Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Ali je pri čaščenju prav uporabljati ikone?

Ali je pri čaščenju prav uporabljati ikone?

Biblijsko gledišče

Ali je pri čaščenju prav uporabljati ikone?

VSAKEGA 15. avgusta na grškem otoku Tínos poteka veliko versko praznovanje. Tisoči se zberejo, da bi počastili Jezusovo mater Marijo in njeno ikono, ki naj bi menda imela čudežno moč. * Priročnik o grški pravoslavni religiji pojasnjuje: »S posebno vero in vdanostjo počastimo Najsvetejšo Theotokos, Mater našega Gospoda, in prosimo za njeno zaščito, hitro zaslombo in pomoč. Priporočamo se čudodelnim svetnikom – svetim možem in ženam – glede naših duhovnih in telesnih potreb [. . .]. Z globoko pobožnostjo poljubljamo in častimo njihove svete relikvije in ikone.«

Podobna dejanja čaščenja opravljajo tudi mnogi drugi pripadniki veroizpovedi, ki se opredeljujejo za krščanske. Toda ali biblijski nauki podpirajo uporabo ikon pri čaščenju?

Zgodnji kristjani

Premislite o tem, kar se je zgodilo okoli 50. leta n. št., ko je apostol Pavel obiskal Atene, kjer se je pri čaščenju na veliko poudarjala uporaba ikon. Pavel je Atenčanom pojasnil, da Bog »ne prebiva v svetiščih, ki so narejena z rokami, niti mu človeške roke ne strežejo, kakor da bi kaj potreboval.« Nato je nadaljeval: »Torej [. . .] si ne bi smeli zamišljati, da je Božanstvo podobno zlatu ali srebru ali kamnu, nečemu, kar je s svojo spretnostjo in domiselnostjo izoblikoval človek.« (Apostolska dela 17:24, 25, 29)

Pravzaprav so v Krščanskih grških spisih, imenovanih tudi Nova zaveza, takšna svarila pred uporabo malikov pogosta. Denimo apostol Janez je kristjane opomnil: »Varujte se malikov.« (1. Janezovo 5:21) Pavel je Korinčanom pisal: »V kakšnem soglasju je Božji tempelj z maliki?« (2. Korinčanom 6:16) Mnogi zgodnji kristjani so svojčas pri čaščenju uporabljali verske podobe. Na to dejstvo je Pavel opozoril tesaloniške kristjane, ko je pisal: »Od svojih malikov [ste se] obrnili k Bogu, da bi sužnjevali živemu in pravemu Bogu.« (1. Tesaloničanom 1:9) Očitno je, da so ti kristjani imeli do ikon enako stališče kot Janez in Pavel.

»Kristjani« sprejmejo ikone v svoje čaščenje

V Encyclopædii Britannici piše, da »krščanska umetnost v prvih treh stoletjih krščanske cerkve ni obstajala in cerkev se ji je na splošno z vso močjo upirala. Klement Aleksandrijski je na primer kritiziral versko (pogansko) umetnost, ker ni spodbujala ljudi k čaščenju Stvarnika, ampak stvarstva.«

Kako je potem uporaba ikon postala tako priljubljena? Britannica še nadaljuje: »Okoli srede 3. stoletja so rastočo likovno umetnost pričeli uporabljati in sprejemati v krščanski cerkvi, vendar so v nekaterih občinah temu močno nasprotovali. V cerkvah so slike pričeli uporabljati, šele ko je v začetku 4. stoletja med vladanjem cesarja Konstantina krščanska cerkev postala rimska državna religija. Takrat so slike tudi pognale korenine v splošni krščanski religioznosti.«

Med številnimi pogani, ki so se zdaj pričeli izpovedovati za kristjane, je bil razširjen običaj čaščenja cesarjeve podobe. John Taylor v svoji knjigi Icon Painting pojasnjuje: »Ljudje so v skladu s kultom cesarja častili cesarjev portret, naslikan na platnu ali lesu, in od tega je bil le majhen korak do čaščenja ikon.« Pogansko čaščenje slik je bilo tako nadomeščeno s čaščenjem slik Jezusa, Marije, angelov in »svetnikov«. Te slike, ki so se pričele uporabljati v cerkvah, so sčasoma našle pot v domove milijonov ljudi, kjer so se prav tako častile.

Čaščenje »v duhu in resnici«

Jezus je svojim poslušalcem povedal, da morajo Božji služabniki častiti Boga »v duhu in resnici«. (Janez 4:24) Torej se mora iskren posameznik, ko hoče spoznati resnico glede uporabe ikon pri čaščenju, obrniti na Božjo Besedo, da bi našel pojasnilo o tem.

V Bibliji denimo najdemo zapisane Jezusove besede: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni.« (Janez 14:6) Pavel je razglasil, da »je [. . .] en Bog in en posrednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus,« in da »Kristus [. . .] prosi za nas«. (1. Timoteju 2:5; Rimljanom 8:34) To ima še dodaten pomen, ko beremo, da je Kristus »zmožen popolnoma rešiti tiste, ki se bližajo Bogu po njem, ker je vedno živ in tako lahko prosi zanje«. (Hebrejcem 7:25) Ko molimo, bi se Bogu morali bližati v imenu Jezusa Kristusa. Nadomestiti ga ne more nobena druga oseba, še manj pa neživa ikona. Takšno spoznanje iz Božje Besede lahko pomaga vsakomur, ki išče resnico, da najde način, kako častiti »Očeta v duhu in resnici«, in okusi blagoslove tega vzvišenega načina čaščenja. Tako je, kot je Jezus dejal: »Oče [. . .] išče prav takšne častilce.« (Janez 4:23)

[Podčrtna opomba]

^ odst. 3 Verska ikona je na splošno rečeno podoba ali simbol, ki ga častijo člani določene religije. Denimo v vzhodni pravoslavni cerkvi nekatere ikone upodabljajo Kristusa, druge Trojico, »svetnike«, angele ali, kot je omenjeno zgoraj, Jezusovo mater Marijo. Milijoni čutijo do ikon spoštovanje, kar je podobno stališču, ki ga imajo mnogi do malikov, uporabljenih pri čaščenju. Določene religije, ki same sebe ne štejejo za krščanske, imajo glede ikon in podob svojih bogov podobno verovanje in občutke.

[Navedba vira slike na strani 20]

Boris Subacic/AFP/Getty Images