomagal našim moldavskim bratom. Vendar sem kot nekdanji zapornik in pod budnim očesom KGB-ja lahko naredil zelo malo. Po dveh letih sem se zaradi grožnje, da me bodo ponovno zaprli, preselil v sovjetsko republiko Kazahstan, tam pa so oblasti le redko preverjale dokumente. Potem sem se leta 1969, ko sta moja starša hudo zbolela, preselil v Ukrajino, da bi skrbel zanju. V mestu Artjomosk, severno od velikega mesta Donetsk, mi je uslužbenec KGB-ja zagrozil, da me bo poslal nazaj v zapor, kot sem opisal na začetku.

Izkazalo se je, da me je uslužbenec želel samo prestrašiti, za kaj več pa ni imel dovolj dokazov. Ker sem bil odločen opravljati svojo krščansko službo in bi mi bil KGB vedno za petami, praktično kamor koli bi šel, sem ostal in še naprej skrbel za starša. Oba, oče in mama, sta do smrti ostala zvesta Jehovu. Oče je umrl novembra 1969, mama pa je živela do februarja 1976.

V Ukrajino sem se vrnil pri svojih štiridesetih. Medtem ko sem skrbel za starša, je v isto občino hodila tudi neka mladenka Marija. Bilo ji je le osem let, ko so jo, tako kakor mojo družino, v začetku aprila leta 1951 s starši pregnali iz Moldavije v Sibirijo. Marija mi je rekla, da ji je všeč moje petje. To je bil začetek najinega prijateljstva in kljub precejšnji zaposlenosti v oznanjevanju sva našla čas, da sva ga še naprej negovala. Do leta 1970 sem jo pregovoril, da sva se poročila.

Kmalu se nama je rodila hči Lidija. Potem pa me je leta 1983, ko je bilo Lidiji deset let, nekdanji Priča izdal KGB-ju. Do takrat sem kot potujoči nadzornik skoraj deset let obiskoval občine po vsej vzhodni Ukrajini. Ljudem, ki so nasprotovali naši krščanski dejavnosti, je uspelo najti ljudi, da so na sodišču proti meni lažno pričali, in obsojen sem bil na petletno zaporno kazen.

V zaporu sem bil ločen od drugih Prič. Toda kljub večletni takšni osamitvi mi noben človek ni mogel preprečiti, da bi bil v stiku z Jehovom, in On mi je vedno stal ob strani. Poleg tega so se mi ponudile priložnosti za pričevanje drugim  zapornikom. Ko sem odslužil štiri leta kazni, sem bil izpuščen in sem bil lahko znova z ženo in hčerko, ki sta ostali zvesti Jehovu.

Nazaj v Moldavijo

Eno leto smo še živeli v Ukrajini, potem pa smo se za zmeraj vrnili v Moldavijo, kjer so potrebovali pomoč zrelih, izkušenih bratov. Takrat je sovjetska oblast že dovolila svobodnejše gibanje. Leta 1988 smo prispeli v Bălţi, kjer je živela Marija, preden so jo 37 let pred tem izgnali. Ob našem prihodu je bilo v tem drugem največjem moldavskem mestu okoli 375 Prič, sedaj pa jih je precej več kot 1500! Čeprav smo živeli v Moldaviji, sem še vedno služil kot potujoči nadzornik v Ukrajini.

Do marca 1991, ko je bila naša organizacija v Sovjetski zvezi uradno priznana, je propad komunizma na tisoče ljudi postavil na realna tla. Mnogi so bili zmedeni in brez pravega upanja glede prihodnosti. Ko je torej Moldavija postala neodvisna suverena republika, so se naši sosedje – in celo nekateri nekdanji preganjalci – izkazali za zares plodno področje! Po izgnanstvu leta 1951 je v Moldaviji ostalo le sorazmerno malo Prič, sedaj pa jih je v tej majhni državi, s kakimi 4,200.000 prebivalci, dobrih 18.000. Čudovita doživetja, ki smo jih bili in smo jih še deležni, so vsekakor izbrisala naše preteklo trpljenje!

Sredi 1990-ih sem zaradi slabega zdravja nehal služiti kot potujoči nadzornik. Tu in tam me moje zdravstveno stanje potre. Vendar sem spoznal, da Jehova ve, kaj potrebujemo, da bi bili spodbujeni, in nam to priskrbi ravno ob pravem času. Ali bi ubral drugačno pot v življenju, če bi ga imel priložnost živeti znova? Ne. Želel pa bi si, da bi bil pri svojem služenju še pogumnejši in dejavnejši.

Zavedam se, da me je Jehova blagoslovil in da vsi njegovi služabniki žanjejo blagoslove, ne glede na svoje okoliščine. Imamo močno upanje, živo vero in zagotovilo, da bomo v Jehovovem novem svetu kmalu vsi povsem zdravi.

[Podčrtna opomba]

[Slika na straneh 20, 21]

Na našem domu leta 1953 v sibirskem mestu Torba, kamor so nas izgnali. Oče in mati (levo) in moj brat Vasile s svojim sinom (desno)

[Slika na strani 21]

V zaporniškem taborišču leta 1955

[Slika na strani 23]

Krščanske sestre v Sibiriji, ko je bilo Mariji (spodaj levo) kakih 20 let

[Slika na strani 23]

Z najino hčerko Lidijo

[Slika na strani 23]

Na poročni dan leta 1970

[Slika na strani 23]

Z Marijo danes