Odločena, da dosežem svoj cilj

PRIPOVEDUJE MARTHA CHÁVEZ SERNA

Pri šestnajstih letih sem nekega dne izgubila zavest, ko sem doma nekaj delala. Ko sem prišla k zavesti, sem ležala v postelji. Bila sem zmedena, mučil me je strašen glavobol in nekaj minut nisem nič videla niti slišala. Bila sem prestrašena. Kaj se mi je zgodilo?

MOJA starša sta bila zaskrbljena, zato sta me odpeljala k zdravnici in ta mi je predpisala vitamine. Dejala je, da je do napada prišlo zaradi pomanjkanja spanja. Nekaj mesecev kasneje sem imela drugi napad in nato še tretjega. Posvetovali smo se s še enim zdravnikom, ki je menil, da gre za nekakšno živčno obolenje, zato mi je dal pomirjevala.

Vendar so bili napadi vse pogostejši. Izgubljala sem zavest in padala ter se pri tem poškodovala. Včasih sem si pogrizla jezik in ustno votlino. Ko sem znova prišla k zavesti, sem imela strašne glavobole in bilo mi je slabo. Po vsem telesu sem čutila bolečine in pogosto se nisem mogla spomniti, kaj se je dogajalo pred napadom. Velikokrat sem morala dva ali tri dni preležati v postelji, da sem okrevala. Kljub temu sem menila, da je ta problem začasen in da bo kmalu vse dobro.

Kaj je vplivalo na moje cilje

Ko sem bila veliko mlajša, smo kot družina pričeli preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Poučeval nas je par posebnih pionirjev, to so polnočasni služabniki, ki vsak mesec veliko ur posvetijo poučevanju drugih o biblijskih resnicah. Videla sem, da ju oznanjevanje radosti. Ko sem z učiteljico in sošolci govorila o biblijskih obljubah, sem tudi sama občutila to radost.

Kmalu se nas je kar nekaj iz naše družine odločilo, da postanemo Jehovove priče. Kako rada sem z drugimi govorila o dobri novici! Pri sedmih letih sem si postavila cilj, da postanem posebna pionirka. Pri šestnajstih sem se krstila in naredila velik korak k temu cilju. Takrat pa so se pričeli napadi.

Pionirska služba

Kljub zdravstvenim težavam sem še vedno čutila, da bi lahko postala polnočasna služabnica Jehovovih prič. Toda ker sem na teden imela tudi po dva napada, so nekateri v občini menili, da ne bi smela sprejeti tako velike odgovornosti. Bila sem žalostna in malodušna. Čez nekaj časa pa je v našo občino prišel neki par, ki je služil v podružničnem uradu Jehovovih prič v Mehiki. Izvedela sta, da želim postati pionirka, zato sta me k temu zelo spodbujala. Prepričala sta me, da ni treba, da mi bolezen prepreči pioniranje.

Tako sem 1. septembra 1988 dobila dodelitev, da kot redna pionirka služim v svojem domačem kraju San Andrés Chiautla. Vsak mesec sem veliko ur oznanjevala dobro novico. Kadar zaradi napada ljudi nisem mogla obiskovati, sem jim pisala pisma z biblijsko vsebino in jih tako spodbujala k preučevanju Biblije.

 Postavijo mi diagnozo

V tistem času sta me starša peljala k nevrologu, čeprav ju je to veliko stalo. Zdravnik je ugotovil, da imam epilepsijo. Zdravila, ki sem jih dobila, so mi pomagala, da sem približno štiri leta uspešno nadzirala svojo bolezen. Medtem sem se lahko udeležila Pionirske šole, zaradi katere se mi je še povečala želja, da služim tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih.

Starša sta vedela, kako zelo želim še več oznanjevati. Ker sem bolezen bolj ali manj obvladovala, sta mi dovolila, da grem v mesto Zitácuaro, v mehiški zvezni državi Michoacán, približno 200 kilometrov stran od doma. Ker sem se družila z drugimi pionirji, ki so bili prav tako dodeljeni na to področje, sem še bolj cenila polnočasno službo.

Po dveh letih v Zitácuaru pa so se napadi vrnili. Razočarana, žalostna in potrebna zdravniške pomoči sem se vrnila domov. Šla sem k nevrologu. Ugotovil je, da mi zdravila, ki jih jemljem, uničujejo jetra. Strokovnih posvetov pri specialistu si nisem mogla več plačati, zato sem pričela iskati druge možnosti zdravljenja. Zdravstveno stanje se mi je poslabšalo in morala sem prenehati pionirati. Vsak napad je pomenil korak nazaj. Ko pa sem prebirala Psalme in se v molitvi zatekala k Jehovu, sem se počutila potolaženo in okrepljeno. (Psalm 94:17–19)

Dosežem cilj

V najhujšem obdobju sem imela po dva napada na dan. Nato je prišlo do prelomnice. Zdravnik mi je dal druga zdravila proti epilepsiji in dlje časa sem se bolje počutila. Tako sem 1. septembra 1995 ponovno pričela pionirati. Moje zdravje je bilo stabilno, zato sem se po dveh letih brez enega samega napada dala na voljo, da služim kot posebna pionirka. To bi pomenilo oznanjevati še več in služiti, kjer koli je potreba. Skakala sem od veselja, ko sem prejela dodelitev. Dosegla sem cilj, ki sem si ga zastavila že kot otrok.

Prvega aprila 2001 sem dobila novo dodelitev v neki majhni gorski vasi v mehiški zvezni državi Hidalgo. Sedaj pa služim v nekem majhnem mestu v zvezni državi Guanajuato. Zdravila moram jemati dosledno in dovolj počivati. Pozorna sem tudi na to, kako se prehranjujem, še posebej ko gre za maščobe, kofein in konzervirano hrano. Trudim se tudi ogibati intenzivnim čustvom, kot je denimo jeza ali pretirana zaskrbljenost. Toda ta stroga rutina mi koristi. Med opravljanjem dela posebne pionirke sem imela samo en napad.

Ker sem samska in nimam družinskih obveznosti, še naprej navdušeno služim kot posebna pionirka. Tolaži me to, da ‚Jehova ni nepravičen, da bi pozabil naše delo in ljubezen, ki jo kažemo do njegovega imena‘. Kako ljubeč je, saj ne zahteva tistega, česar mu ne moremo dati! To, da sem sprejela to resnico, mi je pomagalo uravnovesiti razmišljanje. Zavedam se, da bo Jehova, če bom morala zaradi slabega zdravja še enkrat nehati pionirati, zadovoljen s tem, da mu služim iz vse duše. (Hebrejcem 6:10; Kološanom 3:23)

Zavedam se, da me krepi to, da se z drugimi vsak dan pogovarjam o svoji veri. S tem pa imam tudi vedno v mislih blagoslove, ki jih ima Bog pripravljene za nas v prihodnosti. Biblija obljublja, da v novem svetu ne bo več bolezni, ‚žalovanja, vpitja in bolečine. To, kar je, bo minilo.‘ (Razodetje 21:3, 4; Izaija 33:24; 2. Petrovo 3:13)

[Sliki na strani 26]

Pri približno 7 letih (zgoraj); pri okoli 16 letih, kmalu po krstu

[Slika na strani 27]

Na oznanjevanju s prijateljico